Včeraj sem imela zelo intenzivno učenje skozi svojo izkušnjo, KAKO SE POČUTI OTROK (in vsak človek pravzaprav), ko mu nekaj ukažemo ali od njega pričakujemo – zahtevamo, da to prej ali slej (ponavadi kar takoj) naredi
Ko sem včeraj v svoji rodni vasi ostala sama doma s svoji očetom, mi je tako, kot celo otroštvo nekako mrko, ukazujoče navrgel: »No, potem mi boš ti skuhala kosilo ob 13h.« (mama in hčerka sta se šli šemat).
In v hipu sem se zavedla, kako se je uprlo celo moje telo! Kot da bi iz njega pognale puščice upora, v sebi pa sem slišala samo eno: »NI ŠANS« Na tak način pa res ne!«
V tistih nekaj trenutkih sem podoživela celo otroštvo, ko moj oče nikoli ni imel stika ljubezni z menoj in edin njegov stik z menoj je bil ukazovanje in zahtevanje, da za njega naredim to in ono (ker me on preživlja in je logično, da kot otrok to vrnem v obliki uboganja in brezugovarjajočega izpolnjevanja ukazov). ( Da ne bo pomote, odrasli Katji je kristalno jasno, da je on seveda prevzel vzorec os svojih staršev, kajti njemu se je dogajalo enako).
Čutila sem, kako se je tigrica v meni postavila v bran. Ampak…v istem trenutku sem prepoznala ISTI VZOREC, ki ga imam s svojo hčerko in RAZUMEVANJE in SOČUTJE, ki sta se rodila iz tega.
Če se počutimo videne, slišane, opažene in sprejete takšne kot smo, z veseljem pomagamo, sodelujemo, soustvarjamo
Do 13h sem ustvarjala in v sebi raziskovala ta vzorec, ki mi je še kako znan.
Ker živiva sami s hčerko in moram za vse (finančno, organizacijsko, družinsko…) poskrbeti sama, se mi pogosto vzbuja občutek žrtve (o ja, priznam…čeprav nisem nič kaj ponosna nanj 🙂 ) IN s tem dvojim sem opazila, da se mi zdi logično, da otrok pomaga doma. Saj je logično in je prav. Sploh če želi(va) imeti še kaj časa za igro. Toda včeraj sem resnično IZKUSILA, da gre v bistvu za to, na kakšen način skomuniciramo svoje, oziroma »hišne« potrebe.
Če jaz uspem s hčerko najprej vzpostaviti stik. Jo pogledati v oči, se z njo pogovarjati, nekaj delati skupaj z njo…KARKOLI, KJER SE BO POČUTILA SLIŠANO, VIDENO, CENJENO ONA kot ONA in ne kot moj otrok, bo Z VESELJEM NAREDILA kar jo bom prosila.
Če pa s polno glavo misli in skrbim prideva domov in začnem naštevati kaj vse ni narejeno in kaj vse mora narediti (in kako), se mi seveda totalno upre, ker pa v meni vzbudi jezo.. (o tem kdaj drugič:). Pričakovanja…znano, kajne?
No, včeraj sem končno poštekala, kako se počuti.
In…včeraj mi je tudi uspelo narediti tektonski premik v mojem odnosu z očetom.
Midva se ne znava pogovarjati. Vedno se vzbudi preveč težkih čustev, da ali izbruhneva, ali pa si niti raje ne prideva preveč blizu.
Včeraj pa sem si rekla, da bom zanj pripravila kosilo z vso ljubeznijo, kot da je najboljši oče na svetu. Brez obsojanj, brez pričakovanj.
In za mizo mi je uspelo skomunicirati, da ga prosim, da naslednjič, ko bo kaj želel, ali pričakoval od mene, da mi pogelda v oči in me prosi z ljubeznijo in ne z ukazom, ker na tak način se v meni vzbudi samo upor in jeza.
Kako sem hvaležna za včerajšnjo izkušnjo.
Že večer s hčerko je bil veliko bolj iskren, lahkoten in sočuten.
Sicer pa vsak dan znova…ne smemo pozabiti, da nam enkrat uspe..potem morda petkrat ne in potem spet…in tako malo po malem spreminjamo vzorce.
Kako sigurno, zaverovano in odločno sem razglasila, da je zdaj On na prestolu v mojem življenju in mu vse ostalo lepo spoštljivo in lahkotno sledi.
No…pa le ne gre tako zlahka, kot se zdi.
In stari pregovori tudi niso iz trte izviti. Navada je železna srajca, pravijo Slovenci. In čeprav je to na eni strani prepričanje, ki nas lahko ovira, pri spreminjanju mindseta, ki je osnova vsega; je hkrati tudi resnica, ki nam olajša proces sprememb, če pregovor enostavno sprejmemo, brez upora, kot del človeškega razvoja.
Vsaj dokler ne skočimo v 4. In 5 dimenzijo, ko tudi prepričanja zlahka odpadajo, oziroma v peti jih pa itak več ni ali kako že? ??
Pa naj se vrnem.
Ne…sploh mi ne gre zlahka s tem Užitkom. Stara navada stotih skrbi, in poizkušanja, da bi končno že enkrat sprejela v katerem času in prostoru živim. V času kapitalizma, potrošništva, globalnega turizma, radikalnega onesnaževanja Narave, odsotnosti skupnosti in vse višjega tempa in zahtev in pritiskov družbe. V času, ko misliš, da si že vse predelal, kupuješ, kar res potrebuješ, ješ zdravo, skrbiš za okolje (ker mi je vse to tako naravno) in potem otrok želi vse mogoče neumnosti, ki so proti tvojim vrednotam in potem res ne veš, kako delovati.
Vse to enostavno ni prostor, ki bi privabljal užitek, kajti pri Užitku se čas ustavi. V njem izgine (navidezna) koristnost, produktivnost, časa …in tako zmanjkuje tudi nasmehov in iskric v očeh premnogih ljudi v naši družbi.
Ob tem se mi vedno naslikajo pred očmi nasmejani obrazi južnoameriških otrok, odraslih in starih ljudi. Tako iz Andov kot iz Selve, Pragozda. Ja. Pa ne gre za to, da bi rada poveličevala njihov način življenja, ali pa ga idealizirala. Sploh ne. Vendar pa…eno sproščenost, lahkotnost, otroško naivnost in čistost pa le ima velika večina njih v primerjavi z nami, ki imamo navidez tolikšno svobodo, takšno materialno komoditeto in še marsikaj drugega.
Za užitek se mora čas ustaviti. In tako se ustvari brezkončnost časa čiste prisotnosti, svobode, obstoja zaradi njega samega.
Kjer si sam in se lahko brez pričakovanj in zahtev povežeš s sočlovekom.
In potem sem žličko po žličko srkala svoj božanski napoj
Mogoče edina stvar, v kateri sem znala uživati kot mala Katja in kateri užitek sem prenesla tudi v svojo odraslo dobo (hm…pa se mi zdi, da se ne vedem najbolj odraslo – odgovorno, in tudi to me tare ?), je RITUAL PITJA POMARANČNEGA SOKA.
To je bila moja najljubša stvar v mojem otroštvu. V enem zimskem dnevu sem si lahko ožela 2 do največ 3 pomaranče (čeprav bi lahko popila vsaj dvakrat toliko soka). In ker ga je bilo tako malo in ker sem vedela, da ga bo (pre)hitro zmanjkalo, sem si ustvarila svoj čas. Ožela sem si pomaranče in vzela žličko. Čajno žličko. Potem pa čisto po malem srkala svoj božanski napoj. Žličko po žličko…in še to sem počasi srkala…da sem užila vsak mililiter svoje najljubše pijače… To je bil po mojem edini tak trenutek, ki sem si ga sama vzela zavestno. Ki sem ga kreirala zavestno in si naredila največ, kar sem lahko.
Vse ostalo…vidim vedno bolj, sem imela občutek, da nimam vpliva, da sem nemočna. In ker se ponavadi s starši nisem kregala, ker nisem hotela nikogar prepričevato v nič in se »boriti«, sem se raje umaknila. Najprej v sobo…se zaklepala. Potem na eno jaso, kamor sem stekla, ko je bilo preveč vsega. Potem sem utihnila in v družbi nisem izražala svojega mnenja (to je še vedno moj največji izziv, ko sem v družbi večih ljudi in so drugače misleči, kot jaz). Potem sem začela potovati in šla vse bolj daleč…da bi ubežala… Čemu?
Hja…to raziskujem še sedaj… ? (in se bom še razpisala o tem kdaj drugič)
Sedaj se pa učim novih stvari.
Stvari, ki jih v svojem življenju nisem imela in ki si želim, da bi bili del mojega življenja zdaj. Predvsem si pa želim, da bi jih imela lahko moja hčerka.
UŽITEK, v malih in velikih stvareh. In kot pravim…ko se izgubljam v skrbeh (hja… mama samohranilka in ženska podjetnica, ki ne more sprejeti časa in prostora v katerem živi, je zame res velik velik izziv. Sploh, ker je prej Alex prinašal vso sproščenost, svobodo, glasbo, užitek v malih stvareh, lahkotnost in pozitivo v naš dom. Zdaj pa se vedno bolj soočam s svojo doto iz otroštva, ki vsega tega nisem imela…in korak za korakom skušam to obuditi iz skritih globin v svoje življenje…in..ja..v tem januarju in februarju mi sploh ne gre dobro).
Prejla sem si privoščila ta UŽITEK PITJA POMARANČNEGA SOKA. Hihi, malo sem ga prilagodila odraslemu, materinskemu (in tik predmenstrualnemu) času in za večjji užitek najprej pospravila kuhinjo in dnevno – delovno sobo. Ter si ožela…hm….dobre POL LITRE pomarančnega soka (6-7 pomaranč, yes, tukaj sem že presegla svoj vzorec iz otroštva ??), nalila sem si ga v najlepši kozarec (tega me je naučila moja sestra iz Crne Gore, Majuška, ki kot večina Balkancev ZNA uživati in si je pomarančni sok vedno nalila v najlepši in najdragocenejši kozarec, kajti vsak dan, vsak trenutek je edini, ki ga pravzaprav imamo in ga je treba užiti!?), potem sem si odprla balkonska vrata, si naštimala mehko llikllo, se nastavila Soncu (hvala Alex, da sem se tega naučila od tebe) in počasi…počasi, požirek za požirkom popila svoj božanski nektar.
Saj samo za danes bom spustila vse skrbi in jih preložila na Univerzum in se pretvarjala, da je za vse že poskrbljeno
In se odločila, da danes tik pred menstruacijo, spustim vse skrbi glede preživetja, glede svojega življenjskega poslanstva, glede organizacije praznovanj Q’oriankinega rojstnega dne in daril zanjo, glede izbire pesmi za prihajajoče plesne nastope, spustila skrbi glede tega, kakšna mama sem (ki ne dosega svojih pričakovanj..in recimo ne zna uživati skoraj v ničemer s svojo hčerko), spustila skrbi glede odsotnosti Q’oriankinega očeta in celotne zmešnjave na področju očetovske vloge v njenem življenju, spustila sem vse skrbi o dandanašnjem potrošniškem svetu, kapitalizmu, vse projekte, ki jih imam zdaj marca in tja do julija), spustila želje, da bi šla živeti v eno eko vas ali pa v Južno Ameriko, želje da bi potovala in da bi morala/želela homeschoolati svojo hčerko, spustila analize svojih prepričanj in vzorcev in potrebe, da vse to že enkrat razrešim, spustila misli, da kdo sem pa jaz in koga nekaj zanima moje pisanje in kaj razmišljam in počnem… in si rekla JEBIGA (pardon besedi ?).
Saj samo za danes bom spustila vse skrbi in jih preložila na Univerzum in se pretvarjala, da je za vse že poskrbljeno. In uživala v tem pomarančnem soku. Naredila danes najbolj nujne stvari. IN potem ali ustvarjala za Dušo, ali brala, ali pisala.
Oziroma počela nekaj kar MI NI TREBA. Kar ni navzven koristno, kar mi ne bo prineslo zaslužka, razrešitve vzorcev, sveta. In pač samo uživala. Magari v delanju ničesar in bila v svojem prvem dnevu menstruacije na off.
Teh nekaj ur.
Hihi…kako?
No, to bomo pa videli, če mi bo ratalo do zvečer. In s čim si bom pri tem pomagal, ko me bo stari dobri prijatej Um začel vleči v svojo centrifugo misli… Če te zanima, ti z veseljem sporočim, kako mi je šlo.
Zdaj pa tebe povabim, da z menoj in z nami podeliš
?kakšen svoj UŽITEK-RITUAL, ki si ga prinesla iz svojega otroštva v svoj odrasli svet
? ali pa podeliš ČESA IMAŠ TUDI ŽE POLN KUFER in ČEMU se danes v zameno za UŽITEK in »nekoristnost« odpoveduješ, spuščaš in kaj si boš namesto tega podarila, privoščila (kot jaz recimo branje in paket skrbi v naročje Univerzumu)
” Samo Danes” pa govorim zato…ker tako lažje pretentamo naš um. Jaz mu (mojemu žlobudrajočemu umu) rečem: SAMO DANES. Jutri pa bom vzela nazaj spet vse skrbi:) V resnici pa bom probala vsak dan znova reči, SAMO DANES 🙂 Pa da vidimo, kako bo šlo 🙂 🙂
Ne morem reči, da že je, ker jo staro življenje z minimumom pravega užitka še vedno utečeno, ampak ZAVEDANJE, da želim prinesti UŽITEK v vsak delček, v vsak trenutek svojega Življenja, je nova odločitev!
Delavnica Sashe Cobre je bila ena boljših in močnejših izkušenj vračanja v lastno avtentičnost…v notranjo in zunanjo svobodo in v zavedanja res pomembnih stvari.
Če jih strnem v nekaj besed, pridemo tja, kar nam je že precej znano DIHANJE, SEDANJI TRENUTEK, toda…temu zdaj dodajamo GLASNOST (dihanja), kajti glas poglobi in ojača izkušnjo prisotnosti, in UPOČASNITEV! Kajti…ko upočasnimo tisto, kar počnemo, se pripeljemo v PRISOTNOST, po drugi strani pa lažje začnemo izločati nepomembne stvari iz življenja in damo prednost srčnim prioritetam.
Toda…KRONA vsega skupaj…ne samo naše delavnice, kjer se je 150 Žensk prebujalo v svojo čutečo Žensko energijo, KRONA ŽIVLJENJA je UŽITEK.
Ja…UŽITEK v vsem kar počneš.
Ne samo v intimnosti…ampak v vsakem delčku našega živlejnja…
Kako srkaš čaj ali kavo (no, Balkanci to kar dobro obvladajo, kajne’ 🙂 ) se ustavi in uživaj, ko hodiš po ulici ali gozdu, upočasni svoj korak in ga predaj užitku. Užitek zaradi TEBE, IZ Tebe in ne zaradi drugih.
Užitek…
Slovenci imamo tako globoko vkoreninjeno vrednoto do DEL(oholištv)A, da v hitenju in vsem, kar bi radi naredili, zgradili, kupili, ni prostora za užitek. Kajti…da uživaš, se moraš ustaviti in izklopiti um…
Poleg tega je v naši kulturi postalo pomembno to, kaj imaš, kakšen status, kakšno hišo, avto, kam greš na dopust in kaj jaz vem, kaj še (nekako nisem v tej centrifugi :)), namesto KDO SI? Kaj prinašaš svetu? Kako se ljudje ob tebi počutijo? Koliko UŽITKA imaš v Življenju?
Ah ja…..ni lahko in ne gre na hitro izkoreniniti kulturnih vrednot…pravzaprav globalnih vrednot. Sahine besede so še kako resnične: »Pomanjkanje užitka je postala globalna epidemija« Kajti…ko nam je odvzet užitek, pravzaprav osnovna pravica do užitka, nam je odvzeta radost, nam je odvzeta moč in vez z nami samimi, z našim bistvom…in potem imamo svet poln zombijev, ki živimo in hitimo brez smisla, brez užitka…hiteč za nekimi cilji…brez da bi jih užili tukaj in zdaj.
Vendar…
Užitek je možno zopet prebuditi in ga vpeljati v naš vsakdan
Kako?
Skozi ples…ples ZATE, da si prisotna v vsakem delčku giba…ga dihaš in ga predihaš…
Skozi prisoten sprehod v gozdu ali v mestu…ko je vsak tvoj korak zavedanje tvoje prirojene Lepote, tvoje PRAVICE do Užitka, tvoje narave senzualnosti.
Skozi vse, kar počneš, ko vklopiš gumba SLOW DOWN – UPOČASNITEV in ZAVEDANJE….
Ko plešeš, draga, raziskuj svoje telo….opazuj ga, kje mu paše..kateri gib mu paše, kateri gib te prestavi najbolj v užitek, v Žensko Sočnost, vate.
Jaz sem ugotovila, da je moj užitek najbolj doma v gibu bokov…v kroženju z boki… pa v vratu in laseh, ko plešem tako da glava in vrat odpeljeta energijo v neskončnosst svobode… UF! (zdaj me prešine misel, kako pogosto skrivamo svoj užitek, ker nas je sram, da si v množici jamrajočih ljudi sploh lahko dovolimo UŽIVATI! Kakšna predrznost in sebičnost! 🙂 )
dav
Ma….ko si res prisotna, je UŽITEK prisoten v vsakem gibu, mini gibu… In ko končno spustiš misli, kako izgledaš, ali je lepo, ali ni, ali je tvoj gib vsklajen ali ni, ko spustiš te misli, je pravzaprav končno vse popolno!
Kajti…tudi predstave o tem, kaj je lepo ali »pravilno« (če smo že pri plesu), je samo okvir, so samo postave in pravila nekega okolja, neke plesne zvrsti, ali pa kulture, ki so jih v začetki določili neki posamezniki… Vendar, ko si dovolimo raziskovati gib v svojem telesu, skozi zaprte oči s sprehajanjem pozornosti po vsakem delčku našega telesa…nas ne zanima več navidezna popolnost, ampak Užitek preglasi vse ostalo…in tako smo končno spet Doma!
Ah…!
Tale delavnica me je slekla…na večih nivojih!
Morda najbolj močno je bilo zame spregovoriti na glas, kako se en del mene še vedno ubada s tem, kako izgledam! Madonca! In tudi če sem bila že prepričana, da mi je vseeno, jo opazim to misel, kako se smuka med mojim plesom in kriči po pozornosti. In kaj zdaj…ja nič! Vsakič ko se od nekod pojavi, se ji nasmehnem in naredim gib, ki sploh ni »lep« ali »pravilen« in tako misel odfrči stran!
In..še ena žmohtna…ki mi lahko vzbuja sram, vendar ravno, ko jo spregovorim na glas, ji odvzamem moč in tako še ena maska pade na tla…za njo pa neskončno polje Svobode: Da spustim misel ega, da sem posebna. Da sem drugačna…in kako zelo me je strah, da bi postala »navadna« in dolgočasna. No, pa je! Izgovorjeno! Čeprav.. imam velikokrat občutek, ima to moje prepričanje, dve plati medalje…na eni strani mi ego vedno nabija, kako zelo sem posebna….na drugi, pa kako sploh nisem. No, pa saj pravzaprav mi je zdaj kliknilo, da je to eno in isto 🙂 🙂 In mi je lušno…ko opazim, da tale misel zopet zamiglja s svojo žarečo baklico, se ji nasmehnem (niti ne grem več v debato)…pogledam sebe in najbližnjo žensko in se GLOBOKO zavem, da sva obe POSEBNI, ker ni nobene, ampak res prav nobene takšne, kot sva midve!
Jojme..koliko enih misli po Sashini delavnici…
Vendar priznam…ni mi lahko vnašati užitka v vse… Kajti od doma sem navajena HIPER HITENJA, ki se mu izogibam navzven (ponavadi si raje dam manj stvari za narediti, ker nočem hiteti in biti v moški energiji), ampak….navznoter pa sem vseeno ves čas v stresu. Ves čas se preganjam, kaj vse bi morala narediti, nikoli ne dosežem vseh svojih zahtev, ker so itak neskončne in si nikoli ne dovolim zares mirnega in »zasluženega« počitka. Je še kateri znano to priganjanje od znotraj (ki ga potem prenašamo na naše družinske člane, kajne)?
Tako da…pomaga edinole to, da se v vsakem trenutku znova spomnim, zavem in upočasnim…dodam gib z boki (recimo med pomivanjem posode, med kuhanjem), si naredim več malih pavz med delom s kakšno pesmijo in plešem z glasnimi dihi in vzdihi 🙂
Zdajle ko tole pišem, moja hčerka nekaj kvačka. In zajamra: »Ma meni se ne da ves čas samo delati. Samo dealti delati delati« (čeprav zelo rada kvačka). Vdihnem….izdihnem…vklopi se cel seznam reakcij od doma…iz mojega življenja, jaz in moja žrtev, da moram vse sama… Ampak, spet vdihnem iz izdihnem in ji predlagam, da malo nakvačka in si naredi pavzico z nečem, kar ji je fajn. In potem spet kvačka in pavzica, dokler ni končano.
Še bi lahko pisala…
Vendar je morda za tokrat že preveč?
Hvaležna sem vam, da ste že vse to prebrale…in upam, da pridobile kakšen nov uvid, ki ga boste vnesle v svoje življenje.
Užitek, intimnost…koliko vsega je še zanetila ljuba Sasha Cobra. Tako avtentična, preprosta in senzualna v svoji Biti brez mask.
Hvala ti!
Še tale misel za koec…ki bo morda odprla razmišljanje v novo objavo…
Mama, ljuba in ljubeča mama, ki vedno misliš na svojega otroka in družino…..ali veš, da si na prvem mestu Ženska? In če si kot ženska podariš vsaj nekaj užitka, bodo vse tvoje ostale vloge lahkotnejše in polnejše zate in za tvoje bližnje!
Od decembra naprej sem se malo ustavila. Venadar je v meni brbotalo sto idej, in sto projektov, ki jih je bilo treba dokončati, ki sem jih želela dokončati, ne vedoč kje začeti in kako vse skupaj izpeljati…
Predvsem pa sem se ves čas zaletavala ob misel, ki je v meni prerasla v pregloboko prepričanje, ki se glasi: “Ne vem, kaj res hočem!”
Pa ne bom danes dolgovezila…o ozadju tega prepričanja..raje raje kdaj drugič. Raje se vrnimo en teden nazaj.
S coachingom, v katerem sem bila že četrti mesec nisem nikamor napredovala, ker sem se ves čas spotikala ob to isto misel…in se vrtela v začaranem krogu.
Potem pa je med januarskima mrkoma nekaj počilo v meni. Spet se je zgodil boleč in nespoštljiv razhod. In tako sem znova padla na lastno dno, v začetek moje večne spremljevalke depresije in kazalo je, da me bo spet posrkala za nekaj tednov… (Več o moji depresiji si lahko prebrereš tudi v tem zapisu https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del)
TODA,
Tokrat sem res imela dovolj!
Ta depresija mi je KONČNO (pardon besedi) DOPIZDILA! Dovolj življenja mi je že zapravila in ne grem se več te igre!
Bila sem na tem, da se spet pogreznem v občutke nemoči, razmišljanja o lastni nevrednosti in tako naprej… Toda OD-LOČILA sem se, da se tokrat rees ne grem več tega in da bom že nekako našla pot!
Odgovorna sem za svojo hčerko in res ji ne smem več privoščiti čustveno tako nihajoče mame!
Začelo se je z readingom pri naši ljubi Vesni Neferamis, kjer mi je Duša med drugim sporočila, naj res več časa posvetim LJUBEZNI DO SEBE, TISTI PRAVI,PRISTOTNI IN ISKRENI in počnem več stvari, ki me RES VESELIJO IN POLNIJO, ostalo pa PREDAM drugim ljudem, kajti en sam ne more postoriti vsega. AMEN! Sem Sejalec idej (ostali imajo pa druge vloge). Oh, kako prav je imela Vesna..oziroma moja ljuba Duša! Toliko idej imam…in ja….projekti so zato, da se vloge razdelijo.
V četrtek, po sredinem pogreznjenju v svoje lastno živo blato, sem začela poslušati Abraham HIckse, kjer so odlično razsvetlili, da je depresija FOKUSIRANJE NA POMANJKANJE. Kliknilo mi je! Ne grem se več! Prevzemam odgovornost za svoje življenje! Dokončno!
In naslednji KLIK je bil video Neala Donalda Walsha, ki pravi, da vedno lahko iz tega kar si ZDAJ OBILNO daješ pač tisto kar imaš, kajti VEDNO imaš vsaj nečesa V OBILJU ZA DATI, ZA DELITI in to je pravzaprav tvoje POSLANSTVO. Da deliš svoje darove, namesto, da se utapljaš v misli in drugim jamraš, česa vse nimaš in ne znaš.
Skratka…
V torek reading, v sredo padec na dno in v četrtek vstajenje ??? ko sem svoji coachinji napisala, da me nekaj časa ne bo.
Spustila sem VSA PRIČAKOVANJA in ZAHTEVE do sebe! Vse predstave, kaj bi rada naredila, živela…vse zmešnjave slik in hotenj in se OD-LOČILA da bom teden ali dva SAMO BILA. Delala tisto, v čemer uživam. Obilno.
Ker sebe in hčerko preživljam sama s svojim delom, brez nobene sigurnosti in garancije, me je seveda hotel ohromiti preživetveni strah. Že decembrske položnice sem plačala šele v januarju…
Ampak…čutila sem da res rabim umik vase, meditacijo, tišino, ne hitenje, prisotnost…in ustvarjanje.
Odprto pismo in 100 €
Potem pa grem v soboto v moj rodni kraj. In me v moji otroški spalnici na nočni omarici pričaka odprto pismo. Notri pa…100 eur. Pismo je odprto…naslovljeno name, ime stranke (preverim…pri meni je kupila nakit pred dvema letoma). Vprašam mamo suminčavo, če mi je ona podarila ta denar (nisem ji pripovedovala, da finančno trenutno nisem na zeleni veji, vendar si res ne želim, da mi pri mojih letih daje denar, ki ga prišpara). Pravi, da ne. Da je pospravljala svoj predal in nekje med kupom reči, našla tole pismo.
Zadaj je bil datum. 19.1.2017. V soboto, ko sem ga našla pa je bil točno 19.1.2019. Nasmehnem se tja gor Vesolju, ki ima VEDNO smisel za HUMOR in se mu zahvalim! In sama sebi. Kajti..spomnila sem se, da sem takrat dala moji mami ta denar, naj mi ga spravi, da ga ne bom zapravila. (kako odlična ideja je to bila! Ko bom spet imela kaj več, bom ponovila vajo 🙂
In…ne bi ga mogla najti ob bolj primernem času, kot je zdaj. Podpora vedno je…vendar, ali smo jo pripravljeni sprejeti?? In slepo zaupati, da je za nas poskrbljeno, če si prisluhnemo in ne drvimo slepo v prepad?
Sem vam kdaj pripovedovala o mojih zelo zelo neobetavnih plesnih začetkih? Ki so izgledali nekako takole, kot moji dve levi roki za kakršnokoli ustvarjanje 🙂
Ne spomnim se, da bi kdaj kot mala Katja plesala. Zares plesala.
Pravzaprav se o mali deklici sebi ne spomnim kaj dosti. Edino to, da sem od vedno požirala knjige, sanjala o potovanjih s konji in kočijami, o Indijancih, o kurjenju ognja in življenju brez tehnologije…
Baletni copatki in sanje o baletu
OOooo, ampak zdajle, med pisanjem tegale bloga, pa se se spomnila, da sem v osnovni šoli požirala knjige Baletni copatki. Se jih še katera spomni? In potem sem jih prebirala dolgo v noč in sanjala, da bi postala baletka… Seveda baleta pri nas v Ilirski Bistrici ni bilo…tako sem se morala zadovoljiti s tisim malim, kar sem o baletu našla v Pilu, ali pa imela srečo in videla kakšno zelo redko predstavo na televiziji. Joooj, in zdaj mi je pred očmi švignila slika, da sem včasih na samem, v kopalnici delala “plié”, čeprav sem ga videla le na sliki v reviji 🙂 Hihi, si me kdo predstavlja, da bi plesala balet? Jaz ne..niti približno 🙂 Sem pa, zanimivo, v eni izmed teh knjig prvič zasledila besedo FLAMENKO in jo šele čez precej let spoznala in okusila!
Na šolskih plesih sem se počutila kot hlod
Ko smo imeli šolske plese sem se počutila tako nedomače v svojem telesu, sploh proti koncu osnovne šole… Še zdaj vidim sliko, ko smo imeli na eni okrožni večji šoli novoletni ples, bila je muzika, ki me niti približno ni privlačila, in potem smo nekako plesali v krogu in nekaj migali.. Počutila sem se kot hlod… Pa tudi ples v paru me ni nikoli preveč zanimal. Sploh na vaških žurkah, mi to plesanje v paru nikoli ni bilo preveč blizu. Tako, da sem nekako sprejela prepričanje, da Ples pač ni moja domena.
Sem pa zato pametna in se znam učiti 🙂 (ja, to so mi vsi od vedno govorili. IN “pametnost” in učenje sta bili edini vrlini, ki so jih pri meni spodbujali, da sem se še sama ujela vanje 🙂
Začetek srednje šole je bil obarvan črno, sivo, raztrgano. Bili smo grungerji, in tako sem hodila naokoli v raztrganih hlačah, obveznih bulerjih, karirasti srajci in z obveznim zamorjenim izrazom, ki pa mi je bil pravzaprav še preveč naraven.
Francija, GIpsy Kings in končno….Ples!
En večjih preobratov se je zgodil, ko sem se v 3.letniku preselila v dijaški dom Šiška in dobila odličnega vzgojitelja, ki mi je na pot prinesel cigansko glasbo in flamenko. Depresijo grunga je sedaj zamenjala melanholija španske Andaluzije…in divjih ciganskih pesmi. IN tako so, da niti sama ne vem kako, naenkrat prišla v moje življenje dolga krila .
Nekega poznega spomladanskega dne smo imeli neko predavanje na Bežigradu, ko se med poukom po razredu poslala skrivni listek z vprašanjem, če gre kdo z menoj na potovanje v Francijo. In s svojim JA me je presenetila sošolka Tjaša, ki je bila po mojem edina, s katero se nisva družili.
Tako sva se poleti podali na potovanje po Franciji: Provansi in Azurni obali, kjer sva štopali in spali marsikje, v kampih, ob poteh… Low budget potovanje.
Takrat sem prvič začela zaznavati energije in jih poslušati…ko mi je bilo recimo v avtu neprijetno, ko nam je kdo ustavil… Ampak moja Francija, v katero sem se zaljubila zaradi jezika mi je dala eno največjih daril!
PLES!
KOt sem vam prejle pripovedovala, sem do sedemnajstega leta že sprejela prepričanje, da ples pač ni zame.
Do….tistega večera v mestecu Arles, v francoski Provansi.
Bilo je mesto, kjer je čez cel dan mrgolelo tigrastih komarjev…pred 15 leti! Mestece je bilo lepo, a tečno, ker smo se vsi ves čas udarjali po telesu, da bi se znebili teh krvosesov.
Potem pa se s Tjašo znajdeva zvečer na nekem trgu. Začno se nabirati ljudje in nedaleč stran pripravljajo oder. Hm..očitno bo koncert. Naslednje, česar se spomnim pa je prizor in občutek, ki ga še zdaj doživljam, kot bi bilo včeraj!: Glasba se začne…in moje telo naenkrat oživ, začne se premikati…PLESATI!
Plesati gibe, ki jih nikoli nisem videla. Gibe, ki se jih nikoli nisem učila. Moje telo je samo plesalo, boso na s kamenčki posutih tleh…in naenkrat se je okoli naju s Tjašo naredil krog žensk in otrok, ki so začele v ritmu ploskati in vzklikati OLE! Meni ni bilo jasno, kaj se dogaja…jaz sem samo želela uživati še naprej, v plesu, ki sem ga ravnokar odkrila…ob meni pa so se postavljale deklice in poskušale oponašati moje gibe.
V naslednjem trenutku se je slišal glas z odra, da če prideva plesati na oder. Jaz si seveda tega na kraj pameti ne bi upala, in da bi se umaknile iz središča pozornosti, sva šli v ozadje…za oder, na eno kamnito stopnišče in pleasli naprej. Deklice pa so hodile k meni in me spraševale, če jih lahko naučim plesati. Jaz pa sem jim razlagala, da nimam pojma, kaj počnem…da naj skušajo gledati pa se bodo tako naučile. Stopala so me bolela od kamenčkov, ki so se mi ob vsakem koraku zapičevali v kožo. Fotografi so pritiskali na sprožilec…jaz pa sem s priprtimi očmi plesala…in plesala, kot omamljena. Kot….da bi šele sedaj prvič v življenju OŽIVELA.
Kdo sem pravzaprav Jaz?
Ko je bilo koncerta konec sem kot zadeta gledala nekam v daljavo in se spraševala, kaj neki se je zgodilo. Prebudilo. Kdo sem jaz? Od kod ta ples? Od kod koraki, ki jih moje telo pozna, pa jih nikoli še ni niti videlo? Kaj je bila to za ena glasba, ki mi je bila tako domača, ne da bi jo kdaj slišala?
In tako sem prvič v življenju, komaj prišepala domov (v kamping oddaljen kakih 15min hoda), ker so me stopala tako zelo bolela in ker sem si pridelala prve plesne žulje (ja, na bosem stopalu si je tudi mogoče pridelati žulj, in sicer na sredini zgornjega dela stopala, saj sem cel večer plesala na prstih).
Šele čez nekaj let, ko sem prvič slišala pesmi Gipsy King, se mi je pred očmi pojavil ta prizor in spomnila sem se pesmi, na katere sem plesala. Gipsy Kings so imeli v svojem rodnem kraju Arles vsakoletni koncert in so me povabili na oder 🙂 Ter me (pod odrom) iniciirali v Ples!
AY, Živote!
Konec prvega dela Ne pozabi jutri pogledati na Blog, kjer te bo dopoldan čakal že 2. dela!
Se ti zvrti v glavi ob misli na vse, kar bi rada uresničila… Ob misli, kako velik je ali pa so projekti, ki ti poplesujejo nekje v podzavesti. Preveliki zate na prvi pogled…
In potem se pač prepričaš, da si samo domišljaš, da bi to rada naredila. In začneš verjeti v to, da sploh ne veš, kaj bi rada počela v Življenju.
Ali pa da je vse to itak totalno preveliko in popolnoma neizvedljivo.
Ali pa…si navajena gledati iz svojega osebnega kotička…navajena delati vse sama in ko se pred teboj zopet pojavi ta Velika Idejo, ta velik projekt, se ti kar zamegli pred očmi, zato pogledaš v drugo smer in na te Sanje skušaš pozabiti.
Sanje ne potihnejo
Ampak…
Sanje ne potihnejo.
Se ne zbrišejo.
So.
In te čakajo.
Tam nekje zadaj…In vsake toliko časa opozorijo nase…
Skozi pesem….
Skozi sliko…
Skozi nočne sanje.
Skozi besedo neznanca na ulici
Ali občutek, ki se pojavi na obzorju zahajajočega sonca.
Zloglasni in vsega kriv PMS je v resnici tvoj Kompas!
Se tudi tebi zgodi, da če ne prej, pa se ti tik pred menstruacijo, v tako glasno omaloževanem PMS tednu, začne zdeti, da nič, kar počneš, nima smisla? Se začneš počutiti, da gre tvoje življenje mimo tebe…da delaš stvari, ki jih imaš rada…ampak da pa je bistvo nekje drugje?
Takrat namreč, se v resnici oglašajo tvoje Sanje in Hrepenenja. Naš cikel ima znova priložnost, da nas spomni na Dušne dogovore. Na pravo poslanstvo….ki pa je včasih na videz preveliko, da bi ga sploh lahko sprejele za svojega.
In potem gredo meseci…leta…
Počneš stvari, ki jih ljubiš ali pa sploh ne … Toda en glasek tam zadaj ne potihne: »Nekaj drugega moraš delati«… »Čakam te«… In potrpežljivo čaka. Da končno zbereš pogum in rečeš: »Tukaj sem. Tukaj sem in ne zmorem več bežati. Kaj naj storim?«
Žal ali na srečo v v Šoli Življenja ne dobiš zemljevida
Včasih moraš pustiti vse, kar si počela do sedaj in slediti temu klicu tja v neznano, ki pa je v resnici še kako znano tvoji Duši.
Koraki se sproti izrisujejo…saj nimaš zemljevida in točk po katerih naj bi hodila. Tukaj gre pomojem res za predajo. Za sprejetje sebe…svoje Vizije, svojih Sanj in zaobljubo, da jim boš sledila. Brezpogojno in zares. Zaupajoč, da bo vsak korak šele sproti pokazal smer naslednjega koraka…
In v tem moraš zaupati v podporo. Ampak ne samo zaupati, temveč jo biti pripravljena tudi sprejeti. Kajti…včasih pomeni podpora tudi to, da k sebi blizu spustiš nove ljudi. Pravzaprav zelo blizu. In spustiš zidovje navidezne varnosti, za katero si se skrila. Spet drugič pa lahko samo nemočno gledaš, kako se vse tvoje dosedanje življenje poslavlja od tebe: tvoja prijateljstva, partnerstvo, služba…
Včasih se moraš še bolj odpreti, postati še bolj ranljiva, da lahko sprejmeš…
Toda…ne boj se.
Sprejmi.
Da je tvoja Vizija velika.
Pa ni zato nič večja ali pomembnejša od sosedove, prijateljičine ali od neznane ženske iz vasi onkraj doline.
Tvoja Vizija čaka nate. In na vse ostale, ki še bodo (od)igrali svojo vlogo v njej… kajti nobena velika vizija ne zaživeti z eno samo osebo. In morda je tukaj ključ zate. Sezares odpreti za pomoč, sodelovanje… Končno spustiti breme, da si za vse sama in pote ne izvedeš (delčkov) sanj, ker so prevelike zate.
Ključ je v sprejetju
Ključ je v sprejetju.
V Sodelovanju.
V Predaji
In v Zaupanju.
In…med tem časom je tvoja naloga da neguješ sebe.
Svoje ljubo telo, svoj tempelj. Ga hraniš z dobro hrano, ga ohranjaš vitalnega. Iščeš užitke in stvari, dejanja, ki hranijo tvojo Dušo, Tvojo Divjo Žensko. Tvoj Primarni, osnovni, izvorni del sebe (Na to temo organiziramo tudi solsticijev dogodek: Prižgi Divjo Žensko v sebi https://katjabubnic.com/dogodki/460/460)
Kajti…ko počneš, kar ljubiš te stvarstvo nagradi.
In tako se jaz te dni…ko se me zopet želi polastiti strah pred preživetjem i n vzorec pomanjkanja časa ter začarani krog delo brez pravega počitka.. Skušam se zavestno spomniti: v čem res uživam? In dati čim več prostora temu, in hkrati izpustiti strah, da ne bo dovolj… Dati prednost stvarem v katerih uživam. IN tistim, v katerih uživam manj, dodati nekaj žmohtnega, magari v gibu, glasu, barvi, da postane živo in lahkotno.
Oh, draga moja..še bi lahko pisala…o Viziji…o strahovih..o dvomih, katerih kraljica sem bila.
Toda, danes te povabim, da »samo« sprejmeš svoje Velike Sanje. Svojo Veliko Vizijo. In jo umestiš nekam v svoje telo…ji najdeš prostor, da ji ne bo treba več bežati ven, da se lahko sprosti in začne sodelovati s teboj.
In jo opazuješ dan za dnem.. delaš najprej mini korake v njeni smeri… Predvsem pa se tudi opazuješ znotraj menstrualnega cikla, in vidiš, kakšne misli in občutja se pojavljajo glede tvoje Velike Vizije in tvojega vsakdanjega življenja dan za dnem.
Hvala ti, draga moja Ženska, da si si vzela čas in prebrala ta dolg zapis…
🙂 ) IN s tem dvojim sem opazila, da se mi zdi logično, da otrok pomaga doma. Saj je logično in je prav. Sploh če želi(va) imeti še kaj časa za igro. Toda včeraj sem resnično IZKUSILA, da gre v bistvu za to, na kakšen način skomuniciramo svoje, oziroma »hišne« potrebe.
