DIPLOMIRALA SEM – Zdaj sem še uradno diplomirana “BISERKA”
Ne znam vam povedati, kako srečna sem in ponosna nase za to veliko opravljeno delo.
Kako hvaležna sem, da mi je življenje na pot prineslo Josipo Prebeg, Alenko Rebulo in Viljema Slavca, tri drage učitelje Šole Poslušanja BISER.
To je bil prostor, kjer sem si prvič upala, delček za delčkom, razkriti CELO sebe. Odložiti maske, za katere sploh nisem vedela, da jih nosim. Korak za korakom sploh spoznati sebe…spoznati drugega.
To je bilo prvo izobraževanje, ki sem ga zares namenila v prvi vrsti sebi.
Kajti prej sem vedno hodila po znanje, da ga bom delila naprej.
Tukaj pa…sem si prvič postala zares pomembna…ta sprememba in preobrazba v meni.. Sicer ne iz ljubezni do sebe, ampak zato, da se »popravim« da bom boljša mama za mojo hčerko. Pa vendar.
Na tej poti sem, kot je poleti rekla Josipa: »Končno (si) prišla dol z odra«.
In res imam občutek, da končno stojim na svoji zemlji, v tem telesu, pristna, resnična Katja – ki sicer še odkriva, kaj vse (lepega) je v njej. Ampak tudi kaj vse ni moje in sem za svoje sprejela, ker sem mislila, da moram iz tega ali drugega razloga.
Sploh ne znam povedati, kaj vse mi je Biser dal.
Na eni strani GLOBOKO IN RESNIČNO PREOBRAZBO SEBE (ki se seveda še nadaljuje),
DAL MI JE SKUPNOST, JATO. Kjer smo si bili zelo različni. Kamor na prvi pogled nisem spadala. A v resnici tako zelo. Ker tukaj sem spoznala ljudi, ki se niso samo nekaj šli, ampak je že od začetka bil prisoten ta občutek, da vsakega zanima samo nekaj ZARES. Predvsem je bilo preprosto in prizemljeno.
Biser mi je dal UČITELJE, KI JIH ZANIMAM ZARES. Ki jih zanima, kdo sem zdaj, v tem kjer sem in kdo sem onkraj svojih trenutnih zgodb. Kdo vse sem zares. Prvič sem doživela, da je bil VSAK resnično enako pomemben in dragocen. In da se tukaj ni šlo za denar in zaslužek, ampak za skupno potovanje, preobrazbo. Uf, kako globoko spremembo prinaša tale »ZANIMAŠ ME ZARES«
Dal mi je toliko ogledal.
ČISTO NOV ODNOS DO DRUŽINE, KORENIN, DO MOJE OSEBNE ZGODBE.
In dal mi je DRAGOCENA ORODJA, KI JIH LAHKO ZDAJ TUDI ZARES IN POŽEGNANO DELIM NAPREJ.
Dialoge – tehnike globokega poslušanja in vodenih pogovorov, ki prinašajo jasnost, olajšanje, moč, nežnost, smisel, resnico…. Ki tkejo odnose in pripeljejo iz osamljenosti v resnične odnose. In ali nas potegnejo iz nezdravih odnosov v nove ali tiste prenovljene.
DAL MI JE ČISTO NOVO ČUTENJE SEBE- SVOJEGA TELESA. ČUTEČE IN VITALNO TELO. Mehkobo in nežnost v njem. Čisto novo pretočnost. OMG. Preobrazba mojega giba in plesa in sploh obstajanja v telesu… To je za nekaj dolgih zapisov
Mogoče se me je najbolj dotaknilo prav to, da sem imela občutek, da je UČITELJEM RES RES MAR ZA VSAKEGA IZMED NAS. Da jih zares zanima naša zgodba in naša preobrazba. Da vidijo skozi, vidijo tisto naše bistvo. In Vidijo naš Biser, ko smo mi še sredi blatnega dna oceana, zaprti vase ali v 1001 zgodbo.
Vame se je v teh treh letih in pol naselilo veliko novega miru in občutka lastne vrednosti.
Morda sem prej delovala samozavestno…a pravega občutka lastne vrednosti nisem imela. Morda za hip takoj po kakšni delavnici , ki sem jo vodila. A potem me je spet dobil v kremplje moj notranji preganjalec in me gnal v nedogled kako vse nisem dovolj in kaj vse sem preveč, kar ne bi smela biti.
V Šoli poslušanja pa res..srečanje za srečanje brusimo svoj biser.
Gledamo svoje sranje..ga objemamo. Delamo in preobražamo ga skozi gib, ples – skozi telo. Ki onkraj besed dela globlje premike.
In je noro, ko gledam to mojo jato, te moje ljube sošolce, kako so, smo zasijali v teh dobrih treh letih. Skoraj že štirih. Kako smo vsi bolj pristni, polni, zadovoljni, utelešeni, povezani, odločni, nežni, tudi drzni. In vidim darove vseh nas, ki se svetijo kot biseri.
Še in še bi lahko pisala.
Je bilo pa to res ENO VELIKO DELO.
Ne samo obiskovanje seminarjev. Ampak tudi vsa raziskovalna domača naloga – kot sem že pisala. 200 dialogov – in potem zapis teh raziskav. Ter diplomska naloga. To nedeljo sem jo predstavila v razredu. A o tem napišem nekaj besed en drug dan.
Koliko ur sem namenila dialogom in ob tem služila dinarčke za dve.
Vsako veliko delo zahteva predanost, odločitev in tudi male žrtve.
A nagrada na koncu je nepredstavljiva.
AMPAK,
Tega nikakor ne bi mogla do konca izpeljati (sploh, ker je moj značaj tak, da težko zaključujem stvari),
Če ne bi imela PODPORE.
In o tem smo se veliko pogovarjali na Biseru. O pomenu podpore.
Vsaka velika stvar v sebi vključuje podporo – ljudi, ki nam tako ali drugače stojijo ob strani, da nekaj velikega izpeljemo.
Tako bi se rada zahvalila še enkrat mojim učiteljem, za njihovo vero vame, ko sem jaz tiskočkrat obupala nad samo in ne verjela, da sem vredna ljubezni, da je zame možna preobrazba…
Hvaležna moji mami, ki je več kot tri leta vzela k sebi mojo hčerko en vikend na mesec, da sem lahko bila na seminarju.
Hvaležna Q’orianki, da sem kar nekaj časa, ki bi ga lahko drugače skupaj preživeli – namenila bisernim dialogom.
Hvaležna moji dragi prijateljic Tjaši, ki mi je sploh povedala za Biser. Brez nje, kdo ve, kje bi jaz bila zdaj. Vedno ji bom hvaležna, da mi je Biser pripeljala na pot in me tudi spremljala in spodbujala na tej poti in z menoj opravila tudi kar nekaj dialogov.
Hvaležna vsem mojim ljubim sošolcem, da sem se ob njih lahko do konca razgalila. Ker je bilo toliko sramu v meni , pokazala ranljivost in kaj vse mi ne gre, medtem, ko so si ljudje ustvarili vse mogoče idealizirane slike o meni preko facebooka.
Hvaležna vsem vam, ki kupujete moj nakit, pridete na delavnice…ker sem del teh dinarčkov vložila v izobraževanje, ki ga lahko uporabim tudi zdaj naprej. Namesto oblek, stvari, prenove doma…sem vlagala vase. v “popravilo” sebe, kot je govoril moja podzavest. A zdaj vem, da sem “samo” brusila svoj Biser.
Za danes bo dovolj. Še bom kaj napisala.
Pa še to – Biser – šola in vsi dragoceni odnosi, ki so se spletli na našem šolanju, so me privedli ven iz moje črne luknje, kjer sem bila izjemno osamljena in sama. Kjer sem se sama osamila od zunanjega sveta in si ustvarila tudi delo, kjer sem večinoma sama. No…zdaj se čutim vredno in tudi dovolj močno, da grem počasi bolj v svet..ker bolj vem, kdo sem in kaj v svet prinašam… In lahko svoje Bisere delim naprej…
No, zdaj sem diplomirana hispanistka (španski jezik in književnost) in francistka (francoski jezik in književnost) ter diplomirana BISERKA
Oziroma
FACILITATRKA PREOBRZBE OSEBNE ZGODBE TER ČUTEČEGA IN VITALNEGA TELESA.
OLE.
Na fotki pa (končno) z mojo drago učiteljico JOSIPO!
P. S. (več kot 3 leta izobraževanja V ŽIVO in več kot 800 vloženih ur )
Ojoj, napačen datum in Magična Soča
Klima mi je crknila in v totalni vročini sva se pripeljali v Most na Soči. Koooončno! Sicer je pol dneva že mimo in Uničujoča Mati v meni je cel dan nekaj rohnela in sikala navznoter v mojo notranjo deklicoin navzven v mojega otroka… Prispeva pred apartma, ki sva ga na srečo v višku sezone komajda rezervirali…
Kličem…kličem…kličem….a javi se ne nihče.
Znosiva stvari ven v senco, da se zelenjava ne skuha do konca…in medtem ko čakava…
Samo za vsak slučaj preverim, če smo se prav zmenili.
Ko iščem email, že slutim…
Ja…Zmenili sva se za napačen datum. Jaz sem v mislih imela enega..dogovorili sva se za vikend kasneje…
In medtem ko šokirana, jezno žalostna-obupana gledam predse in ukažem hčerki (ja..iz mene je govorila Death Mother), naj bo tiho in me nič sprašuje,
Se pripeljejo lastniki.
»Ja..čigava pa je ta prtljaga?«, se vprašata.
Grem proti njima: »Pomota…glede datumov..in žal so to edini 3.5 dnevi, ki ji imam letos fraj za skupne počitnice. Ne..ne morem naslednji teden.«
Ne nadaljujem, in samo pustim solzam, da se mi prosto ulijejo po obrazu.
Ne, ne trudim se, da bi jih zadržala.
Te solze v sebi nosijo ves stres dneva, tedna, skrbi glede dela, ki ga puščam, ko me najbolj rabi, skoraj tik pred retreatom, težo mame samohranilke, ki ima včasih enostavno vsega preveč…
»Samo nekaj trenutkov potrebujem..res je bilo vsega preveč«
Solze lijejo..umaknem se v senco…in najraje bi se neka zavlekla in samo jokala in počakala, da nekdo reši…
A hvala bogu moja Notranja Mama ljubeče prevzame vajeti…in tolaži punčko, ki se ji je podrl svet… IN že začne iskati Rešitve.
»Ma ne skrbite, bomo že nekoga našli«, odločno in poln optimizna reče lastnik apartmaja in že začne klicariti vsenaokrog. Čeprav roko na srce, višek sezone v Posočju in še vikend nista kazala nobene možnosti.
»Hvala… Če vam res ni odveč, probajte koga najti, ja..ker..sva že tu..otrok čaka… Saj če ne, bova šli pač domov, po šotor in ostale potrebščine za kampiranje in se odpravili v Bohinj… v kampih je vedno prostor…«
»Ma ne, ne, bomo že našli«.
Več kot eno uro je klicaril vse mogoče v Posočju..vse ki jih je poznal in vse, ki so jih njegovi znanci poznali. Meni so solze še vedno kapljale po obrazu..hčerka je samo zmedeno gledala, kaj bo zdaj… Moja Notranja Mama, je bila pa mirna in je vedela, da se bo vse nekako izšlo.
»Ja, nič..glej…bova šli pač jutri zjutraj v kamp…in tako bova imeli skoraj 3 dneve počitnic. Vem, da sem ti letos obljubila, da greva končno v apartma…ampak..ni več v moji moči.«
On še kar vztraja…žena z malimi otroki že živčna (kdo pa ne bi bilJ).
»Glejte, hvala za vso pomoč. Samo še ta klic, pa greva. Če ni ni… », mu še vedno napol v solzah rečem.
In tedaj se teta Dunja na drugi strani linije oglasi rekoč, da ima apartmajček v sosedji vasi fraj!
Solze olajšanja in hvaležnosti me spet oblijejo…zahvalim se jim in greva v Modrej.
Tam pa naju pričaka apartmajček, ki sem si ga jaz v bistvu želela. Brez televizije, internet, ki ne dela. Lušna oranžna sobica, mizica zunaj in 7 minut hoje do Jezera, tega najširšega dela reke Soče, kjer se skoraj nihče ne kopa.
To je to. Hčerka zadovoljna, Mama je končno vse spustila…
In užili sva 3 dneve povezovanja, branja, preprostega kuhanja, kopanja in plavanja…pa seveda kreganja in scenic, malih in večjih… Dva karakterja skupaj, kot dve bombici… ampak, nama je bilo lepo.
Q’orianka je prvič imela mamo zase..mamo, ki ni delala..ni bila po telefonu ne računalniku..
Ampak mamo, ki je za spremembo bolj upoštevala njene želje in bila res prisotna.
To sem res rabila. Čas z njo. Čas v naravi. Čas s seboj… Ljubim svoje delo..res ga…ampak…. To, da je večina načega dela dandanes preko računalnika…me pa hkrati bolj in bolj mori. Čas za druženje, za naše družine, pristna prijateljstva…dotike in objeme v živo…TO POGREŠAM. Temu najti prostor OB delu……
Zopet sem začela brati Anastazijo…in oh….spet se v meni prebuja tisto izvorno…
A o tem raje en drug dan..
Takole drage moje…
En »kratek« utrinek J
Ali veš, da jaz včasih nisem bila sposobna pogledati drugi ženski v oči med plesom?
Najprej celo mladost nisem plesala… Enostavno ni me klicalo, počutila sem se okorelo že pri ponavljanju osnovnih gibov kakšne koreografije…kamoli kakršnakoli improvizacija…, glasba me ni nikoli zvabila…in ves ples ki sem ga (na deželi) videla okoli sebe ni bil »moj«.
Dokler mi Življenje ni na pot v srednji šoli poslalo dragocenega vzgojtelja (živela sem v dijaškem domu), ki je kriv za moj Ples 🙂
Namreč…prinesel mi je glasbo, ki je v meni prebudila prastare spomine na nekaj….kar težko ubesedim. Flamenko in ciganska glasba se je v meni začela…od nikoder, naenkrat prelivati skozi ples… Telo je kar poznalo gibe, KI SE JIH NISEM NIKOLI PREJ UČILA… (si prebrala zapis o Gipsy Kings in o mojem prvem plesu na mojem blogu? https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del) in moja melanholična Duša je dobila nekoga, ki je ta žalostni in brezsmiselni notranji svet delil z njo….
In takrat sem doumela….da se moje telo odziva s plesom na glasbo, ki se ga dotakne… Ki se dotakne globine (hrepeneče) Duše… Ki se poveže z nečim nevidnim in lahko nevidno energijo preved v gib.
In tako sem začela na koncertih plesati…celo flamenko sem se nekaj časa učila…. Ampak…zame je bilo najpomembnejše to, da sem prebudila Ples v sebi… In to v glavnem na koncertih, z glasbo v živo…kjer se je energija pretakala naravnost iz glasbenikov skozi mene in naprej v svet…
Toda…..v paketu je prišlo še nekaj: namreč moja kritika in podzavestno ocenjevanje.
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih, sem bila seveda predvsem in najbolj do sebe
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih (ki po mojem mnenju niso »lepo«) plesali, še tisočkrat bolj kritična sem bila seveda do sebe… Predvsem pa se nisem zmogla med plesom z nikomer povezati…ne skozi nasmeh, ne skozi »pogovor« skoz ples… Ženskam nisem mogla pogledati v oči, ker sem se tako zelo ocenjevala in se je en del mene očitno želel dokazati, en del mene je kritiziral in zameril tistim, ki so uživale v svojem plesu, ki se niso obremenjevale z izgledom), en del pa je končno zaživel toliko divjosti, živosti in užitka, kot nikjer drugje ne. In to je lahko občutil samo v varni samoti zaprtih oči in varnega prostora navideznega prostora, ki sem si ga ustvarila ne glede na to, kje sem plesala. Razen v največjih trenutkih transa, se večinom nisem zmogla docela sprostiti, saj se je v meni mešal užitek do plesa in prelivanje z glasbo…in um, ki je primerjal..me koval v zvezde in me v naslednjem trenutku teptal po tleh…)
Edina s katero sem pa sem se v plesu uspela srečati i nsoustvarati svobodno, pa je bila moja Majuška…čeprav še z njo sem se z enim delom sebe ves čas primerjala.
Pa je moralo preteči precej let…da sem opustila kritično predstavo, o tem, kaj je »lepo« in da je tudi meni »dovoljeno« plesati vsečuteče in da itak »lepota« plesa je posledica iskrenosti in prisotnosti..
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost… In potem mi tudi flamenko ni več dišal…. Nisem se več mogla poistovetiti s patosom, s trpljenjem, ampak se je novo najdena radost nad življenjem želela v Plesu izraziti še drugače.
In s tem, ko se je moj notranji svet osvobajal…s tem ko sem postala manj kritična do sebe…in predvsem začela končno spuščati predstave o tem, da moram biti med plesom »lepa«, sem končno lahko pogledala okoli sebe…in se z drugimi ženskami srečala v plesu. Prej primerjanje in nor kriticizem je zdaj zamenjalo navdušenje nad vsemi načini plesnega izraza različnih žensk.
In kar je zame najdragocenejše….
Da zdaj zmorem plesati v svojem svetu z vsemi gibi, ki želijo na plano… In v meni se je rodil dar, da lahko drugim ženskam držim prostor, da se opogumijo…in kljub strahovom, ki včasih paralizirajo, kljub umu, ki se mu meša od primerjanja, čutijo, da se vendarle lahko podajo v spoznavanje čutenja glasbe v svojem telesu skozi gib… in si dovolijo pripeljati na plan tiste dele sebe, ki se želijo izraziti skozi ples.
Kaj pa ti draga moja?
Si pripravljena plesati kljub umu ki melje tisto svojo o primerjanju?
Si pripravljna pustiti telesu, da se poveže z glasbo,
kljub strahovom, ki so te prej paralizirali,
kljub strahu, da ne znaš?
In zaupaš tistemu izvornemu delu Človeškega bitja na tej zemlji, ki v sebi nosi spomine na mnogo živlljenj, ko si plesala in častila Življenja .
Danes bi rada napisala nekaj zelo osebnega
Vem, da boste rekli, a spet?
Ja, večina mojih zapisov je zelo osebnih..drugače ne znam 🙂
Včeraj sem imela uro s svojo drago coachinjo, Saro Jošič. Tik pred menstruacijo se mi je zgodilo enako kot vsak mesec v tem delu cikla, vse moje delo se mi je v primerjavi z marsikom drugim zdelo nevredno, ne dovolj dobro. Celo sebično in oholo. Zapletla sem se v prepričanje,da če v nečem uživam, že ni prav, da drugi trpijo ob svojem delu. Predvsem pa se je v meni vzbudil tisti moj socialni duh, potreba po pomoči skupnosti, občutek, da premalo (nič po mojem prepričanju), naredim za skupnost. Za soljudi in Pachamamo.
Pa me je Sara ljubeče in potrpežljivo poslušala, potem pa rekla nekaj, kar me je prebudilo. In streznilo…
»Katja, a ti sploh vidiš, koliko ljudem, Ženskam pomagaš s tem, ko pišeš na Facebooku – javno in v skupini. Ali veš, koliko ženskam premikaš življenje v odnosih z otroki, družinami, samimi seboj, Ženskostjo, Naravo in Indijanskim svetom? Ali ti sploh vidiš, da vse to tvoje delo (tudi vse delavnice seveda) niso samo tebi v užitek in preživetje in predvsem pa vse pisanje, ki ga opraviš prostovoljno in brezplačno, dejansko ŽE DELAJO vse to, po čemer hrepeniš?«
Zdi se mi, da sem prvič zares slišala. In videla vse svoje delo. In ga zares začela ceniti.
Namreč…vse svoje delo (objave, ki večinoma sploh niso promocija, ampak so občutek, ki ga moram izraziti, so klic moje duše, so nekaj kar me polni in osvobaja), sem jemala zlahka. Kot..pa saj to počne vsakdo. In pa…saj to pisanje na FB pa ni nič kaj dosti vredno. Saj sem se očitno podzavestno primerjala z marsikom ki dela takšno ali drugačno delo preko vidnih in zunanje priznanih projektov. Mojega dela, pisanja, objav, organizacije, fotografiranja in vsega se vmes nihce ne sponzorira. »Plačam« ga z nakitom, ki ga izdelam ter z delavnicami. In ker se velik del mojega dela dogaja na FB omrežju, ga sama sploh nisem cenila.
Druga stvar, ki me je tudi prvič prebudila iz teh mojih notranjih filmov pa je ta, da vse to delo je zares in je vredno. In ne, ni egotrip, kakor se marsikomu zdi. Ni hvalisanje in niso slavespevi moji popolnosti. Še zdaleč ne. Ko se pohvalim, je to iskreno, ker sem vesela, da presežem tisti občutek, ko se ne cenim in mi uspe biti zdravo ponosna na dobo uspelo delo. Ko sebe pohvalim iz neke dane situacije (upam, da), s tem predajam sporočilu še mnogim drugim Ženskam, ki tudi ne cenijo sebe in svojega dela, naj pogledajo iz oči nekoga drugega in vidijo resnično vrednost sebe in sojega dela. Velikokrat pa pišem o vseh svojih polomijah in ostalih »nepopolnostih«. Zakaj? Spet ne zato, da bi izpadla faca. Ampak iz hvaležnosti, da sem se nekaj naučila, in ker verjetno s svojo izkušnjo “pomagam” lahko še komu drugemu.
In vse to v bistvu zato…ker je v meni nek dar ali prekletstvo…da moram pisati.
Tako kot moram dihati, biti v naravi in potovati. Pisanje…je pred plesom. Od nekdaj moram pisati. V srednji šoli sem tako zdravila svojo depresijo. In zdaj tudi na nek način…se vedno znova z njim osvobajam.
In žal mi je za vse, ki me berete kljub temu, da vam grem na živce. Žal mi je zato, da izgubljate čas z nečim, kar vas ne polni in ga raje ne vložite v nekaj, kar vam napolnjuje Dušo. Ampak dobro, to je vaša stvari in se jaz več kot tolko z njo ne bom ubadala 🙂
In ne, tega ne pišem zato, da mi boste spodaj ploskali, lajkali ali vzklikali. Ampak zato, ker čutim v sebi potrebo da pišem. Tako, kot čutim potrebo, da objamem nekoga, ki ga imam rada. Sem pa absolutno globoko hvaležna za vsak vaš »pozitiven« odziv. Za tistega, ki pa se smeje ob misli, da ga Katja že spet egotripira pa vem, da mu s tem in onim očitno stopim na eno njegovo neizraženo in neizživeto hrepenenje…in potem zavist vzbudi vse takšne občutke. Ki so pravzaprav le izraz dušnega hrepenenja in jeze nase, da si ne upaš stopiti sebi naproti, ker te je strah, ker ne veš, če ti bo uspelo, ker te je strah, kaj si bodo o tvojih uspehih in neuspehih mislili drugi…
Skratka…s temle zapisom želim končno tudi sama sebe objeti in začeti ceniti svoje delo. Ki že žanje sadove, po katerih hrepeni moja Duša. Kajti…ko sem Sari jamrala, Sara, jaz bi morala delati z otroki, pa nov sistem učenja pa medgeneracijsko povezovanje, pa ekologija, pa pomagati mojih indijanskim bratom in sestram, da klub globalizaciji in turizmu ohranijo svojo kulturo in naravo me je ljubeče poslušala in spet čisto mirno odgovorila:
»Katja, ti, ko delaš z Ženskami, TO VSE ŽE DELAŠ. IN DELAŠ PRI IZVORU. Kajti Ženske so tiste, ki spreminjao svet.«
Ostala sem brez besed…v solzah…in…sem si kočno le dovolila SPREJETI.
(Fotko je med obiskom svoje prijateljice v smehu naredila moja hčerka )
In danes….prejle…pride Marta. Marta Jenko, ki sem jo »spoznala« takole preko FB-ja, ki se je našla v marsikaterem mojem zapisu. In Martica, ki me je poleti povabila k sebi in mi dala polno vrečo jabolk in hrušk, mi prinese v Ljubljano poln zabojček svojih domačih dobrot! Kislo zelje, vložene kumarice, gobice in rdeča pesa. In ko ji rečem: »Pa Marta, ma zakaj! Ne moreš mi VSEGA TEGA dati«. In njen odgovor je bil prav tak, kot Sarin včeraj: »Katja, ali se ti sploh zavedaš, koliko nam daješ?«. Spet jok…. Gledam jo, ganjena…ničesar nimam zanjo, ker sem pritekla ven, da jo povabim vsaj na čaj, vendar že odhaja, ker ima druge obveznosti.
Hvala ti Ljubo Vesolje, da mi na vse možne načine kažeš, da je vredno moje delo. Da ni krneki, kar se mi marsikdaj zdi (čeprav ure in ure vložim v vse to). Ampak, GLAVNA LEKCIJA APRILA: LJUBA KATJA, LAHKO KONČNO ZAČNEŠ CENITI SVOJE DELO? IN SPREJEMATI OBILJE, KI MU PRITIČE?
UF…..!
P.S: Drage moje, Ho’oponopono deluje! Preverejno…vedno znova in znova! <3
?IN PREDVSEM DRAGE MOJE VSE, KI DELATE KAKRŠNOKOLI DELO, PREDVSEM PA VSE TISTE, KI ZA MAJHNO PLAČO DELATE Z LJUDMI V DOMOVIH STAREJŠIH OBČANOV, V VRTCIH, V BOLNIŠNICAH IN DRUGOD, VSE VE, KI KLJUB NEVSPODBUNIM POGOJEM DELATE S SRCEM IN RAZVESELJUJETE LJUDI, KI JIM NI LAHKO, KI SO MARSIKDAJ OSAMLJENI ALI NAREZUMLJENI, PROSIM VAS, CENITE SVOJE DELO. PROSIM! MOJE, NI ČISTO NIČ, AMPAK RESNIČNO NIČ VEČ VREDNO KOT VAŠE. JAZ, KO SE PRIMERJAM Z VAMI SE MI ZDI,DA VAM NE SEŽEM NITI DO KOLEN.?
?Ljube moje in ljubi moji! Resnično, cenimo drug drugega! Bodimo hvaležni za vse, kar nam da, kar naredi za nas. In kar nam ni všeč enostavno preskočimo, se obrnimo druga in ne pljuvajmo en po drugem. Vsi smo eno…kajti, kot pravi Ho’oponopono: »There is nobody out there. It’s just you«
Kdo je v krogu najmočnejši?
Počasi smo ena za drugo prihajale in se posedale na tla pod ogromno staro bukvijo. Babico. Pravzaprav verjetno kar prababico, tako velika in mogočna je bila.
Kakih trideset žensk se nas je posedlo v krog.
Tisto je bil moj prvi Ženski Krog. Na Rainbowu mu pravijo Sister Circle.
Ko so ga naznanile ženske na Food circlu, na Krogu, kjer smo imeli dvakrat na dan odličen obrok, sploh nisem vedela kaj pričakovati. A ko so se nekatere ženske odpravile tja nekam, sem jim sledila. Takrat še zelo zaprta, resna in introvertirana, sem sledila skupinici različno starih žensk. Prvič sem sedela v Krogu, ki je imel namen. Ki je poosebljal prastaro energijo Kroga, kjer smo vsi enaki. Kjer smo od središča, ognja ali oltarja vsi enako oddaljeni, kjer se vsi vidimo in kjer energija kroži.
Prvič sem se srečala s »talking stick«, ali govorečo palico, ki je palica (ali kasneje kristal, oziroma kaj drugega), ki daje tistemu, ki jo ima v roki, priložnost da govori. Ostalim pa, da poslušajo.
Prvič sem bila v Ženskem Krogu, kjer smo se zbrale samo ženske, z namenom, da se odpremo, podelimo delčke sebe z drugimi in si prisluhnemo.
To je bilo v Srbiji, na Rainbowu…kaksnih 12 let nazaj. In takrat sem prvič res začutila moč in svetost Kroga. Krog je tako zelo pomemben za žensko Dušo, saj me imamo v v sebi zelo osnovno potrebo, da delimo…da smo slišane, da se podpiramo in in smo podprte.
Prvič smo z neznankami govorile o menstriaciji, o splavu, o spolnosti, starših… Prvič sem bila priča tako iskrenim izpovedim med popolnimi neznankami in zaupanjem, ki se stke v Krogu.
Prvič sem se zavedla, da kar se odpre v taknšem svetem krogu, tam tudi ostane. Ostane poimensko. Izkušnje lahko podelimo,a nikoli imen…
Takrat se je nepričakovano zasejalo novo seme…tiho hrepenenje…
In…takrat se je v meni, zelo na tihem in skoraj podzavestno zasejalo prvo seme, da si tudi sama nekega dne želim voditi Ženske Kroge. Takrat se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko jaz podelila, vodila. Tako introvertirana…resna…v Alexovi varni senci, s strahom izpostaviti se…brez nekega pravega zaupanja vase (čeprav sem mnogokrat navzven delovala zelo samozavestno). Brez cilja, vizije..skoraj brez volje do življenja.
A takrat se je zasejalo seme. Izkušnja je prebudila stare spomine, iz prejšnjih življenj in tako me je Življenje vodilo naprej. Bila sem na mnogih delavnicah, obredih…na globokih popotovanjih v lastno psiho in v četrtek, ko se je zgodil naš prvi Plesni Krog, sem se v nekem trenutku zavedla, da sem vstopila v te moje tihe sanje. Na trenutke se mi je zdelo tako neverjetno, da se je nekdo res odzval mojemu povabilu… Ja mojemu… Tisti dvomljivi del mene je ostal brez besed 🙂
In tako soustvarle smo Krog. Vedno pravim soustvarile, ker kroga ne more ustvariti ena sama oseba. Niti ne dve. Tri ustvarijo trikotnik, dasiravno pa energij lahko tudi že kroži.
In…zato sem poimenovala naša plesna srečanja Plesni Krogi. Ker je meni energija Kroga sveta. Obredna. Prastara…
Kjer si želim, da se vsaka uči od vsake. Da smo si med seboj sestre, enakovredne. Kajti…vsaka izmed nas je ranljiva, ima v sebi svojo luč, a tudi temo. Vsaka. In vsaka izmed nas se trudi, da bi bila vsak dan nekoliko boljša kot dan poprej.
V Krogu začnemo, in v Krogu zaključimo.
Vmes pa se pretakamo, srečujemo, povezujemo, osamimo…prepletamo…
?Če tudi ti hrepeniš po Ženskem krogu, ki je poleg tega še Plesni Krog, te vabim med nas… vsaka je dobrodošla….vseh generacij se nas je zbralo, zato se bos zagotovo tudi ti pocutila varno in dobrodoslo!?
https://katjabubnic.com/dogodki/619/plesni-krogi-naravne-zenske