Danes sem se prebudila ob 3h ponoči…ideje in informacije so se s takšno močjo stekale vame, da ni bilo variante, da zopet zatisnem oko. Po polurni »meditaciji« v postelji, sem se predala – vstopila v hladno madrugado (v španščini se reče madrugada zgodnjemu jutru, dasiravno se verjetno šteje šele od 5h naprej).
In sem pisala…in pisala…in pisala… Dobivala vizije, slike, ideje.
Med drugim tudi navdih, naj danes naredim FB LIVE s tem naslovom in to na mojem osebnem javnem profilu. Sredi noči se mi je to zdelo super izvedljivo, potem pa, ko se je dogajal dopoldan, sem ugotovila, da pa le še nisem pripravljena na javne debate o patriarhatu in ženskah (o ostalem sem že 🙂 ) in sem preverila, kje sem. Kje je moja meja, da mi je še v redu se vreči ven iz cone udobja.
Tako sem sklenila, da se trenutno raje še odpiram v varnemprostoru naše fb skupnosti Pleme Divje Ženske…in je to čisto ok. Hvaležna sem bila za svojo iskrenost do sebe in pogum, da sem čisto nepričakovano med sprehodom po gozdu le stisnila LIVE in naredila kratek popolnoma javni uvod v tale naš današnji daljši video v skupini. OLE! To, drage moje, je tako pomembno, da »preverjamo«, kje smo… Koliko zdaj dejansko zmoremo…da ni premalo (kukanje iz fotelja in pisanje, kaj vse bi…) in pa da se izpostavimo prehitro za nekaj, na kar še nismo pripravljene…
Naj se vrnem k Ženskim Krogu in zakaj menim, da jih potrebuje svet in ne samo Ženske?
Pisala bom o treh vidikih:
?Kakšna je v resnici Ženska in kaj so sestavine dobrega Ženskega Kroga,
?O Ustvarjalnosti kot naravnem daru in potrebi VSAKE Ženske
?Ter o Plesu…ki podobno kot ustvarjalnost, domuje (prebujen, ali še nikoli viden) v vsaki izmed nas!
Zakaj torej Ženski Krogi na vsakem koraku…in ali so res potrebni?
Se sprašuje vsaka tretja ženska in pomojm vsak drugi moški.
Ja….svet jih potrebuje. Mati zemlja jih – nas potrebuje.
Če še niste ugotovili, živimo zadnja tisočletja v vedno bolj patriarhalnem svetu, ki uničuje vse, kar je ženskega. In ja tudi Mati Zemlja je Ženska….ki daje, daje daje, iz srca…..a vse ima svoje meje. Tudi Mama Gaia je na mnogih delih izčrpana do meje, da kolapsira…
Patriarhat spodbuja tekmovalnost, nevoščljivost, produktivnost, gonjo za vedno večjim dobičkom, izkoriščanje »naravnih virov« in »delovne sole« (?!?).
Pri ženskah ceni in spodbuja edino dve »vrlini«:
Fizično lepoto večne mladosti (ki pa na žalost ne izvira iz OBČUTKA lastne vrednosti, in je takorekoč prazna)
Ter nežnost, ubogljivost, prilagodljivost, razdajanje, biti vedno na voljo…
In ženskam, odrezanim od zdrave Ženske Energije, Zdrave Notranje Matere, se potem ponavadi zgodi dvoje:
Ali se razdajajo do onemoglosti in izgorelosti
Ali pa se zaradi takšnih in drugačnih ran popolnoma izolirajo, zaprejo svoje srce in postanejo na tak ali drugačen način nedostopne.
Oboje smo odrezane od svoje avtentične narave…mnogokrat sploh ne vemo , kdo smo, kaj želimo, česa ne želimo, kje je dovolj. Zato, ker smo odrezane od ČUTENJA. In ker nam ni dovoljeno biti, v pretočni ženski krožni energiji.
In potem verjamemo moškemu svetu (po katerem nažalost deluje tudi ogromno žensk), da smo nore, neuravnovešene, neodgovorne…da nismo dovolj dobre na nobenem področju.
A Ženske smo v resnici vse prej kot to…
PO naravi smo take, da ves čas želimo dajati, skrbeti za druge, za skupnost, za Naravo… Ampak…. Vse ima svoje meje. In če me nismo nahranjene, od kod bomo dajale hrano in moč ter podporo drugim?
In tukaj nastopi moč ŽENSKEGA KROGA.
Že osnovna prispodoba Kroga je Krožna energija…In ravno krožni gibi so tisti, ki najbolj prebujajo v našem telesu spečo žensko (spolno) energijo. Kroženje z boki, bratom, zapestji… Le poiskusi, ko se čutiš v stresu, zakrčeno, prestrašeno….
V Krogu smo vse enakovredne. Vse smo enako oddaljene od središča.
V Ženskem Krogu se ženske spomnimo, da v resnici nismo tekmice, ampak SESTRE. Da druga drugi tako rade nudimo podporo, razumevanje, pomoč. Ampak…..da se to zgodi…da se druga drugi odpremo, pa se moramo počutiti VARNE.
Zato je nujno zavedanje, da kar se Krogu odpre, poimensko tam tudi ostane. Lahko med svoje zaupne ljudi delimo zgodbe…a nikoli ne poimenujemo sester, ki so jih doživele…
V Ženskem Krogu ustvarimo prostor zaupanja, kjer se zunanji ritem ustavi. Ni nam treba ničesar doseči, ničesar dokazati, nikamor hiteti…. V Ženskem Krogu je potrebno le BITI. To kar si…
In si med seboj PRISLUHNITI.
Kaj pomeni pravzaprav POSLUŠATI. To je umetnost….ko se ženska spremeni v eno veliko ljubeče prisotno uho. Ne komentira…prevsem pa ne svetuje in ne daje mnenja. IN to je tako zelo zdravilno… Prepričana sem, da bi potrebovali pol manj terapevtov, če bi se med seboj POZORNO POSLUŠALE…
V Ženskih Krogih se ženske spominjamo, kdo v resnici smo. Vračamo si zaupanje vase…ulimo se in negujemo sprejemanje sebe… Skozi meditacije in druga orodja celimo ranjene delčke sebe in smo hvaležne, da smo na poti do razcveta…
Kajti…zdrava, zadovoljna Ženska, povezana s seboj, s svojmi ritmi…, Ženska, ki ni v vlogi male Ranjene Deklice- Princeske ampak čuteče in odgovorne Matere- Kraljice, je tista, ki bo spremenila svet na bolje.
Svojo po naravi skrbno in ljubečo energjo bo prinesla v svojo družino, v svoje okolje…in tako ena ženska in še ena in še ena…..si predstavljaš domino efekt draga moja?
Za danes bo dovolj…jutri pa nadaljujeva.
Toliko tega, imam za podeliti s teboj…Toliko uvidov in čutenja…
V ponedeljek sem cel dan ustvarjala, pisala, kuhala in pospravljala tako da sva šli s Q’orianko šele ob 19h ven iz hiše. Mahnili sva jo proti Iškem Vintgarju ter se podali tja do konca, kjer je voda najgloblja in najlepša za plavanje.
Meni je bilo še bolj všeč, da je bilo že bolj frišno…in tako sva bili predzadnji kopalki tistega dne…
No, pa jo prosim Q’oriankico, da naredi kakšno fotko, ko se mama odpravlja v hladno Iško.
Tokrat ni bila tako mrzla, kot takrat…hm…kdaj se bila nazadnje tukaj gor. Kakšna dva meseca nazaj. Prav naplavala sem se in naužila te svežine, miline…
Večer se je kaj hitro prevesil v noč in ujeli sva še zadnje svetlobo padajočega mraka, da sva dospeli do avta.
Doma pa se je zgodil tako čudovit trenutek… Ko sva se spravljali pod tuš mi reče, malce oklevajoče: »Mamica, nekaj bi te vprašala, pa mi je nerodno, da se ne boš razjezila (ali nekaj podobnega)…« Rečem ji, da me lahko vpraša karkoli želi in da lahko vedno pove karkoli čuti in misli, samo s spoštljivim tonom in izhajajoč iz sebe.
»Mami, zakaj imaš na riti tako nagubano kožo?«
Jaz pa v smeh. Prav od srca sem se nasmejala nad otroško iskrenostjo, radovednostjo, Prisotnostjo.
Lahko bi se počutila prizadeto in bi jo nadrla, da kaj vendar govori. Lahko bi bruhnila v jok. Lahko bi začela z nekimi brezveznimi razlagami in preslišala njeno vprašanje.
Tako pa se od srca nasmejem in se ji zahvalim za njeno iskrenost in ji rečem, da to je pač celulit, ki nam ženskam z leti pride… Sicer se mu da nekako precej izogniti, ampak mama Katja ni našla dovolj časa in volje, da bi se ga lotila, ampak ga je raje sprejela in ga ima rada.
In potem sem se zavedla, kako zelo imam pravzaprav rada svoje telo. Ni popolno (v očeh sodobnih lepotnih idealov)…daleč od tega. Seveda pridejo trenutki, ko si zaželim, da bi mora imela malo večje prsi, ali bolj napeto kožo na kakšnem delu telesa… ampak…sve u svemu…ga imam pa rada….ta Tempelj svoje Duše. Pravzaprav je popolno v tem trenutku…in čudovito mi služi. In tako zelo je ženstveno….da se ženska v njem počutim Lepo in domače.
Pa vendar ni bilo vedno tako…
Tudi sama sem šla skozi obdobje nesprejemanja svojega telesa v času najstništva… Zanimivo, mogoče sem imela največji kompleks ravno s stopali in jih tudi v poletnih mesecih skrivala v zaprte čevlje….potem pa so mi BOSONOGE JAPONKE prav pomagale, da sem vzljubila tu ta del svojega telesa… Nasedla sem neumnostim naše družbe in skrivala svoj nemanekesnki trebušček, svoja ženstvena stegna, ne najbolj seksi meča in tako naprej… Ampak…potem pa se je ta ljubezen in sprejemanje sebe nekako zgodilo…in ga negujem. Dan za dnem….
Ljube moje…
Naša telesa so tako lepa.
Edinstvena.
Naša.
Ljubimo jih.
Sprejmimo jih…
Ampak…tudi poskrbimo zanje. Saj niso samoumevna. Hranimo jih z dobro hranljivo hrano… nahranimo kozo z dobrimi olji ali kremami, lase tudi… Dajmo jim svežega gibanja na zraku, jogo, globokega dihanja… In se vsak dan pobožajmo…res z ljubeznijo po tem našem templju… Sploh naše prsi, ljube moje. Tam je doma naša srčna energija…naše sprejemanje sebe…naša magnetičnost…
Hvala Q’oriankica da si s svojim vprašanjem v meni prebudila cel val misli o dragocenosti našega Telesa.
Se tudi tebi zdi, da se tempo sploh več ne ustavi….da komaj še loviš minute in sekunde, med tem, ko skušaš vse opraviti v službi, prepeljati otroke na dejavnosti, vmes morda uloviti nekaj časa zase, poskrbeti za obroke, moža, hišo, vrt…Oh…zdi se mi, da vsi samo jamrajo, kako ni nič časa…in res je noro, celo perverzno, če si kdo v tem času dovoli VZETI SI ČAS ZASEin ustaviti se.
A kako? se vprašaš, verjetno, ko pa kolesje vztrajno melje naprej in ti v glavi odzvanja, kaj vse “moraš”.
Meni se je do pred enim tedno že tudi skoraj mešalo od vseh obveznosti, idej in dela in prepotrebnih planov in organizacije. Ko se bliža poletje in bi morala največ dati od sebe, se je nekaj v meni premaknilo in SEM SE ODLOČILA, DA SE USTAVIM.
Ja, kljub naročilom in prihajajočim delavnicam in projektom, sončnim dnem in želji po pohajanju, sem se odločila, da si prvič vzamem “dopust”
In to je bilo zame prvič, odkar obstaja moja Chaska Art, da sem se res odklopila. Spustila vse. Tudi vsakršno razmišljanje o delu sem takoj dala na stran.
Vendar nisem, kot bi si morebiti mislila, jo mahnila na morje, k reki ali si zakurila ognja… Ne… Čisto nekaj drugega se mi je zadogajalo..kar pa me je potegnilo na nek način precej v moško energijo. Ali pa se jo po dolgem času imela priložnost opazovati od blizu….moško energijo in obsesijo s hišami, potrošnjo in materializmom…
V vsem skupaj sem vedno znova opažala, kako ne začutim PRISTNE ŽENSKE ENERGIJE SKORAJ NIKJER.
Ja, res je…še sama v sebi sem jo začela iskati, kam se je skrila…nevidena, neslišana…
Kajti, ljube moje, za Žensko energijo, to našo sočnost in pretočnost, se spomnite, potrebujemo ČAS!
In Ples je nekaj, kar nas najhitreje potegne nazaj v to naše Žensko notranje gnezdo.
Ko dopustimo, da glasba vstopi v naše telo…prevzame vsako celico…ko se um počasi izklaplja in dovolimo telesu, da se iz vzgiba rodi gib…in ta GIB postane PLES, potem se vodovje v našem telesu zopet začne pretakati! Pridruži se mu ogenj, zemlja pod našimi nogami zopet oživi in občutek vetra v laseh nas spomni na našo SVOBODO. Tisto ljubo nam znano SVOBODO!
Srce si oddahne in zapoje, “HVALA, DA SI ME KONČNO SLIŠALA! Tukaj sem ves čas…ampak v tem tvojem hitenju, me ne zmoreš slišati. V glasbi, ko se tvoje prelepo žensko telo prepusti Plesu, pa se zopet začutiva. Spusti prosim misel, kako pleše ona ali ona…ampak začuti sebe. Lahko pa se pri drugi Ženski navdihneš. Tega sem vedno veselo..ker tako obe še bolj cvetita!”
Tako , ljuba moja, tudi jaz že noro pogrešam ples (če ti zaupam skrivnost, da imam v dnevni in kuhinji še kar vse na sredini prostora, ker sem vse dala ven, potem si lahko predstavljaš, da nimam kje plesati 🙂 Zato tudi jaz komaj že čakam naš Plesni Krog! Veselim se srečati tebe, ki si že plesala z nami in veš, da je naš Krog še mnogo več kot le “poplesavanje”. In veselim se tudi tebe, če še oklevaš in zbiraš pogum, da se nam pridružš! VSE GENERACIJE
Prav ponižno sem hvaležna in ganjena da v našem Krogu (in povsod po plesišču) plešemo in se pretakamo ženske vseh generacij. Kakšno darilo! Mladenke opominjamo naše zrele Ženske na tisto razposajeno spogledljivko, koketo, tisto, ki si upa in ji je mar za cel svet… naše Zrele Ženske pa prinašajo modrost in umirjenost let, globino, po kateri me hrepenimo.
Dobrodošla v našem Plesnem Krogu, če totalno uživaš v plesu, če nisi še nikoli zares plesala, ali pa če se spomniš sebe mlade, kako plešeš in tega ne znaš več prebuditi v sebi… Za vse imamo prostor v našem Krogu!
Počasi smo ena za drugo prihajale in se posedale na tla pod ogromno staro bukvijo. Babico. Pravzaprav verjetno kar prababico, tako velika in mogočna je bila.
Kakih trideset žensk se nas je posedlo v krog.
Tisto je bil moj prvi Ženski Krog. Na Rainbowu mu pravijo Sister Circle.
Ko so ga naznanile ženske na Food circlu, na Krogu, kjer smo imeli dvakrat na dan odličen obrok, sploh nisem vedela kaj pričakovati. A ko so se nekatere ženske odpravile tja nekam, sem jim sledila. Takrat še zelo zaprta, resna in introvertirana, sem sledila skupinici različno starih žensk. Prvič sem sedela v Krogu, ki je imel namen. Ki je poosebljal prastaro energijo Kroga, kjer smo vsi enaki. Kjer smo od središča, ognja ali oltarja vsi enako oddaljeni, kjer se vsi vidimo in kjer energija kroži.
Prvič sem se srečala s »talking stick«, ali govorečo palico, ki je palica (ali kasneje kristal, oziroma kaj drugega), ki daje tistemu, ki jo ima v roki, priložnost da govori. Ostalim pa, da poslušajo.
Prvič sem bila v Ženskem Krogu, kjer smo se zbrale samo ženske, z namenom, da se odpremo, podelimo delčke sebe z drugimi in si prisluhnemo.
To je bilo v Srbiji, na Rainbowu…kaksnih 12 let nazaj. In takrat sem prvič res začutila moč in svetost Kroga. Krog je tako zelo pomemben za žensko Dušo, saj me imamo v v sebi zelo osnovno potrebo, da delimo…da smo slišane, da se podpiramo in in smo podprte.
Prvič smo z neznankami govorile o menstriaciji, o splavu, o spolnosti, starših… Prvič sem bila priča tako iskrenim izpovedim med popolnimi neznankami in zaupanjem, ki se stke v Krogu.
Prvič sem se zavedla, da kar se odpre v taknšem svetem krogu, tam tudi ostane. Ostane poimensko. Izkušnje lahko podelimo,a nikoli imen…
Takrat se je nepričakovano zasejalo novo seme…tiho hrepenenje…
In…takrat se je v meni, zelo na tihem in skoraj podzavestno zasejalo prvo seme, da si tudi sama nekega dne želim voditi Ženske Kroge. Takrat se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko jaz podelila, vodila. Tako introvertirana…resna…v Alexovi varni senci, s strahom izpostaviti se…brez nekega pravega zaupanja vase (čeprav sem mnogokrat navzven delovala zelo samozavestno). Brez cilja, vizije..skoraj brez volje do življenja.
A takrat se je zasejalo seme. Izkušnja je prebudila stare spomine, iz prejšnjih življenj in tako me je Življenje vodilo naprej. Bila sem na mnogih delavnicah, obredih…na globokih popotovanjih v lastno psiho in v četrtek, ko se je zgodil naš prvi Plesni Krog, sem se v nekem trenutku zavedla, da sem vstopila v te moje tihe sanje. Na trenutke se mi je zdelo tako neverjetno, da se je nekdo res odzval mojemu povabilu… Ja mojemu… Tisti dvomljivi del mene je ostal brez besed 🙂
In tako soustvarle smo Krog. Vedno pravim soustvarile, ker kroga ne more ustvariti ena sama oseba.Niti ne dve. Tri ustvarijo trikotnik, dasiravno pa energij lahko tudi že kroži.
In…zato sem poimenovala naša plesna srečanja Plesni Krogi. Ker je meni energija Kroga sveta. Obredna. Prastara…
Kjer si želim, da se vsaka uči od vsake. Da smo si med seboj sestre, enakovredne. Kajti…vsaka izmed nas je ranljiva, ima v sebi svojo luč, a tudi temo. Vsaka. In vsaka izmed nas se trudi, da bi bila vsak dan nekoliko boljša kot dan poprej.
V Krogu začnemo, in v Krogu zaključimo.
Vmes pa se pretakamo, srečujemo, povezujemo, osamimo…prepletamo…
?Če tudi ti hrepeniš po Ženskem krogu, ki je poleg tega še Plesni Krog, te vabim med nas… vsaka je dobrodošla….vseh generacij se nas je zbralo, zato se bos zagotovo tudi ti pocutila varno in dobrodoslo!?
Kaj je sploh to uspeh? Zame je to beseda, ki je pravzaprav nikoli ne uporabljam. Namesto nje uporabljam besede UŽIVATI, FAJN SE IMETI, LEPO IZPELJATI nekaj… (hm..zdajle sem si prav odprla tole področje, da ga bolj raziščem pri sebi )
Mnogi ste me vprašali, če je bil moj sejem uspešen.
Ne vem, kaj naj vam odgovorim 🙂
Seveda je bil!
Zame je bil uspeh to, da sem sploh šla. Da sem se v tako kratkem času pripravila nanj, z vsem, kar to pomeni. Z vsemi pripravami, organizacijo, promo materialom in vsebinami in seveda z izdelki.
Zame je bil uspeh to, da sem včeraj imela na Altermedu predavanje. In to ne suhoparno, ampak takšno, kjer je kakih 15 žensk v veliki dvorani, premikajoči se množici ljudi navkljub okoli nas, PLESALO, si upalo plesati.
Uspeh je bil zame to, da kljub temu, da skoraj nisem imela glasu, da nisem imela pripravljenega govora za predavanje, sem zaupala, da bom vodena in se prepustila…in vem, da ženske, ki so poslušale (in plesale), so odšle od predavanja spremenjene…
Uspeh je bil zame to, da sem bila točno to kar sem. Sproščena, svobodna, pristna…JAZ.
Uspeh je bil to, da sem zaradi Altermeda postavila delavnice, ki sem jih v sebi nosila že dolgo časa, a ker mi je manjkalo fokusa, sem jih konstantno odlašala. Ker nisem verjela vase, sem jih ignorirala… Dokler se nisem odločila, da je dovolj J
Uspeh je bil zame vse, kar sem prodala, čeprav bi seveda lahko bilo veliko bolje! Ampak, roko na srce, stojnico sem imela v nabolj odročni uličici…
Uspeh je bil to, da sem postavljala stojnico ravo tik pred menstruacijo, ko vemo, da smo ženske tudi čustveno najbolj občutljive, navznoter zazrte, vase nesigurne… IN da sem imela na prvi dan menstruacije še nastop, kljub bolečinam v trebuhu in križu 🙂 OLE!
Tokrat , ker sem vse delala iz nule (ves promo material) in se preveč voilza gor in dol, so bili stroški večji od prihodkov. Vendar vem, da ne šteje samo to, kar sem prodala, temveč se veselim vseh Žensk, ki bodo prišle na Plesne, Ustvarjalne Kroge. Ter na druge dogodke, ki se jih že zdaj neizmerno veselim!
Altermed je zame USPEH. Ne glede na to, kako se je izšlo finančno. Saj so takšni dogodki velikokrat čudovita priložnost, da se pokažemo večjemu krogu ljudi, in z njimi podelimo, kaj delamo in kaj prinašamo svetu, ter nas lahko kmalu najdejo! Je veelik skok iz cone udobja. Ker…da sem se mama samohranilka s svojo umetnostjo podala na tako velik sejem, ni kar takoJ
In zato danes praznujem!
Takoj ko napišem tale mail se uležem na kavč, si pripravim kakav in uživam svoj drugi dan menstruacije, hvaležna za vso pomoč mojih ljubih ljudi, brez katerih ne bi nikoli mogla izpeljati tega sejma in si končno podarim darilo, po katerem hrepenim že dolgo: BRANJE KNJIGE!!!
Oh…!
Hvala vam vsem, ki ste mi dalo podporo na sejmu in preko FB-ja. Tako iskreno, tako človeško, tako srčno.
Hvaležna sem iz dna duše za vse kar je bilo, kar je in kar prihaja.
Za odprtim srcem naprej <3
Kaj pa zate pomeni uspeh? Kdaj zase rečeš, da si (bila) uspešna?
P.S: Jutri pospravljam vse vreče, škatle… In to je zame ogromen USPEH: Da ne sitnarim danes sama sebi in drugim, ker se delo sploh še ni končalo in ne drvim takoj v naslednje projekte, ki se jih je zdaj odprlo (hvala bogu) še mnogo (tudi novih). Ampak, da popraznujem s počitkom, refleksijo, ob vonju mojih lilij, kakavu, piškotih, knjigi in morda tudi filmu. Pa ob predenju moje mucke Maci!
Oh, samo tisti, ki hodimo na sejme (zato jaz le na ena dva ali tri letno), vemo, koliko ur dela je dejansko vloženega vanje 🙂
P.P.S. Brala sem knjigo “Ogenj Rit in Kače niso za igrače”. Globoko pretresena sem morala nehati z branje, ker mi je postajalo vse bolj slabo…in vidim, da ne bom “počivala”, ker me srbijo prsti in potreba po pisanju in novih refleksijah…
Ko naredim nekaj narobe, se ne napadem. Se ne kritiziram, ampak vdihnem in izdihnem in si rečem, drugič bom bolje. Tako, kot bi rekla otroku.
Ko se imam rada, si zjutraj naredim smuti z veliko zelenja. In ga popijem v lepem kozarcu, na najbolj sončnem kotičku v moji pisarni-ateljeju-dnevni sobi in samo sem.
Ko se imam rada, se zjutraj vstanem zgodaj, da naredim jutranjo jogo in meditacijo, ker VEM, da ko to naredim, je cel moj dan bolj prijazen, in do drugih sem strpnejša, kajti svoji Duši in svojemu telesu sem že namenila svoj čas.
Ko se imam rada usmerjam svoj čas v tisto, kar mi je res pomembno in ga ne razpršujem naokrog.
Ko se imam rada, delam stvari bolj počasi. In tudi ko »moram« hiteti, se spomnim, da če sem med hitenjem s seboj prijazna, bo bom stresu odvzela zobe.
Ko se imam rada, imam do drugih avtomatsko več ljubezni in sočutja, ker vem, da drugih ni..da sem samo jaz in tisoč mojih obrazov…oziroma samo ena Velika Duša in veliko njenih delčkov ali utelešenj…
Ko se imam rada izbiram hrano, ki me nahrani. Ki nahrani moje telo in ne mojih bolečin in lukenj v srčku.
Ko se imam rada si vedno znova oprostim, ker vem, da mi občutki krivde prav nič ne koristijo- ne meni ne tistemu, ki naj bi mu naredila krivico.
Ko se imam rada, si vzamem čas za moje najbolj ljube ljudi, da jih pogledam v oči in se jim zahvalim, naredim nekaj zanje brez pričakovanja česa v zameno.
Ko se imam rada, sem hvaležna za vsako malenkost, ker vem, da ni nič samoumevno.
Ko se imam rada se pohvalim, ko mi nekaj uspe. Se naglas pohvalim. Ponosno in hvaležno.
Ko se imam rada, in mi zgoraj napisano ne uspe, si rečem, zdaj je že nov trenutek in zdaj lahko naredim drugače.
Kajti…ko imam sebe rada, imam rada sočloveka, živali, rastline, cel planet.
Kako lahko potem rečemo, da je ljubezen do sebe sebična, ko pa iz nje izvirajo vse druge ljubezni?
In…zato, ker smo mi »zahodnjaki« skozi generacije, cela stoletja (da ne rečem tisočletja) zrasli v kapitalistično usmerjenih družbah, v družbah, ki so iskale moč, kjer se je ustvarjala zelo močna hirearhija, kjer je bil Človek ločen od Narave in postavljen nad njo; ločen od lastne vrednosti in ker brezpogojne ljubezni nismo dobili od svojih staršev in ne oni od svojih in tako naprej… ZATO JE TAKO POMEMBNO, DA SE NAŠA GENERACIJA NAUČI LJUBITI BREZPOGOJNO SEBE, da bo lahko takšno ljubezen čutila in dajala drugim.
To sem uspela začutiti od ljudi iz globoke Selve, Amazonskega Pragozda, kjer je še živa čista vez vzajemnosti med Človekom in Materjo Naravo. Kjer je za vsakega dovolj, kjer ni pomanjkanja. Kjer je logično, da vsakemu pripada streha nad glavo, hrana in obleka. Kjer vsak poskrbi za drugega. Kjer vsak otroček dobi tooooliko ljubezni in občutka vrednosti in pripadnosti, da je ima dovolj za celo življenje:)
Delujmo s tem, kar imamo. Vsak trenutek se lahko imaš rada in si prijazna s seboj.
