Sem vam kdaj pripovedovala o mojih zelo zelo neobetavnih plesnih začetkih? Ki so izgledali nekako takole, kot moji dve levi roki za kakršnokoli ustvarjanje 🙂
Ne spomnim se, da bi kdaj kot mala Katja plesala. Zares plesala.
Pravzaprav se o mali deklici sebi ne spomnim kaj dosti. Edino to, da sem od vedno požirala knjige, sanjala o potovanjih s konji in kočijami, o Indijancih, o kurjenju ognja in življenju brez tehnologije…
Baletni copatki in sanje o baletu
OOooo, ampak zdajle, med pisanjem tegale bloga, pa se se spomnila, da sem v osnovni šoli požirala knjige Baletni copatki. Se jih še katera spomni? In potem sem jih prebirala dolgo v noč in sanjala, da bi postala baletka… Seveda baleta pri nas v Ilirski Bistrici ni bilo…tako sem se morala zadovoljiti s tisim malim, kar sem o baletu našla v Pilu, ali pa imela srečo in videla kakšno zelo redko predstavo na televiziji. Joooj, in zdaj mi je pred očmi švignila slika, da sem včasih na samem, v kopalnici delala “plié”, čeprav sem ga videla le na sliki v reviji 🙂 Hihi, si me kdo predstavlja, da bi plesala balet? Jaz ne..niti približno 🙂 Sem pa, zanimivo, v eni izmed teh knjig prvič zasledila besedo FLAMENKO in jo šele čez precej let spoznala in okusila!
Na šolskih plesih sem se počutila kot hlod
Ko smo imeli šolske plese sem se počutila tako nedomače v svojem telesu, sploh proti koncu osnovne šole… Še zdaj vidim sliko, ko smo imeli na eni okrožni večji šoli novoletni ples, bila je muzika, ki me niti približno ni privlačila, in potem smo nekako plesali v krogu in nekaj migali.. Počutila sem se kot hlod… Pa tudi ples v paru me ni nikoli preveč zanimal. Sploh na vaških žurkah, mi to plesanje v paru nikoli ni bilo preveč blizu. Tako, da sem nekako sprejela prepričanje, da Ples pač ni moja domena.
Sem pa zato pametna in se znam učiti 🙂 (ja, to so mi vsi od vedno govorili. IN “pametnost” in učenje sta bili edini vrlini, ki so jih pri meni spodbujali, da sem se še sama ujela vanje 🙂
Začetek srednje šole je bil obarvan črno, sivo, raztrgano. Bili smo grungerji, in tako sem hodila naokoli v raztrganih hlačah, obveznih bulerjih, karirasti srajci in z obveznim zamorjenim izrazom, ki pa mi je bil pravzaprav še preveč naraven.
Francija, GIpsy Kings in končno….Ples!
En večjih preobratov se je zgodil, ko sem se v 3.letniku preselila v dijaški dom Šiška in dobila odličnega vzgojitelja, ki mi je na pot prinesel cigansko glasbo in flamenko. Depresijo grunga je sedaj zamenjala melanholija španske Andaluzije…in divjih ciganskih pesmi. IN tako so, da niti sama ne vem kako, naenkrat prišla v moje življenje dolga krila .
Nekega poznega spomladanskega dne smo imeli neko predavanje na Bežigradu, ko se med poukom po razredu poslala skrivni listek z vprašanjem, če gre kdo z menoj na potovanje v Francijo. In s svojim JA me je presenetila sošolka Tjaša, ki je bila po mojem edina, s katero se nisva družili.
Tako sva se poleti podali na potovanje po Franciji: Provansi in Azurni obali, kjer sva štopali in spali marsikje, v kampih, ob poteh… Low budget potovanje.
Takrat sem prvič začela zaznavati energije in jih poslušati…ko mi je bilo recimo v avtu neprijetno, ko nam je kdo ustavil… Ampak moja Francija, v katero sem se zaljubila zaradi jezika mi je dala eno največjih daril!
PLES!
KOt sem vam prejle pripovedovala, sem do sedemnajstega leta že sprejela prepričanje, da ples pač ni zame.
Do….tistega večera v mestecu Arles, v francoski Provansi.
Bilo je mesto, kjer je čez cel dan mrgolelo tigrastih komarjev…pred 15 leti! Mestece je bilo lepo, a tečno, ker smo se vsi ves čas udarjali po telesu, da bi se znebili teh krvosesov.
Potem pa se s Tjašo znajdeva zvečer na nekem trgu. Začno se nabirati ljudje in nedaleč stran pripravljajo oder. Hm..očitno bo koncert. Naslednje, česar se spomnim pa je prizor in občutek, ki ga še zdaj doživljam, kot bi bilo včeraj!: Glasba se začne…in moje telo naenkrat oživ, začne se premikati…PLESATI!
Plesati gibe, ki jih nikoli nisem videla. Gibe, ki se jih nikoli nisem učila. Moje telo je samo plesalo, boso na s kamenčki posutih tleh…in naenkrat se je okoli naju s Tjašo naredil krog žensk in otrok, ki so začele v ritmu ploskati in vzklikati OLE! Meni ni bilo jasno, kaj se dogaja…jaz sem samo želela uživati še naprej, v plesu, ki sem ga ravnokar odkrila…ob meni pa so se postavljale deklice in poskušale oponašati moje gibe.
V naslednjem trenutku se je slišal glas z odra, da če prideva plesati na oder. Jaz si seveda tega na kraj pameti ne bi upala, in da bi se umaknile iz središča pozornosti, sva šli v ozadje…za oder, na eno kamnito stopnišče in pleasli naprej. Deklice pa so hodile k meni in me spraševale, če jih lahko naučim plesati. Jaz pa sem jim razlagala, da nimam pojma, kaj počnem…da naj skušajo gledati pa se bodo tako naučile. Stopala so me bolela od kamenčkov, ki so se mi ob vsakem koraku zapičevali v kožo. Fotografi so pritiskali na sprožilec…jaz pa sem s priprtimi očmi plesala…in plesala, kot omamljena. Kot….da bi šele sedaj prvič v življenju OŽIVELA.
Kdo sem pravzaprav Jaz?
Ko je bilo koncerta konec sem kot zadeta gledala nekam v daljavo in se spraševala, kaj neki se je zgodilo. Prebudilo. Kdo sem jaz? Od kod ta ples? Od kod koraki, ki jih moje telo pozna, pa jih nikoli še ni niti videlo? Kaj je bila to za ena glasba, ki mi je bila tako domača, ne da bi jo kdaj slišala?
In tako sem prvič v življenju, komaj prišepala domov (v kamping oddaljen kakih 15min hoda), ker so me stopala tako zelo bolela in ker sem si pridelala prve plesne žulje (ja, na bosem stopalu si je tudi mogoče pridelati žulj, in sicer na sredini zgornjega dela stopala, saj sem cel večer plesala na prstih).
Šele čez nekaj let, ko sem prvič slišala pesmi Gipsy King, se mi je pred očmi pojavil ta prizor in spomnila sem se pesmi, na katere sem plesala. Gipsy Kings so imeli v svojem rodnem kraju Arles vsakoletni koncert in so me povabili na oder 🙂 Ter me (pod odrom) iniciirali v Ples!
AY, Živote!
Konec prvega dela Ne pozabi jutri pogledati na Blog, kjer te bo dopoldan čakal že 2. dela!