Dva dni sem imela »fraj« – moja Q’oriankica je šla na počitnice k prijateljici. In stara Katja je ta čas vedno izkoristila za delo…ampak tisto delo iz arhetipa Deklice, delo, ki se brez dobrega fokusa razprši na cel dan…da spet ni časa za nič drugega. Delo svoje obožujem… ampak…seveda se moram nahraniti tudi drugače.
In ja…bolj ko se stapljam z arhetipom Zdrave Matere, Zdrave Ženske in Divje Ženske, bolj si končno začenjam malo bolj organizirati svoj čas in si dajem dovoljenje tudi do počitka, in do časa zase izven dela, saj VEM, da moja nahranjena Duša, moje spočito in napolnjeno telo, toliko bolj sijeta in lahko podpirata vse tiste, ki jim želim dati podporo…
Tako sem iz Zdrave Matere (tako pravim, ko delujem iz arhetipa Matere in ne razpršene Deklice, ki je ves čas v časovni stiski) pisala prijatelju, če bi me peljal v tisti skrivnostni kotiček na reki Iški.
Zmenila sva se za uro in občutek je bil odličen, ko je Mati v meni umirjeno rekla: »Dovolj za danes« (kajti v s.p. svetu mame samohranilke se delo nikoli ne konča. Vedno je še nekaj :)), vzela sem nahrbtnik z nekaj stvarmi in se odpeljala k njemu.
In prav celo pot sva se pogovarjala o vsem tem, o čemer pišem zadnje čase… o prehajanju iz arhetipske Deklice v arhetipsko Mamo in Gabriel je govoril, kako zelo se je prepoznal v svojem arhetipu Ranjenega Dečka. In res je to…
Prav nič drugače. Tudi moški so v naši družbi ostali ujeti v Ranjenem Dečku in zanje je še težje, saj se je podoba Odraslega Moškega v naši družbi tako zabrisala, da se niti več ne ve, kaj se od odraslega moškega pričakuje. Glede na to, da je šel feminizem nekje v skrajno iskanje enakopravnosti moškega in ženske, celo v smer, da ženske moških ne potrebujemo in izpustil ključne dele, kjer nas razlike povezujejo in ustvarjajo polarnost in potrebo po sodelovanju in ohranjanju svoje primarne esence…moškim moške…in ženskam ženske.
Tako se mi zdi, da iste osnovne lastnosti veljajo za oba arhetipa odraslega moškega in ženske: vsidranost vase, povezanost z Mamo Zemljo in Očetom Soncem, Kozmičnima staršema, odgovornost, umirjenost, odločnost, sočutje, jasnost, fokus, varnost, sočutje, prizemljenost in spontanost… (no, tukaj me vsekakor moški lahko dopolnite s predlogi 🙂 )
Vse lepo in prav. Prispeva do konca in se z nahrbtniki podava v sotesko. Mala Deklica v meni se je smejala, kaj vse je Gabriel vzel s seboj in kako velik ruzak ima za par uric izletka tukaj blizu doma…no pa se je potem uštela. Mati bi bila tiho. Ne bi sodila, saj ceni tako spontano kot premišljeno delovanje.
Začneva se spuščati po poti navzdol, nakar naju ujame totalen naliv. Verjetno, če bi bila sama, bi se obrnila domov. Ampak tako, ko sem imela družbo moškega in sva že bila tukaj in sem si KONČNO VZELA ČAS, sva lepo hodila naprej. Počasi in previdno po spolzki strmini.
Kako je pasal dež po obrazu…po celem telesu! Denarnica je bila na varnem v avtu. Telefon sem prestavila bolj na dno. Knjiga…sem rekla, se bo že posušila 🙂 Ostalo pa ni panike!
Res…to so mi dala mnoga potovanja… Dokler imam dom, v katerega se lahko še isti dan vrnem, kjer imam topel tuš in suhe obleke za se preobleči, me res ne gane noben dež.
Prispeva premočena do kože…
In ekola, zdajle je njegov velik in odgovoren ruzak prišel prav. V njem je bila cerada in vrvi. In predvsem SUHE TRSKE s papirjem. Na to pa jaz nisem nikoli pomislila, da bi si nesla suhe trske v gozd.
Oh…in potem se je prebudila Divja Ženska v meni. Vsa mokra in premočena sva začela postavljati strehico in potem v dežju nabirati drva. Ljubim občutek, ki se prebudi v meni, ko začnem pripravljati ogenj. Nabiranje drv me ponese v posebno stanje…..praspomin nečesa starega…primarnega….divjega, plemenskega!
Doma! Doma Doma Doma Sem
Ogenj.
Ljubim ga.
Na arhetipski ravni nam ogenj predstavlja varnost.
Skupnost.
Pripadnost.
Toploto, iskro življenja…
In ja…..suhe trske so bile najin biser!
Prižgale so nabrana mokra drva in zagorel je velik ogenj!
DOMA. DOMA DOMA SEM….
Je pela cela moja bit!
Ta vonj!
Ta zvok njegovega prasketanja,
Ta občutek domačnosti…
Prebujene Divjine v meni…
To ljubim!
To potrebujem!
Zakaj si potem tako redko to podarim?
In potem končno mokre obleke dol s telesa in
Drugi najboljši občutek na svetu
Z golo kožo na dež.
Ko občutiš vsako kapljo, ki se poljublja s tvojim telesom.
In prebuja občutek BITI ŽIV.
Živa.
Povezana z naravo…
In čudovita Iška…s svojimi brzicami in tolmunčki, ki je klicala vase.
Oh, je bila mrzla…
Ampak ogenj v najinem taborčku je obetal toploto in zavetje
Ljubim to.
Zlivanje in Prelivanje s Pachamamo…
Kjer samo SEM.
Brez ničesar.
Takšna kot sem…
Oh ja..
In potem češnja na vrhu torte…
Te češnje pa nisem jedla pomojem že nekaj let!
Premražena in mokra in gola k ognju.
Ne…ni ga lepšega.
Občutiti to njegovo divjo primarno toploto na vsakem delčku svojega telesa… In vpijati dim,
Ki mi je ljubši od vsakega parfuma…
Tako živa in oživljena in poživljena sem se zopet počutila
Vse v meni je vpilo TO SEM JAZ!
TO LJUBIM!
Tako preprosto je življenje…
Takó malo potrebujemo za občutek polnosti…
Tako lepo nama je bilo.
Ker se zadnje čase družim v glavnem z ženskami (prijateljicami in ženskimi krogi, ki jih vodim), sem že pozabila, kako paše imeti družbo moškega, prijatelja, brata.
Pogovarjala sva se o odnosih. O Ranjenih Deklicah in Ranjenih Dečkih.
O vsem mogočem…
Oba sva dala že kar nekaj različnih »duhovnih« delavnic skozi..ampak jaz sem ugotovila, da mi trenutno in po vsem tem času najbolj služi to »delo« vračanja iz Deklice v Mater. Pa da vas vedno znova opomnim, ne v slovensko razdajajočo se mater, ampak vsidrano Žensko. Divjo Žensko.
Gabriel, ki rad bere moje zapise, mi je proti koncu rekel:
»No zdaj vem, da si res Divja Ženska«
Meni pa se je samo smejalo…ko je ogenj grel moje golo telo…dež je počasi pojenjal…hlad je objel sotesko…moje srce pa je bilo tako polno!
In spomnila sem se vseh potovanj, mojih solo taborjenj na divjem. Med pumami v Argentinski La Rioji, jeleni in divjimi prašiči v Bohinju, medvedi in lisičkami v Iškem Vintgarju in še kje..
In ja…delček tega želim podariti ženskam, ki se bodo odločile priti na dvodnevni retreat SOČUTNA IN DIVJA.
Če čutiš klic in nekaj v tebi zavibrira ob teh dveh besedah sočutna in divja, pridi. Najdi način. Skupaj se bomo učile in spomnile, kaj pomeni ZARES LJUBITI IN SPREJETI SEBE skozi samosočutje in kaj pomeni OBČUTITI divjino v sebi, skozi ogenj, zemljo, vodo zrak v družbi Sočutnih Divjih Žensk <3
In ja…celo najuni druženje sva z Gabrielom uživala v prisotnosti. Ampak….ker jaz ljubim pisanje in ker se mi ponavadi dogaja, da ko nekaj doživljam, že pišem…sva na koncu pred odhodom naredila nekaj fotkic.
Ja..in tudi s tem delom sebe sem se nehala boriti… Pisanje je pač en izmed izrazov moje Duše… Potreba moje Duše. In ko pišem živim… Ni dokazovanje in iskanje pozornosti (značilnost Ranjene Deklice)… Ampak deljenje svojih darov – značilnost Zdrave Matere).
Iščem pa ravnotežje, med tem, o čem pisati za vas…kaj pa pustiti samo zase… 🙂
Še dobro da sem imela na pobudo Gabriela v nahrbtniku nekaj za se preobleči…
Najprej celo mladost nisem plesala… Enostavno ni me klicalo, počutila sem se okorelo že pri ponavljanju osnovnih gibov kakšne koreografije…kamoli kakršnakoli improvizacija…, glasba me ni nikoli zvabila…in ves ples ki sem ga (na deželi) videla okoli sebe ni bil »moj«.
Dokler mi Življenje ni na pot v srednji šoli poslalo dragocenega vzgojtelja (živela sem v dijaškem domu), ki je kriv za moj Ples 🙂
Namreč…prinesel mi je glasbo, ki je v meni prebudila prastare spomine na nekaj….kar težko ubesedim. Flamenko in ciganska glasba se je v meni začela…od nikoder, naenkrat prelivati skozi ples…Telo je kar poznalo gibe, KI SE JIH NISEM NIKOLI PREJ UČILA… (si prebrala zapis o Gipsy Kings in o mojem prvem plesu na mojem blogu? https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del) in moja melanholična Duša je dobila nekoga, ki je ta žalostni in brezsmiselni notranji svet delil z njo….
In takrat sem doumela….da se moje telo odziva s plesom na glasbo, ki se ga dotakne… Ki se dotakne globine (hrepeneče) Duše… Ki se poveže z nečim nevidnim in lahko nevidno energijo preved v gib.
In tako sem začela na koncertih plesati…celo flamenko sem se nekaj časa učila…. Ampak…zame je bilo najpomembnejše to, da sem prebudila Ples v sebi… In to v glavnem na koncertih, z glasbo v živo…kjer se je energija pretakala naravnost iz glasbenikov skozi mene in naprej v svet…
Toda…..v paketu je prišlo še nekaj: namreč moja kritika in podzavestno ocenjevanje.
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih, sem bila seveda predvsem in najbolj do sebe
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih (ki po mojem mnenju niso »lepo«) plesali, še tisočkrat bolj kritična sem bila seveda do sebe… Predvsem pa se nisem zmogla med plesom z nikomer povezati…ne skozi nasmeh, ne skozi »pogovor« skoz ples… Ženskam nisem mogla pogledati v oči, ker sem se tako zelo ocenjevala in se je en del mene očitno želel dokazati, en del mene je kritiziral in zameril tistim, ki so uživalev svojem plesu, ki se niso obremenjevale z izgledom), en del pa je končno zaživel toliko divjosti, živosti in užitka, kot nikjer drugje ne. In to je lahko občutil samo v varni samoti zaprtih oči in varnega prostora navideznega prostora, ki sem si ga ustvarila ne glede na to, kje sem plesala. Razen v največjih trenutkih transa, se večinom nisem zmogla docela sprostiti, saj se je v meni mešal užitek do plesa in prelivanje z glasbo…in um, ki je primerjal..me koval v zvezde in me v naslednjem trenutku teptal po tleh…)
Edina s katero sem pa sem se v plesu uspela srečati i nsoustvarati svobodno, pa je bila moja Majuška…čeprav še z njo sem se z enim delom sebe ves čas primerjala.
Pa je moralo preteči precej let…da sem opustila kritično predstavo, o tem, kaj je »lepo« in da je tudi meni »dovoljeno« plesati vsečuteče in da itak »lepota« plesa je posledica iskrenosti in prisotnosti..
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost… In potem mi tudi flamenko ni več dišal…. Nisem se več mogla poistovetiti s patosom, s trpljenjem, ampak se je novo najdena radost nad življenjem želela v Plesu izraziti še drugače.
In s tem, ko se je moj notranji svet osvobajal…s tem ko sem postala manj kritična do sebe…in predvsem začela končno spuščati predstave o tem, da moram biti med plesom »lepa«, sem končno lahko pogledala okoli sebe…in se z drugimi ženskami srečala v plesu. Prej primerjanje in nor kriticizem je zdaj zamenjalo navdušenje nad vsemi načini plesnega izraza različnih žensk.
In kar je zame najdragocenejše….
Da zdaj zmorem plesati v svojem svetu z vsemi gibi, ki želijo na plano… In v meni se je rodil dar, da lahko drugim ženskam držim prostor, da se opogumijo…in kljub strahovom, ki včasih paralizirajo, kljub umu, ki se mu meša od primerjanja, čutijo, da se vendarle lahko podajo v spoznavanje čutenja glasbe v svojem telesu skozi gib… in si dovolijo pripeljati na plan tiste dele sebe, ki se želijo izraziti skozi ples.
Kaj pa ti draga moja?
Si pripravljena plesati kljub umu ki melje tisto svojo o primerjanju?
Si pripravljna pustiti telesu, da se poveže z glasbo,
kljub strahovom, ki so te prej paralizirali,
kljub strahu, da ne znaš?
In zaupaš tistemu izvornemu delu Človeškega bitja na tej zemlji, ki v sebi nosi spomine na mnogo živlljenj, ko si plesala in častila Življenja .
Ko naredim nekaj narobe, se ne napadem. Se ne kritiziram, ampak vdihnem in izdihnem in si rečem, drugič bom bolje. Tako, kot bi rekla otroku.
Ko se imam rada, si zjutraj naredim smuti z veliko zelenja. In ga popijem v lepem kozarcu, na najbolj sončnem kotičku v moji pisarni-ateljeju-dnevni sobi in samo sem.
Ko se imam rada, se zjutraj vstanem zgodaj, da naredim jutranjo jogo in meditacijo, ker VEM, da ko to naredim, je cel moj dan bolj prijazen, in do drugih sem strpnejša, kajti svoji Duši in svojemu telesu sem že namenila svoj čas.
Ko se imam rada usmerjam svoj čas v tisto, kar mi je res pomembno in ga ne razpršujem naokrog.
Ko se imam rada, delam stvari bolj počasi. In tudi ko »moram« hiteti, se spomnim, da če sem med hitenjem s seboj prijazna, bo bom stresu odvzela zobe.
Ko se imam rada, imam do drugih avtomatsko več ljubezni in sočutja, ker vem, da drugih ni..da sem samo jaz in tisoč mojih obrazov…oziroma samo ena Velika Duša in veliko njenih delčkov ali utelešenj…
Ko se imam rada izbiram hrano, ki me nahrani. Ki nahrani moje telo in ne mojih bolečin in lukenj v srčku.
Ko se imam rada si vedno znova oprostim, ker vem, da mi občutki krivde prav nič ne koristijo- ne meni ne tistemu, ki naj bi mu naredila krivico.
Ko se imam rada, si vzamem čas za moje najbolj ljube ljudi, da jih pogledam v oči in se jim zahvalim, naredim nekaj zanje brez pričakovanja česa v zameno.
Ko se imam rada, sem hvaležna za vsako malenkost, ker vem, da ni nič samoumevno.
Ko se imam rada se pohvalim, ko mi nekaj uspe. Se naglas pohvalim. Ponosno in hvaležno.
Ko se imam rada, in mi zgoraj napisano ne uspe, si rečem, zdaj je že nov trenutek in zdaj lahko naredim drugače.
Kajti…ko imam sebe rada, imam rada sočloveka, živali, rastline, cel planet.
Kako lahko potem rečemo, da je ljubezen do sebe sebična, ko pa iz nje izvirajo vse druge ljubezni?
In…zato, ker smo mi »zahodnjaki« skozi generacije, cela stoletja (da ne rečem tisočletja) zrasli v kapitalistično usmerjenih družbah, v družbah, ki so iskale moč, kjer se je ustvarjala zelo močna hirearhija, kjer je bil Človek ločen od Narave in postavljen nad njo; ločen od lastne vrednosti in ker brezpogojne ljubezni nismo dobili od svojih staršev in ne oni od svojih in tako naprej… ZATO JE TAKO POMEMBNO, DA SE NAŠA GENERACIJA NAUČI LJUBITI BREZPOGOJNO SEBE, da bo lahko takšno ljubezen čutila in dajala drugim.
To sem uspela začutiti od ljudi iz globoke Selve, Amazonskega Pragozda, kjer je še živa čista vez vzajemnosti med Človekom in Materjo Naravo. Kjer je za vsakega dovolj, kjer ni pomanjkanja. Kjer je logično, da vsakemu pripada streha nad glavo, hrana in obleka. Kjer vsak poskrbi za drugega. Kjer vsak otroček dobi tooooliko ljubezni in občutka vrednosti in pripadnosti, da je ima dovolj za celo življenje:)
Delujmo s tem, kar imamo. Vsak trenutek se lahko imaš rada in si prijazna s seboj.
Kako sigurno, zaverovano in odločno sem razglasila, da je zdaj On na prestolu v mojem življenju in mu vse ostalo lepo spoštljivo in lahkotno sledi.
No…pa le ne gre tako zlahka, kot se zdi.
In stari pregovori tudi niso iz trte izviti. Navada je železna srajca, pravijo Slovenci. In čeprav je to na eni strani prepričanje, ki nas lahko ovira, pri spreminjanju mindseta, ki je osnova vsega; je hkrati tudi resnica, ki nam olajša proces sprememb, če pregovor enostavno sprejmemo, brez upora, kot del človeškega razvoja.
Vsaj dokler ne skočimo v 4. In 5 dimenzijo, ko tudi prepričanja zlahka odpadajo, oziroma v peti jih pa itak več ni ali kako že? ??
Pa naj se vrnem.
Ne…sploh mi ne gre zlahka s tem Užitkom. Stara navada stotih skrbi, in poizkušanja, da bi končno že enkrat sprejela v katerem času in prostoru živim. V času kapitalizma, potrošništva, globalnega turizma, radikalnega onesnaževanja Narave, odsotnosti skupnosti in vse višjega tempa in zahtev in pritiskov družbe. V času, ko misliš, da si že vse predelal, kupuješ, kar res potrebuješ, ješ zdravo, skrbiš za okolje (ker mi je vse to tako naravno) in potem otrok želi vse mogoče neumnosti, ki so proti tvojim vrednotam in potem res ne veš, kako delovati.
Vse to enostavno ni prostor, ki bi privabljal užitek, kajti pri Užitku se čas ustavi. V njem izgine (navidezna) koristnost, produktivnost, časa …in tako zmanjkuje tudi nasmehov in iskric v očeh premnogih ljudi v naši družbi.
Ob tem se mi vedno naslikajo pred očmi nasmejani obrazi južnoameriških otrok, odraslih in starih ljudi. Tako iz Andov kot iz Selve, Pragozda. Ja. Pa ne gre za to, da bi rada poveličevala njihov način življenja, ali pa ga idealizirala. Sploh ne. Vendar pa…eno sproščenost, lahkotnost, otroško naivnost in čistost pa le ima velika večina njih v primerjavi z nami, ki imamo navidez tolikšno svobodo, takšno materialno komoditeto in še marsikaj drugega.
Za užitek se mora čas ustaviti. In tako se ustvari brezkončnost časa čiste prisotnosti, svobode, obstoja zaradi njega samega.
Kjer si sam in se lahko brez pričakovanj in zahtev povežeš s sočlovekom.
In potem sem žličko po žličko srkala svoj božanski napoj
Mogoče edina stvar, v kateri sem znala uživati kot mala Katja in kateri užitek sem prenesla tudi v svojo odraslo dobo (hm…pa se mi zdi, da se ne vedem najbolj odraslo – odgovorno, in tudi to me tare ?), je RITUAL PITJA POMARANČNEGA SOKA.
To je bila moja najljubša stvar v mojem otroštvu. V enem zimskem dnevu sem si lahko ožela 2 do največ 3 pomaranče (čeprav bi lahko popila vsaj dvakrat toliko soka). In ker ga je bilo tako malo in ker sem vedela, da ga bo (pre)hitro zmanjkalo, sem si ustvarila svoj čas. Ožela sem si pomaranče in vzela žličko. Čajno žličko. Potem pa čisto po malem srkala svoj božanski napoj. Žličko po žličko…in še to sem počasi srkala…da sem užila vsak mililiter svoje najljubše pijače… To je bil po mojem edini tak trenutek, ki sem si ga sama vzela zavestno. Ki sem ga kreirala zavestno in si naredila največ, kar sem lahko.
Vse ostalo…vidim vedno bolj, sem imela občutek, da nimam vpliva, da sem nemočna. In ker se ponavadi s starši nisem kregala, ker nisem hotela nikogar prepričevato v nič in se »boriti«, sem se raje umaknila. Najprej v sobo…se zaklepala. Potem na eno jaso, kamor sem stekla, ko je bilo preveč vsega. Potem sem utihnila in v družbi nisem izražala svojega mnenja (to je še vedno moj največji izziv, ko sem v družbi večih ljudi in so drugače misleči, kot jaz). Potem sem začela potovati in šla vse bolj daleč…da bi ubežala… Čemu?
Hja…to raziskujem še sedaj… ? (in se bom še razpisala o tem kdaj drugič)
Sedaj se pa učim novih stvari.
Stvari, ki jih v svojem življenju nisem imela in ki si želim, da bi bili del mojega življenja zdaj. Predvsem si pa želim, da bi jih imela lahko moja hčerka.
UŽITEK, v malih in velikih stvareh. In kot pravim…ko se izgubljam v skrbeh (hja… mama samohranilka in ženska podjetnica, ki ne more sprejeti časa in prostora v katerem živi, je zame res velik velik izziv. Sploh, ker je prej Alex prinašal vso sproščenost, svobodo, glasbo, užitek v malih stvareh, lahkotnost in pozitivo v naš dom. Zdaj pa se vedno bolj soočam s svojo doto iz otroštva, ki vsega tega nisem imela…in korak za korakom skušam to obuditi iz skritih globin v svoje življenje…in..ja..v tem januarju in februarju mi sploh ne gre dobro).
Prejla sem si privoščila ta UŽITEK PITJA POMARANČNEGA SOKA. Hihi, malo sem ga prilagodila odraslemu, materinskemu (in tik predmenstrualnemu) času in za večjji užitek najprej pospravila kuhinjo in dnevno – delovno sobo. Ter si ožela…hm….dobre POL LITRE pomarančnega soka (6-7 pomaranč, yes, tukaj sem že presegla svoj vzorec iz otroštva ??), nalila sem si ga v najlepši kozarec (tega me je naučila moja sestra iz Crne Gore, Majuška, ki kot večina Balkancev ZNA uživati in si je pomarančni sok vedno nalila v najlepši in najdragocenejši kozarec, kajti vsak dan, vsak trenutek je edini, ki ga pravzaprav imamo in ga je treba užiti!?), potem sem si odprla balkonska vrata, si naštimala mehko llikllo, se nastavila Soncu (hvala Alex, da sem se tega naučila od tebe) in počasi…počasi, požirek za požirkom popila svoj božanski nektar.
Saj samo za danes bom spustila vse skrbi in jih preložila na Univerzum in se pretvarjala, da je za vse že poskrbljeno
In se odločila, da danes tik pred menstruacijo, spustim vse skrbi glede preživetja, glede svojega življenjskega poslanstva, glede organizacije praznovanj Q’oriankinega rojstnega dne in daril zanjo, glede izbire pesmi za prihajajoče plesne nastope, spustila skrbi glede tega, kakšna mama sem (ki ne dosega svojih pričakovanj..in recimo ne zna uživati skoraj v ničemer s svojo hčerko), spustila skrbi glede odsotnosti Q’oriankinega očeta in celotne zmešnjave na področju očetovske vloge v njenem življenju, spustila sem vse skrbi o dandanašnjem potrošniškem svetu, kapitalizmu, vse projekte, ki jih imam zdaj marca in tja do julija), spustila želje, da bi šla živeti v eno eko vas ali pa v Južno Ameriko, želje da bi potovala in da bi morala/želela homeschoolati svojo hčerko, spustila analize svojih prepričanj in vzorcev in potrebe, da vse to že enkrat razrešim, spustila misli, da kdo sem pa jaz in koga nekaj zanima moje pisanje in kaj razmišljam in počnem… in si rekla JEBIGA (pardon besedi ?).
Saj samo za danes bom spustila vse skrbi in jih preložila na Univerzum in se pretvarjala, da je za vse že poskrbljeno. In uživala v tem pomarančnem soku. Naredila danes najbolj nujne stvari. IN potem ali ustvarjala za Dušo, ali brala, ali pisala.
Oziroma počela nekaj kar MI NI TREBA. Kar ni navzven koristno, kar mi ne bo prineslo zaslužka, razrešitve vzorcev, sveta. In pač samo uživala. Magari v delanju ničesar in bila v svojem prvem dnevu menstruacije na off.
Teh nekaj ur.
Hihi…kako?
No, to bomo pa videli, če mi bo ratalo do zvečer. In s čim si bom pri tem pomagal, ko me bo stari dobri prijatej Um začel vleči v svojo centrifugo misli… Če te zanima, ti z veseljem sporočim, kako mi je šlo.
Zdaj pa tebe povabim, da z menoj in z nami podeliš
?kakšen svoj UŽITEK-RITUAL, ki si ga prinesla iz svojega otroštva v svoj odrasli svet
? ali pa podeliš ČESA IMAŠ TUDI ŽE POLN KUFER in ČEMU se danes v zameno za UŽITEK in »nekoristnost« odpoveduješ, spuščaš in kaj si boš namesto tega podarila, privoščila (kot jaz recimo branje in paket skrbi v naročje Univerzumu)
” Samo Danes” pa govorim zato…ker tako lažje pretentamo naš um. Jaz mu (mojemu žlobudrajočemu umu) rečem: SAMO DANES. Jutri pa bom vzela nazaj spet vse skrbi:) V resnici pa bom probala vsak dan znova reči, SAMO DANES 🙂 Pa da vidimo, kako bo šlo 🙂 🙂
Q’oriankici zadnje tedne pripovedujem (si izmišljujem) pravljico o veverički, miški in ostalih prijateljih…
Vsak večer znova me mora spomniti, kaj se je večer poprej zgodilo, ker se mi je že tako spalo, da sem vmes pozabljala, kaj govorim…
Ampak hkrati se hitro vklopi domišljija in nadaljuje zgodbo…
In zanimivo…
včeraj smo prišle do nesreče. Stara sova se je ponoči zaletela v drevo. In k njej sta prihitela v pomoč zdravnik veveriček in babica zdravilka veverka s svojimi zelišči.
Nastal je trenutek napetosti….kdo ji bo pomagal. Izbrala je staro veverko… A je čez nekaj trenutek zdravnik veveriček prišel pogledati, če je vse v redu in če potrebujejo kakšno pomoč.
Tedaj so se vsi trije nasmehnili in sklenili, da lahko s skupnimi močmi pomagajo sovinemu zlomljenemu krilu, da se najbolje zaceli.
Zdravilke.
Hvala vam drage Zdravilke sveta.
Vse naše prednice in vse sodobne zdravilke za Delo, ki ga predano opravljate v sozvočju s Pachamo <3
Ana Drevenšek je na svoji strani objavila :
“Ena od oblik omejevanja žensk je bilo razvrednotenje njihove vloge kot zdravilke v skupnosti. V mnogih tradicionalnih družbah so ženske prisotne ob porodu in smrti ter ob mnogih trenutkih vmes. Prenašajo tradicijo zdravljenja mnogih bolezni. Bolj kot je staroselska kultura pod vplivom dominantnih kastnih hindujskih praks [v Indiji] – drugačnega kulturnega sistema – bolj so ženske razvrednotene in nadzor dobijo moški.
Eden od načinov, kako se to zgodi je ta, da se bolj asertivne ženske označi za “čarovnice”.
Danes moč zdravljenja leži v rokah moških, bodisi v rokah tradicionalnih čarovnikov (bhagat) ali njihovih modernejših ustreznikov, šolanih zdravnikov. Moški želijo zdraviti, izganjati demone, kaznovati in zdraviti. Žensk ne želijo kot konkurence. V redu je, če jim ženske služijo, kot medicinske sestre ali čistilke v bolnišnicah. Zato ženske ohranjajo nevedne in prestrašene, podhranjene in šibke zaradi predpisanih postov.”
Za toliko stvari sem lahko hvaležna moji ljubi Južni Ameriki! Toliko sprememb mi je prinesla v Življenje!
Ena izmed njih so tudi barve!
Slovenci nismo preveč barviti ljudje… Večinoma se oblačimo v črno, bež, sivo, v barve, ki se lahko kombinirajo z drugimi, izgledajo elegantne in se ne umažejo. Sploh pozimi vidimo prav malo barvitih bund in plaščev!
In podobni so tudi naši domovi… (no naš res ni…veliko barv, tkanin….peres…kristalov…)
Mnogo let sem se tudi sama oblačila samo v črno. Se pravzaprav skrivala za njo in navidezno pripadala neki subkulturi… Potem sem se končno premaknila v rjavo in olivno zeleno… Pa kakšna rdeča se je ponavadi našla vmes!
Ampak tisto usodno pot
ovanje v Južno Ameriko, ko sem prepotovala Argentino, Bolivijo in Peru, pred 9 leti, je marsikaj premaknilo, pozdravilo v meni…
Odprla sem se barvam mavrice! Sprejemajoč in časteč Življenje, barve in Veselje. In zdaj velikokrat v oblekah kombiniram tudi barve, ki jih v naši zahodni kulturi nikoli ne dajemo skupaj 🙂 Predvsem pa vidim, kako me kličejo barve, ognjene barve…sploh v teh sivih dneh.
In danes bi rada z vami podelila delček mojega ustvarjalnega kotička v mrzlih in deževnih dnevnih. Naša dnevna se spremeni v ustvarjalni atelje…okenska polička v ustvarjalno mizo s svojoim Anakondinim prtičkom, svečko, ki mi prinaša občutek ognja, palo santo v školjki avalon, mali torbici s kristalčki in makrame potrebščinami iz in seveda povoščene vrvice LInhasita ter KRISTALČKI. Prepoznaš kateri so tukaj pri meni?
Takole….sem vam hotela podeliti samo tole fotkico…
Pa se je izlil zapis o barvah…
This website uses cookies so that we can provide you with the best user experience possible. Cookie information is stored in your browser and performs functions such as recognising you when you return to our website and helping our team to understand which sections of the website you find most interesting and useful.
Nujno potrebni piškotki
Nujno potrebno piškotke je treba vedno omogočiti, da lahko shranimo nastavitve za nastavitve piškotka.
Če onemogočite ta piškotek, ne bomo mogli shraniti vaših nastavitev. To pomeni, da boste morali vsakič, ko obiščete to spletno mesto, ponovno omogočiti ali onemogočiti piškotke.
