Od decembra naprej sem se malo ustavila. Venadar je v meni brbotalo sto idej, in sto projektov, ki jih je bilo treba dokončati, ki sem jih želela dokončati, ne vedoč kje začeti in kako vse skupaj izpeljati…
Predvsem pa sem se ves čas zaletavala ob misel, ki je v meni prerasla v pregloboko prepričanje, ki se glasi: “Ne vem, kaj res hočem!”
Pa ne bom danes dolgovezila…o ozadju tega prepričanja..raje raje kdaj drugič. Raje se vrnimo en teden nazaj.
S coachingom, v katerem sem bila že četrti mesec nisem nikamor napredovala, ker sem se ves čas spotikala ob to isto misel…in se vrtela v začaranem krogu.
Potem pa je med januarskima mrkoma nekaj počilo v meni. Spet se je zgodil boleč in nespoštljiv razhod. In tako sem znova padla na lastno dno, v začetek moje večne spremljevalke depresije in kazalo je, da me bo spet posrkala za nekaj tednov… (Več o moji depresiji si lahko prebrereš tudi v tem zapisu https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del)
TODA,
Tokrat sem res imela dovolj!
Ta depresija mi je KONČNO (pardon besedi) DOPIZDILA! Dovolj življenja mi je že zapravila in ne grem se več te igre!
Bila sem na tem, da se spet pogreznem v občutke nemoči, razmišljanja o lastni nevrednosti in tako naprej… Toda OD-LOČILA sem se, da se tokrat rees ne grem več tega in da bom že nekako našla pot!
Odgovorna sem za svojo hčerko in res ji ne smem več privoščiti čustveno tako nihajoče mame!
Začelo se je z readingom pri naši ljubi Vesni Neferamis, kjer mi je Duša med drugim sporočila, naj res več časa posvetim LJUBEZNI DO SEBE, TISTI PRAVI,PRISTOTNI IN ISKRENI in počnem več stvari, ki me RES VESELIJO IN POLNIJO, ostalo pa PREDAM drugim ljudem, kajti en sam ne more postoriti vsega. AMEN! Sem Sejalec idej (ostali imajo pa druge vloge). Oh, kako prav je imela Vesna..oziroma moja ljuba Duša! Toliko idej imam…in ja….projekti so zato, da se vloge razdelijo.
V četrtek, po sredinem pogreznjenju v svoje lastno živo blato, sem začela poslušati Abraham HIckse, kjer so odlično razsvetlili, da je depresija FOKUSIRANJE NA POMANJKANJE. Kliknilo mi je! Ne grem se več! Prevzemam odgovornost za svoje življenje! Dokončno!
In naslednji KLIK je bil video Neala Donalda Walsha, ki pravi, da vedno lahko iz tega kar si ZDAJ OBILNO daješ pač tisto kar imaš, kajti VEDNO imaš vsaj nečesa V OBILJU ZA DATI, ZA DELITI in to je pravzaprav tvoje POSLANSTVO. Da deliš svoje darove, namesto, da se utapljaš v misli in drugim jamraš, česa vse nimaš in ne znaš.
Skratka…
V torek reading, v sredo padec na dno in v četrtek vstajenje ??? ko sem svoji coachinji napisala, da me nekaj časa ne bo.
Spustila sem VSA PRIČAKOVANJA in ZAHTEVE do sebe! Vse predstave, kaj bi rada naredila, živela…vse zmešnjave slik in hotenj in se OD-LOČILA da bom teden ali dva SAMO BILA. Delala tisto, v čemer uživam. Obilno.
Ker sebe in hčerko preživljam sama s svojim delom, brez nobene sigurnosti in garancije, me je seveda hotel ohromiti preživetveni strah. Že decembrske položnice sem plačala šele v januarju…
Ampak…čutila sem da res rabim umik vase, meditacijo, tišino, ne hitenje, prisotnost…in ustvarjanje.
Odprto pismo in 100 €
Potem pa grem v soboto v moj rodni kraj. In me v moji otroški spalnici na nočni omarici pričaka odprto pismo. Notri pa…100 eur. Pismo je odprto…naslovljeno name, ime stranke (preverim…pri meni je kupila nakit pred dvema letoma). Vprašam mamo suminčavo, če mi je ona podarila ta denar (nisem ji pripovedovala, da finančno trenutno nisem na zeleni veji, vendar si res ne želim, da mi pri mojih letih daje denar, ki ga prišpara). Pravi, da ne. Da je pospravljala svoj predal in nekje med kupom reči, našla tole pismo.
Zadaj je bil datum. 19.1.2017. V soboto, ko sem ga našla pa je bil točno 19.1.2019. Nasmehnem se tja gor Vesolju, ki ima VEDNO smisel za HUMOR in se mu zahvalim! In sama sebi. Kajti..spomnila sem se, da sem takrat dala moji mami ta denar, naj mi ga spravi, da ga ne bom zapravila. (kako odlična ideja je to bila! Ko bom spet imela kaj več, bom ponovila vajo 🙂
In…ne bi ga mogla najti ob bolj primernem času, kot je zdaj. Podpora vedno je…vendar, ali smo jo pripravljeni sprejeti?? In slepo zaupati, da je za nas poskrbljeno, če si prisluhnemo in ne drvimo slepo v prepad?
