Kako ubesediti neubesedljivo? (DVODNEVNI RETREAT PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI)
Kot je v nedeljo zaključnem krogu rekla, Tadeja, ki ji nikoli ne zmanjka besed – »Nimam besed« in je samo ganjeno gledala ženske v našem krogu in predala besedo naprej.
A bom vseeno skušala za silo zaobjeti neopisljivo…prežeto s hvaležnostjo, mirom in ganjenostjo, ki prevevajo moje srce.
Dve besedi, ki sta tako spontano odzvanjali v zaključnem krogu sta bili Sestrstvo in Enakovrednost.
Kaj naj rečem?
Da sem uresničila ene svoje sanje, ki sem jih dolgo nosila v sebi?
Najprej sanje o tem, da bi ustvarila prostor, kjer bi pod milim nebom in na Mami Zemlji ob ognju in ob ritmu afriških bobnov plesale ženske več generacij..
In pa Sestrstvo. V teh dveh dnevih retreata se je rodilo eno mehko, sproščeno Sestrstvo. Brez, da bi bilo vodeno, pričakovano in načrtovano, usmerjeno ali del programa… se je rodilo spontano. Ena od mojih namer našega retreata je bila tudi ta beseda, ja.
Rodilo pa se je spontano ravno zato, ker je bil v teh dveh dneh prostor, da je bila vsaka ženska lahko pristna, brez mask, zahtev in pričakovanj..da je lahko prišla v globlji stik s seboj..in iz tega se je rodila pristna povezanost in sodelovanje…
In zame je to res »uspeh«, ker sem bila od malega bolj kot ne samotar..nisem se znašla med ljudmi, nisem se res znala povezovati sproščeno..sploh pa ne jaz to ustvariti 😊
(Ob koncu ene izmed bisernih vaj. Spontan srčen objem)
In ker nam življenje rado pošilja izzive, se je zgodilo, da je dva dni pred retreatom na posestvu strela udarila v vodno črpalko in prekinila dotok tekoče vode. To sem izvedela potem en dan pred retreatom (da sta tudi Anteja in Marta predihali situacijo in se pogumno odločili, da bosta izpeljali svoj del (prehrana in nastanitev). In moje drage divje ženske… Ne, nobena se ni tega ustrašila.
V bistvu nas je ravno ta situacijo potisnila še globlje v preprostost in prebujanje svoje notranje divje ženske, v še globljo povezanost z naravo. Prilagodil se je naš program in nam tako prinesel nedeljsko jutranje kopanje v Dreti in Savinji namesto svete maše😊 😊 s kavico na plaži (na plinskem gorilniku), in magičnem, res magičnem ustvarjanju z glino…
Vse je tako teklo…
Kljub temu, da smo bile, kot je rekla Darja, kot, vsaka en planetek zase, so se ti različni planeti, uglasili v novo osončje… Kako lepa prispodoba.
Gozd nas je podprl močno. Brez besed in brez pompa… Samo tiho in ljubeče je bil naš podpornik v bisernih vajah… poslušal..podpiran, sprejel in preobražal… Živali so sodelovale z nami, se oglašale ravno takrat, ko je bilo »treba«.
Učile smo se globljega poslušanja skozi dialog potreb..
Delale biserne vaje, kjer spregovori telo..onkraj uma.
Uživale v odlični hrani, ki jo je za nas pripravila Anteja
In uživale ob ognju.
Naš ognjeni večer petja ob ognju in plesa z našimi bobnarji je bil enako dragocen, kot ostali del programa.
Res…ob koncu sem čutila takšno mirno polnost. Izpolnjenost. Dopolnjenost.
Mir.
Bila sem nežno utrujena..daleč od tega, da bi bila izčrpana, kot sem znala biti včasih. – kljub temu, da ni mačji kašelj vodit dva dogodka v enem – 12 žensk v retreatu in Ognjenega večera s plesom z našimi bobnarji in nekaj več udeleženkami. Dva dni.
Moje telo je bilo mirno in mehko..
Ker..ko grem preko sebe . ali me useka v križu, ali se javi išias, ali pa od vrata preko ramena in desne roke.
Nisem se utrudila…ker…je bilo tako lepo biti preprosto to kar sem.
Ko sem končno odložila zahteve, kakšna »Divja Ženska« bi morala biti, če »se grem« vodenje dogodkov Divje Ženske.
Za vse male izzive smo skupaj našle rešitve, se zmenile in se podprle med seboj. Sodelovale, si prisluhnile in tudi imele kar nekaj trenutkov tišine in vaj s telesom, ko spregovori telo iz globin.
Ja, res..ko se bila majhna, sem sanjarila, da bi živela v indijanskem plemenu in da bi se vedno praznovanja obeležila s plesom in petjem ob ognju in da bi ženske skupaj delale in se podpirale. Da bi otroci živeli svobodno in bi cela skupnost živela v enem svojem redu v harmkniji z naravo.
No….delček teh sanj mi je uspelo uresničiti.
Izpolnjena sem.
Hvala vam drage moje ženske!
Za vašo iskrenost, odprtost, zaupanje in prepuščanje, za vašo DIVJOST IN DIVJINO V VAS, MODROST IN NEŽNOST..IN VSE VMES 😊
Hvala vam dragi bobnarji..sploh Issiaka! Hvala, da ste delček Afrike prinesli v Savinjsko dolino, kjer smo plesale na najlepšem Plesišču pod milim nebom, ko so z nami peli tudi črički in hrzali kobili v ozadju.
(prosto ustvarjanje z glino ob reki. Čudovito! Unikatnost brez meja)
Hvala Pachamama, ljuba Mama Zemlja, Hvala Divja Ženska, da si me, da si nas vodila.
Fotke so preproste… ujete med pristnimi trenutki…
Joj, pa pika na i je bilo še to, da smo v soboto po plesu ob ognju spodaj na plesišču (beri pašniku od konj😊), zakurile še ogenj zgoraj ob kozolcu in po večerji pele..slovenske ljudske pesmi. Tako, smo počastile še naš jezik…našo zemljo..in jaz svoj rod in svoje prednice..mojo nono Viko, ki je petje prenesla moji mami, moja mama pa meni in midve skupaj moji hčerki…
Bodimo ženske druga drugi Sestre, podpornice in navdih.
In vračajmo se vedno znova v svoje morske globine, domov…da se napolnjene vrnemo na kompno in živimo svoje »vsakdanje« življenje.
V torek dopoldan sva se dobili z mojo coachinjo, prvič po retreatu Sočutna in Divja.
Govorila sem ji o idejah, projektih, o vsem ,kar bi rada napisala in podelila in kar bi morala…in hkrati, nekako z občutkom krivde izjavim: »Ne vem, kaj je z mano..ampak NIČ SE MI NE DA.«
Občutek krivde se želi razbohotiti, a vem, da ne gre za to, da sem lena. Ali da ne maram svojega »dela«…
»Vse kar počnem, tako rada počnem: ustvarjam, pišem, pripravljam delavnice, se pogovarjam… Ampak..tako se mi ne da in še občutek imam, da mi bo glava počila od vsega, kar me čaka in kar bi rada naredila, in kar se želi roditi skozi mene.
Jelena me gleda in posluša.:« Ti rabiš dan na off (no, ne spomnim se točno, katere besede je uporabila, ampak you’ve got the point, a ne?) Rabiš Početi NIČ. Nič, kar je v zvezi z delom. Vse te bo počakalo, tvoje ženske, projekti, ki ji pripravljaš (in saj veš, da ko se odločiš, lahko v zelo kratkem času premakneš svet).
Potrebuješ vsaj en dan niti ne razmišljati o vsem tem. In si dovoliti početi NIČ povezanega z delom. Nič »koristnega«.
Čutim, kako se nekaj rahlja v meni in v očeh se mi naberejo solze…
Se res lahko za dan ali dva res čisto ustavim in ne delam nič v zvezi z mojo ljubljeno »službo«? In sem lahko tukaj samo ZASE, za svojo notranjo Deklico, za svojo Ereshkigal in svoje sanje?
Lahko za dan ali dva tudi ne počnem nič ostalega kar »moram« in spustim tudi »delo na sebi »(ker me čakajo odlične knjige osebne rasti, da jih preberem), prebiranje in poslušanje gradiva za moj teacher training, in karkoli koristnega in delam samo tisto kar se mi zljubi ali nič.
Solze stečejo po licih…
Pred očmi zagledam mamo, ki dela od jutra do večera in se ne ustavi…pa očeta, ki veliko dela. Vidim ju…in se spomnim,da sta mi v najtežjih trenutkih priskočila finančno na pomoč.. Vidim, ju kako delata in potem se prebudi glas v meni…družinsko vkoreninjen deloholični glas, ki meri vrednost le po tem, koliko delaš (in edini pravilni odgovor: od jutra do večera + počitek je sramoten):
»Počivalaboš? Nič ne boš delala?«
»Te ni nič sram počivati, medtem, ko tvoja družina dela, medtem, ko drugi vsi delajo…?«
To je glas arhetipa Uničujoče Matere, kot mu pravim. Glas kapitalističnega patriarhata. In on ima v malhi vedno nešteto klinov, s katerimi te zabije v zid.
Solze tečejo in čutim, da se je nekaj sprostilo…
»Ja, točno to potrebujem. Zdaj ko je moja Q’oriankica zdoma za 3 dni, lahko odložim tudi polno izzivov in zagotovo ne lahko vlogo mame samohranilke), JE PRAVI ČAS, DA SE NAHRANIM. NAPOJIM. SI PODARIM NEKAJ, KAR MI BO DALO POTEM ZAGON ZA NAPREJ.«
In že vidim pred očmi Bohinj, ki se mi že od lani , ali celo predlani izmika, ne da bi enkrat samkrat zaplavala v njegovem jezeru med gorami.
Čutim, kako se energija vrača v moje telo, strast mi polni srce in teža vsega odpade.
Do jutri mi NI NIČ TREBA. Ni mi treba rešiti sveta. V dveh dnevih lahko vse počaka.
Edino, kar moram, sveto moram, je to, da ODLOŽIM VSE OBČUTKE KRIVDE IN PREVZAMEM ODGOVORNOST ZA SVOJE ŽIVLJENJE. ZA SVOJO SREČO.
In pustim drugim ljudem (ja, vključno tudi mojim staršem) odgovornost za njihova življenja. Vsak se sam odloča, koliko in kdaj bo delal. Kaj so njegove resnične potrebe in prioritete in da za njimi stoji.In nenazadnje…vedno več žensk nas ve, da ko se ustavimo, slišimo tisti glas od znotraj (glas Ereshkigal, glas iz Podzemlja), ki kriči po pozornosti, slišimo nepredelane bolečine in vse, od česar skozi pretirano delo bežimo… Zato se marsikdo ne ustavi z delom…da ubeži temu glasu…
Tako sva se z Jeleno poslovili z nasmehom na obrazu in jaz sem si šla napakirati teh kaj stvari.
Že sem hotela nabirati kristale in vrvice za ustvarjanje…pa knjige in zvezke… In sem se prav z nasmehom opomnila, da rabim narediti prostor vetru, da zaveje skozi moje telo in prevetri glavo.
Vzela le najnujnejše za komapanje v jezeru in spanje med gorami.
Kakšna lahkotost mi je obsedela na ramenih.
Pa saj res…toliko dajem ves čas brezplačno, da si komot vzamem še dva dni off. Moje skupine so brezplačne in vse, kar pišem in delim, je moje darilo. Waw…šele zdaj počasi tudi vidim in zaobjemam, da dajem res veliko in da si zaslužim tudi malce premora, saj nisem nikomur nič dolžna 🙂 Huh 🙂
In tako se pripeljem do Bohinjskega jezera z namenom, da nekje parkiram avto in jo mahnem v svoj kotiček v gozdu, kjer sem nazaj spala hm…ene par let nazaj. Vendar je bil parking čisto predrag za dan in pol in se mi je dejansko bolj splačalo v kamp.
Ampak to je bila čisto v redu odločitev, saj sem si postavila šotor le nekaj metov od jezera in ponoči je bilo HLADNO, in če bi spala samo v gozdu v visečki, kar je bil plan, bi malo pomrznila. Tako, da je bilo prav.
In potem…NIČ….
Postavim volkca, moj stari mini šotor in se usedem k jezeru in gledam to veliko Goro pred seboj.
Apu, pravijo duhu gora v Andih.
Tako močno sem čutila njegovo energijo.
Njegovo prisotnost.
Njegovo Modrost.
Mogočni APU.
In sem samo bila in sedela pod njim ta prvi večer. In se samo napajala z Lepoto jezera, okoliških gora in gozdov in tega mogočnega Apuja, gore pred seboj.
Pomirjala sem Deklico v meni, ki je že želela na oder iz občutka krivde, Uničujoča Mati je vztrajno mahala s sliko delavnih staršev pred očmi, jaz pa sem si DOVOLILA biti v MATERI. Arhetipski Materi, ki si vzame premor, ko je vsega preveč. Ki zadiha, ko je najbolj v stresu. Ko se ustavi, ko je projektov milijon. In se vpraša: »Kaj me lahko zdaj napolni, da lahko svojo polnost potem delim z drugimi?«
Kako zelo je pasalo samo sedeti tam in dihati ta zrak in pustiti vetru, da nežno piha praznino v mojo glavo.
Zen…
Ko bi vsak človek na koncu dneva takole zrl vsaj 15 min v jezero ali morje…koliko bolj miren svet bi imeli, kajne? Ko kar izgine vse, kar bi moral in je življenje tako preprosto, ko samo SI.
IN ko se je zvečerilo, da je tema padla na jezero, mene pa je zazeblo, sem se podala v svoj mali oranžni domek. Hvaležna, da me od zunanjosti, od Narave ločuje le tanka stena tkanine…in da sva si tako blizu… Zvila sem se v klopčič in si nekaj čez 9 h podarila spanec ob jezeru, pod gorami z mirom v srcu.
Dva dni sem imela »fraj« – moja Q’oriankica je šla na počitnice k prijateljici. In stara Katja je ta čas vedno izkoristila za delo…ampak tisto delo iz arhetipa Deklice, delo, ki se brez dobrega fokusa razprši na cel dan…da spet ni časa za nič drugega. Delo svoje obožujem… ampak…seveda se moram nahraniti tudi drugače.
In ja…bolj ko se stapljam z arhetipom Zdrave Matere, Zdrave Ženske in Divje Ženske, bolj si končno začenjam malo bolj organizirati svoj čas in si dajem dovoljenje tudi do počitka, in do časa zase izven dela, saj VEM, da moja nahranjena Duša, moje spočito in napolnjeno telo, toliko bolj sijeta in lahko podpirata vse tiste, ki jim želim dati podporo…
Tako sem iz Zdrave Matere (tako pravim, ko delujem iz arhetipa Matere in ne razpršene Deklice, ki je ves čas v časovni stiski) pisala prijatelju, če bi me peljal v tisti skrivnostni kotiček na reki Iški.
Zmenila sva se za uro in občutek je bil odličen, ko je Mati v meni umirjeno rekla: »Dovolj za danes« (kajti v s.p. svetu mame samohranilke se delo nikoli ne konča. Vedno je še nekaj :)), vzela sem nahrbtnik z nekaj stvarmi in se odpeljala k njemu.
In prav celo pot sva se pogovarjala o vsem tem, o čemer pišem zadnje čase… o prehajanju iz arhetipske Deklice v arhetipsko Mamo in Gabriel je govoril, kako zelo se je prepoznal v svojem arhetipu Ranjenega Dečka. In res je to…
Prav nič drugače. Tudi moški so v naši družbi ostali ujeti v Ranjenem Dečku in zanje je še težje, saj se je podoba Odraslega Moškega v naši družbi tako zabrisala, da se niti več ne ve, kaj se od odraslega moškega pričakuje. Glede na to, da je šel feminizem nekje v skrajno iskanje enakopravnosti moškega in ženske, celo v smer, da ženske moških ne potrebujemo in izpustil ključne dele, kjer nas razlike povezujejo in ustvarjajo polarnost in potrebo po sodelovanju in ohranjanju svoje primarne esence…moškim moške…in ženskam ženske.
Tako se mi zdi, da iste osnovne lastnosti veljajo za oba arhetipa odraslega moškega in ženske: vsidranost vase, povezanost z Mamo Zemljo in Očetom Soncem, Kozmičnima staršema, odgovornost, umirjenost, odločnost, sočutje, jasnost, fokus, varnost, sočutje, prizemljenost in spontanost… (no, tukaj me vsekakor moški lahko dopolnite s predlogi 🙂 )
Vse lepo in prav. Prispeva do konca in se z nahrbtniki podava v sotesko. Mala Deklica v meni se je smejala, kaj vse je Gabriel vzel s seboj in kako velik ruzak ima za par uric izletka tukaj blizu doma…no pa se je potem uštela. Mati bi bila tiho. Ne bi sodila, saj ceni tako spontano kot premišljeno delovanje.
Začneva se spuščati po poti navzdol, nakar naju ujame totalen naliv. Verjetno, če bi bila sama, bi se obrnila domov. Ampak tako, ko sem imela družbo moškega in sva že bila tukaj in sem si KONČNO VZELA ČAS, sva lepo hodila naprej. Počasi in previdno po spolzki strmini.
Kako je pasal dež po obrazu…po celem telesu! Denarnica je bila na varnem v avtu. Telefon sem prestavila bolj na dno. Knjiga…sem rekla, se bo že posušila 🙂 Ostalo pa ni panike!
Res…to so mi dala mnoga potovanja… Dokler imam dom, v katerega se lahko še isti dan vrnem, kjer imam topel tuš in suhe obleke za se preobleči, me res ne gane noben dež.
Prispeva premočena do kože…
In ekola, zdajle je njegov velik in odgovoren ruzak prišel prav. V njem je bila cerada in vrvi. In predvsem SUHE TRSKE s papirjem. Na to pa jaz nisem nikoli pomislila, da bi si nesla suhe trske v gozd.
Oh…in potem se je prebudila Divja Ženska v meni. Vsa mokra in premočena sva začela postavljati strehico in potem v dežju nabirati drva. Ljubim občutek, ki se prebudi v meni, ko začnem pripravljati ogenj. Nabiranje drv me ponese v posebno stanje…..praspomin nečesa starega…primarnega….divjega, plemenskega!
Doma! Doma Doma Doma Sem
Ogenj.
Ljubim ga.
Na arhetipski ravni nam ogenj predstavlja varnost.
Skupnost.
Pripadnost.
Toploto, iskro življenja…
In ja…..suhe trske so bile najin biser!
Prižgale so nabrana mokra drva in zagorel je velik ogenj!
DOMA. DOMA DOMA SEM….
Je pela cela moja bit!
Ta vonj!
Ta zvok njegovega prasketanja,
Ta občutek domačnosti…
Prebujene Divjine v meni…
To ljubim!
To potrebujem!
Zakaj si potem tako redko to podarim?
In potem končno mokre obleke dol s telesa in
Drugi najboljši občutek na svetu
Z golo kožo na dež.
Ko občutiš vsako kapljo, ki se poljublja s tvojim telesom.
In prebuja občutek BITI ŽIV.
Živa.
Povezana z naravo…
In čudovita Iška…s svojimi brzicami in tolmunčki, ki je klicala vase.
Oh, je bila mrzla…
Ampak ogenj v najinem taborčku je obetal toploto in zavetje
Ljubim to.
Zlivanje in Prelivanje s Pachamamo…
Kjer samo SEM.
Brez ničesar.
Takšna kot sem…
Oh ja..
In potem češnja na vrhu torte…
Te češnje pa nisem jedla pomojem že nekaj let!
Premražena in mokra in gola k ognju.
Ne…ni ga lepšega.
Občutiti to njegovo divjo primarno toploto na vsakem delčku svojega telesa… In vpijati dim,
Ki mi je ljubši od vsakega parfuma…
Tako živa in oživljena in poživljena sem se zopet počutila
Vse v meni je vpilo TO SEM JAZ!
TO LJUBIM!
Tako preprosto je življenje…
Takó malo potrebujemo za občutek polnosti…
Tako lepo nama je bilo.
Ker se zadnje čase družim v glavnem z ženskami (prijateljicami in ženskimi krogi, ki jih vodim), sem že pozabila, kako paše imeti družbo moškega, prijatelja, brata.
Pogovarjala sva se o odnosih. O Ranjenih Deklicah in Ranjenih Dečkih.
O vsem mogočem…
Oba sva dala že kar nekaj različnih »duhovnih« delavnic skozi..ampak jaz sem ugotovila, da mi trenutno in po vsem tem času najbolj služi to »delo« vračanja iz Deklice v Mater. Pa da vas vedno znova opomnim, ne v slovensko razdajajočo se mater, ampak vsidrano Žensko. Divjo Žensko.
Gabriel, ki rad bere moje zapise, mi je proti koncu rekel:
»No zdaj vem, da si res Divja Ženska«
Meni pa se je samo smejalo…ko je ogenj grel moje golo telo…dež je počasi pojenjal…hlad je objel sotesko…moje srce pa je bilo tako polno!
In spomnila sem se vseh potovanj, mojih solo taborjenj na divjem. Med pumami v Argentinski La Rioji, jeleni in divjimi prašiči v Bohinju, medvedi in lisičkami v Iškem Vintgarju in še kje..
In ja…delček tega želim podariti ženskam, ki se bodo odločile priti na dvodnevni retreat SOČUTNA IN DIVJA.
Če čutiš klic in nekaj v tebi zavibrira ob teh dveh besedah sočutna in divja, pridi. Najdi način. Skupaj se bomo učile in spomnile, kaj pomeni ZARES LJUBITI IN SPREJETI SEBE skozi samosočutje in kaj pomeni OBČUTITI divjino v sebi, skozi ogenj, zemljo, vodo zrak v družbi Sočutnih Divjih Žensk <3
In ja…celo najuni druženje sva z Gabrielom uživala v prisotnosti. Ampak….ker jaz ljubim pisanje in ker se mi ponavadi dogaja, da ko nekaj doživljam, že pišem…sva na koncu pred odhodom naredila nekaj fotkic.
Ja..in tudi s tem delom sebe sem se nehala boriti… Pisanje je pač en izmed izrazov moje Duše… Potreba moje Duše. In ko pišem živim… Ni dokazovanje in iskanje pozornosti (značilnost Ranjene Deklice)… Ampak deljenje svojih darov – značilnost Zdrave Matere).
Iščem pa ravnotežje, med tem, o čem pisati za vas…kaj pa pustiti samo zase… 🙂
Še dobro da sem imela na pobudo Gabriela v nahrbtniku nekaj za se preobleči…
Najprej celo mladost nisem plesala… Enostavno ni me klicalo, počutila sem se okorelo že pri ponavljanju osnovnih gibov kakšne koreografije…kamoli kakršnakoli improvizacija…, glasba me ni nikoli zvabila…in ves ples ki sem ga (na deželi) videla okoli sebe ni bil »moj«.
Dokler mi Življenje ni na pot v srednji šoli poslalo dragocenega vzgojtelja (živela sem v dijaškem domu), ki je kriv za moj Ples 🙂
Namreč…prinesel mi je glasbo, ki je v meni prebudila prastare spomine na nekaj….kar težko ubesedim. Flamenko in ciganska glasba se je v meni začela…od nikoder, naenkrat prelivati skozi ples…Telo je kar poznalo gibe, KI SE JIH NISEM NIKOLI PREJ UČILA… (si prebrala zapis o Gipsy Kings in o mojem prvem plesu na mojem blogu? https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del) in moja melanholična Duša je dobila nekoga, ki je ta žalostni in brezsmiselni notranji svet delil z njo….
In takrat sem doumela….da se moje telo odziva s plesom na glasbo, ki se ga dotakne… Ki se dotakne globine (hrepeneče) Duše… Ki se poveže z nečim nevidnim in lahko nevidno energijo preved v gib.
In tako sem začela na koncertih plesati…celo flamenko sem se nekaj časa učila…. Ampak…zame je bilo najpomembnejše to, da sem prebudila Ples v sebi… In to v glavnem na koncertih, z glasbo v živo…kjer se je energija pretakala naravnost iz glasbenikov skozi mene in naprej v svet…
Toda…..v paketu je prišlo še nekaj: namreč moja kritika in podzavestno ocenjevanje.
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih, sem bila seveda predvsem in najbolj do sebe
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih (ki po mojem mnenju niso »lepo«) plesali, še tisočkrat bolj kritična sem bila seveda do sebe… Predvsem pa se nisem zmogla med plesom z nikomer povezati…ne skozi nasmeh, ne skozi »pogovor« skoz ples… Ženskam nisem mogla pogledati v oči, ker sem se tako zelo ocenjevala in se je en del mene očitno želel dokazati, en del mene je kritiziral in zameril tistim, ki so uživalev svojem plesu, ki se niso obremenjevale z izgledom), en del pa je končno zaživel toliko divjosti, živosti in užitka, kot nikjer drugje ne. In to je lahko občutil samo v varni samoti zaprtih oči in varnega prostora navideznega prostora, ki sem si ga ustvarila ne glede na to, kje sem plesala. Razen v največjih trenutkih transa, se večinom nisem zmogla docela sprostiti, saj se je v meni mešal užitek do plesa in prelivanje z glasbo…in um, ki je primerjal..me koval v zvezde in me v naslednjem trenutku teptal po tleh…)
Edina s katero sem pa sem se v plesu uspela srečati i nsoustvarati svobodno, pa je bila moja Majuška…čeprav še z njo sem se z enim delom sebe ves čas primerjala.
Pa je moralo preteči precej let…da sem opustila kritično predstavo, o tem, kaj je »lepo« in da je tudi meni »dovoljeno« plesati vsečuteče in da itak »lepota« plesa je posledica iskrenosti in prisotnosti..
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost… In potem mi tudi flamenko ni več dišal…. Nisem se več mogla poistovetiti s patosom, s trpljenjem, ampak se je novo najdena radost nad življenjem želela v Plesu izraziti še drugače.
In s tem, ko se je moj notranji svet osvobajal…s tem ko sem postala manj kritična do sebe…in predvsem začela končno spuščati predstave o tem, da moram biti med plesom »lepa«, sem končno lahko pogledala okoli sebe…in se z drugimi ženskami srečala v plesu. Prej primerjanje in nor kriticizem je zdaj zamenjalo navdušenje nad vsemi načini plesnega izraza različnih žensk.
In kar je zame najdragocenejše….
Da zdaj zmorem plesati v svojem svetu z vsemi gibi, ki želijo na plano… In v meni se je rodil dar, da lahko drugim ženskam držim prostor, da se opogumijo…in kljub strahovom, ki včasih paralizirajo, kljub umu, ki se mu meša od primerjanja, čutijo, da se vendarle lahko podajo v spoznavanje čutenja glasbe v svojem telesu skozi gib… in si dovolijo pripeljati na plan tiste dele sebe, ki se želijo izraziti skozi ples.
Kaj pa ti draga moja?
Si pripravljena plesati kljub umu ki melje tisto svojo o primerjanju?
Si pripravljna pustiti telesu, da se poveže z glasbo,
kljub strahovom, ki so te prej paralizirali,
kljub strahu, da ne znaš?
In zaupaš tistemu izvornemu delu Človeškega bitja na tej zemlji, ki v sebi nosi spomine na mnogo živlljenj, ko si plesala in častila Življenja .
Ko ženske skupaj sedemo v Krog in odpremo svoje srce, svoj ranljivi del sebe, si pred drugimi upamo izraziti svoje strahove, pripravimo prostor za avtentičnost. Snamemo maske in lahko šele poiščemo tisti Divji del Svoje Ženske Duše.
Ko se predamo plesu, svobodno, kot je Ajda rekla tako, da se nam jebe za cel svet, pa premikamo gore. Vsaka zase v svojem plesu, v sebi…v svoji svobodi, v svojem čutenju…
In skupaj, v Krogu, povezane in podprte.
Se spomnite, kaj sem rekla na koncu: NOBENA ŽENSKA NI NIKOLI SAMA. NIKOLI. Me ustvarjammo Pleme…Sestrstvo…in ga širimo v svet!
In kar je bilo še najbolj ganljivo… da smo imeli enega malega nekajmesečnega fantička med nami, ki je bil lani na tem plesu še v trebuščku. In sem tako začela prinašati v naš svet tudi te plemenske vrednote, da so dojenčki del odraslega sveta. Nikogar ni motilo, ko je kaj protestiral…jaz sem bila zasidrana v sebi…mamica se je na trenutke umaknila in ga pomirila…potem pa plesala z nami in z njim v traku, da je mali zaspal.
In imele smo še eno bitjece v trebuhu…mamica nosečka 7 mesecev… Kakšna popotnica za življenje!
Ženske spreminjamo svet.
Svobodne Ženske, ki si dovolimo objeti in sprejeti vse dele sebe. Svojo celoto.
Ki ne izgubljamo svoje dragocene energije s primerjanjem in samosabotažko, ampak v sebi iščemo svoje darove, ki jih imamo za podeliti s svetom. In smo druga drug v podporo. Ker tako lahko stokratno pomagamo svetu.
Svobodna Ženska, ki uživa v sebi, ki je prebudila v sebi dvojo Divjo Žensko, bo spremenila svet.
Me smo včeraj ustvarile elektrarno z našo SKUPNO energijo!
In to že z novo generacijo (dojenčkom in tistim še v trebuščku).
Kaj naj povem o naših glasbenikih?
Živa prvinska glasba skozi afriška tolkala pa nas je dokončno popeljala v svet ekstaze… Ma saj nimam besed! Pred očmi vidim teh 26 žensk, kako so plesale. Ene poznam od prej…in ganjena sem nad transformacijo, kateri sem bila priča.
Hvala Issiaka Sanou in Mamourou Sanou
THANK YOU FOR PUTTING WHOLE YOUR SOUL INTO THE MUSIC.
merci por mette toute votre âme et toutle votre energie dans la musique! C’etait exstatique!
In hvala VSAKI IZMED VAS.
SKUPAJ SMO VČERAJ USTVARILE NOVO POGLAVJE V SVOJEM ŽIVLJENJU.
Jaz…sem začela živeti svoje Poslanstvo. Ustvarjanja Plemena svobodnih Žensk, ki bo Pleme svobodnega sveta <3
HVALA IZ VSEGA MOJEGA PONIŽNO POSNOSNEGA SRCA.
HVALA DIVJI ŽENSKI V VSAKI IZMED NAS, DA SE JE ODZVALA KLICU, NA KATEREGA JE TAKO DOLGO ČASA ČAKALA. KONČNO JE TUDI ONA DOBILA SVOJ PROSTOR V NAŠEM ŽIVLJENJU.
26 ŽENSK
1 DOJENČEK IN 1 ŠE V TREBUŠČKU
IN 2 GLASBENIKA
NEPRECENLJIVO
Vaša Katja
Sedim v svojem ustvarjalnem kotičku in kreiram ogrlico…
V ozadju nežno poje mantra Om mani Padme Hum…jaz pa se naenkrat spomnim tistega večera… večera, ki je kriv, da imamo letos že drugič naš solsticijev Ples Prižgi Divjo Žensko v Sebi.
Ti zaupam zgodbo o njegovem rojstvu? Morda bo malo dolga…a ko mi misel teče in pišem, ne razmišljam o številu besed…
Bila je zima leta 2012. Mama sem bila že skoraj dveletni hčerki…in čeprav sva pogosto hodili na koncerte, sem bila še vedno željna plesa. Tistega Divjega…brez otroka, ki mi zaspi na hrbtu ali v naročju…
S Q’oriankico sem se skozi mesto vračala domov…nakar zaslišim znano mi cigansko glasbo…tisto, ki prebudi nekaj pradavnega v meni…nekaj Divjega…glasbo, ki se ji ne morem izmuzniti, ne da bi se telo samo v gibu začelo odzivati nanjo…
Mrzlo je…in jaz oblečena v dolgem puhastem zimskem plašču … Pomignem jim, glasbenikom…na videz jih že poznam z ulice, saj jih se vedno ustaviva in jih poslušava…in tudi plesala sem že na njihovo glasbo tam na Čopovi..ko sem hodila proti domu….
A danes se v tem puhastem plašču počutim tako okorno, da pohitim naprej…. Toda…vloga mame me uči, da je treba izkoristiti trenutek… In glasbe, ki me sama vabi v Ples, je zdaj v mojem življenju manj kot prej…zato se učim živeti ZDAJ. Vrnem se nazaj in jih pogledam s tistim nasmeškom: Tukaj sem…Ajmo iz Srca! Naročim jim eno cigansko…Čaje Šukarije.
In začnem plesati, kot, da smo na svetu samo še jaz in teh pet romskih muzičarjev… Bunda je okorna…a glasba prodre skoznjo… Lasje vihrajo okoli mene, ko plešem, nevajena plesati v čevljih, še manj v škornjih saj vedno vržem čevlje z nog, takoj, ko me glasba zapelje v Ples… Vsake toliko odprem oči in jih pogledam….tudi njim sijejo oči… Končno nekdo ČUTI GLASBO. Končno nekdo ČUTI! Uf…predam se ji cela…plešem, kot da ni gužve ob Ljubljanici ob hišicah s kuhanim vinom. Plešem…za trenutek plešem kot da ne bi bila niti mama…ampak samo jaz..Divja Ženska in teh pet glasbenikov, ki igrajo iz vse svoje Biti!
Pesmi je konec…zaslišim aplavz…. Vrnem se iz transa in vidim, da se je okoli nas zbrala množica ljudi. Z očmi se zahvaljujem muzičarjem… In oni meni… To je vredno več od denarja…Nekdo, ki končno ČUTI GLASBO, KI JO IGRAMO jim berem v očeh… Hvaležna sem za tisti nekaj divjega in prvinskega v sebi…da se ne meni za to, kaj bodo rekli drugi….ko nekaj zares začutim, da MORAM narediti…
Potem pa me prešine… Moja Majuška, ljuba prijateljica-sestra uči flamenko lepe mlade ženske… Hm…kaj ko bi jih povabili en večer, zdaj pred novim letom, da nam igrajo…samo za nas…
Vprašam harmonikaša, ker vidim, da je glavni. Pravo srce…..izpove se mi, kako mu je težko, ko tako dan za dnem igrajo…ljudje pa hodijo mimo in ne slišijo…ne čutijo glasbe… In ko mu povem za mojo idejo, se mu zasvetijo oči. Izmenjava si telefonske.
Vrnem se domov in Majuški povem za idejo. Beseda da besedo…in hrepenenje po Divjem Plesu rodi odločitev!
Teden dni hrepenenja, ko kočnno pride tisti večer. Oh….kako dolgo že nisem plesala na cigansko glasbo… Pripravljam se in Q’oriankico tudi uštimam. Seveda gre z menoj…saj je moja hčerka aktiven del mojega življenja..kot v plemenih….ko so bila praznovanja, so bili otroci del njih… KO so omagali, so enostavno zaspali….ali v nosilkah na mami, ali pa so jim pripravili ležišče nekje blizu.
Pozna ura je že…kakšna osma? Prispeva v plesno dvorano k Majuški obe… In vseh koliko 15 žensk? Majuška nas postavi v Krog in popelje v odpiranje in osvobajanje ženske energije…in ko vstopijo naši muzičarji, jim ni nič jasno kam so prišli… Nikomur se ne sanja, kaj se bo izcimilo iz našega večera…vsi smo tam z odprtim srcem in vznemirjenjem v telesu.
In potem začnejo igrati….takoj…prvi ton me že odpelje… Vendar začnejo s tistimi pesmi, ki jih igrajo na ulici..popevke… Z Majo jih pogledava in rečeva: »Ne, ne to… Vaše igrajte. Vaše. Ciganske…iz vsega srca!« Ay…to je to! Glasba mi naelektri celo telo in vsa se ji predam! Q’oriankica zlata pleše med mano in ostalimi ženskami…. Urška se poigrava med plesom z njo, in mama Katja po dolgem času lahko pade v trans… O moj Bog…kako paše….kako paše plesati zopet bosa…pustiti glasbi, da se polasti zadnjega delčka mojega telesa…!
Muzičarji so navdušeni! Raj za glasbenike je harem plešočih žensk. In naaaaajlepši je tisti del, ko pride k tebi harmonika…ali klarinet, ali boben…in samo tebi igra…in se zgodi tista edinstvena alkimija med glasbenikom in plesalko…kjer ni več persone….ampak sta samo še duši, ki se srečata na istem mestu, v istem čutenju, vsak skozi svoj jezik glasba…in plešoče telo, ki jo prevaja v snovni svet.
Q’orianka je kot vedno polna energije… Ko je utrujena …ob 23h, pride v moje naročje in pleše z menoj…dokler je spanec ne prelisiči..in se potopi v globok sen.
Odložim jo na mehko odejo, ki sem jo prinesla zanjo… Pokrijem jo…in se predam transu do konca!In ona spi svoj spokojni spanec…sredi divje glasbe in petnajstih plešočih žensk…
Dokler nismo vse že na koncu z močmi…. Plešemo do zadnjega atoma..ko telo ne zmore več in se posedemo….poležemo po tleh. Vendar jih prosimo, da igrajo naprej… In poslušamo…jokamo solze ganjenosti..solze nečesa starega…prastarega univerzalnega Jezika Duše, ki samo ČUTI in obstaja…..pojemo in smo srečne…izpolnjene…polno-prazne…
In od takrat sem v sebi nosila ta spomin…vasko zimo sem si rekla…tole bomo enkrat ponovile… In je trajalo… celih 6 let, da sem sama v sebi našla moč in zaupanje…brez Majuške, da to izpeljem.
Iskala sem lansko zimo z očmi tiste Rome…a so bili v drugi zasedbi in me niso prepričali… Tako sem Alexa prosila, da zbere najboljše muzičare okoli sebe, da se podamo v Ples.
Bilo je nepozabno in preseglo je vsa moja pričakovanja in tiha pričakovanja petindvajsetih žensk!
In letos..o ne…sploh nisem nameravala organizirati Plesa Prižgi Divjo Žensko v sebi, saj sem bila zasuta z delom.… ampak, ko smo začele Potovanje vase, Posadi Vrtnico v svoje srce…in sem videla, kako ženske POTREBUJEMO TO – Ples…in svobodo… Sem se na hitro odločila, da ponovimo… In nam tokrat poiskala afriške bobnarje…najboljše, da si lahko podarimo to Divjo svobodo in na najboljši možni način zaključimo najtemačnejši del leta!
P.S. Fotografije: zdajle sem našla na spletu fotografijo “naših” Romskih muzičarjev… vendar so bili 3 izmed teh na sliki takrat v naši zasedbi.
P.S: Pod srčkom na sliki je moja plešoča skoraj dveletnica
Fotografij iz tistega večera skorajda ni. Bilo je samo čutenje in prisotnost <3
