Klima mi je crknila in v totalni vročini sva se pripeljali v Most na Soči. Koooončno! Sicer je pol dneva že mimo in Uničujoča Mati v meni je cel dan nekaj rohnela in sikala navznoter v mojo notranjo deklicoin navzven v mojega otroka… Prispeva pred apartma, ki sva ga na srečo v višku sezone komajda rezervirali…
Kličem…kličem…kličem….a javi se ne nihče.
Znosiva stvari ven v senco, da se zelenjava ne skuha do konca…in medtem ko čakava…
Samo za vsak slučaj preverim, če smo se prav zmenili.
Ko iščem email, že slutim…
Ja…Zmenili sva se za napačen datum. Jaz sem v mislih imela enega..dogovorili sva se za vikend kasneje…
In medtem ko šokirana, jezno žalostna-obupana gledam predse in ukažem hčerki (ja..iz mene je govorila Death Mother), naj bo tiho in me nič sprašuje,
Se pripeljejo lastniki.
»Ja..čigava pa je ta prtljaga?«, se vprašata.
Grem proti njima: »Pomota…glede datumov..in žal so to edini 3.5 dnevi, ki ji imam letos fraj za skupne počitnice. Ne..ne morem naslednji teden.«
Ne nadaljujem, in samo pustim solzam, da se mi prosto ulijejo po obrazu.
Ne, ne trudim se, da bi jih zadržala.
Te solze v sebi nosijo ves stres dneva, tedna, skrbi glede dela, ki ga puščam, ko me najbolj rabi, skoraj tik pred retreatom, težo mame samohranilke, ki ima včasih enostavno vsega preveč…
»Samo nekaj trenutkov potrebujem..res je bilo vsega preveč«
Solze lijejo..umaknem se v senco…in najraje bi se neka zavlekla in samo jokala in počakala, da nekdo reši…
A hvala bogu moja Notranja Mama ljubeče prevzame vajeti…in tolaži punčko, ki se ji je podrl svet… IN že začne iskati Rešitve.
»Ma ne skrbite, bomo že nekoga našli«, odločno in poln optimizna reče lastnik apartmaja in že začne klicariti vsenaokrog. Čeprav roko na srce, višek sezone v Posočju in še vikend nista kazala nobene možnosti.
»Hvala… Če vam res ni odveč, probajte koga najti, ja..ker..sva že tu..otrok čaka… Saj če ne, bova šli pač domov, po šotor in ostale potrebščine za kampiranje in se odpravili v Bohinj… v kampih je vedno prostor…«
»Ma ne, ne, bomo že našli«.
Več kot eno uro je klicaril vse mogoče v Posočju..vse ki jih je poznal in vse, ki so jih njegovi znanci poznali. Meni so solze še vedno kapljale po obrazu..hčerka je samo zmedeno gledala, kaj bo zdaj… Moja Notranja Mama, je bila pa mirna in je vedela, da se bo vse nekako izšlo.
»Ja, nič..glej…bova šli pač jutri zjutraj v kamp…in tako bova imeli skoraj 3 dneve počitnic. Vem, da sem ti letos obljubila, da greva končno v apartma…ampak..ni več v moji moči.«
On še kar vztraja…žena z malimi otroki že živčna (kdo pa ne bi bilJ).
»Glejte, hvala za vso pomoč. Samo še ta klic, pa greva. Če ni ni… », mu še vedno napol v solzah rečem.
In tedaj se teta Dunja na drugi strani linije oglasi rekoč, da ima apartmajček v sosedji vasi fraj!
Solze olajšanja in hvaležnosti me spet oblijejo…zahvalim se jim in greva v Modrej.
Tam pa naju pričaka apartmajček, ki sem si ga jaz v bistvu želela. Brez televizije, internet, ki ne dela. Lušna oranžna sobica, mizica zunaj in 7 minut hoje do Jezera, tega najširšega dela reke Soče, kjer se skoraj nihče ne kopa.
To je to. Hčerka zadovoljna, Mama je končno vse spustila…
In užili sva 3 dneve povezovanja, branja, preprostega kuhanja, kopanja in plavanja…pa seveda kreganja in scenic, malih in večjih… Dva karakterja skupaj, kot dve bombici… ampak, nama je bilo lepo.
Q’orianka je prvič imela mamo zase..mamo, ki ni delala..ni bila po telefonu ne računalniku..
Ampak mamo, ki je za spremembo bolj upoštevala njene želje in bila res prisotna.
To sem res rabila. Čas z njo. Čas v naravi. Čas s seboj… Ljubim svoje delo..res ga…ampak…. To, da je večina načega dela dandanes preko računalnika…me pa hkrati bolj in bolj mori. Čas za druženje, za naše družine, pristna prijateljstva…dotike in objeme v živo…TO POGREŠAM. Temu najti prostor OB delu……
Zopet sem začela brati Anastazijo…in oh….spet se v meni prebuja tisto izvorno…
V torek dopoldan sva se dobili z mojo coachinjo, prvič po retreatu Sočutna in Divja.
Govorila sem ji o idejah, projektih, o vsem ,kar bi rada napisala in podelila in kar bi morala…in hkrati, nekako z občutkom krivde izjavim: »Ne vem, kaj je z mano..ampak NIČ SE MI NE DA.«
Občutek krivde se želi razbohotiti, a vem, da ne gre za to, da sem lena. Ali da ne maram svojega »dela«…
»Vse kar počnem, tako rada počnem: ustvarjam, pišem, pripravljam delavnice, se pogovarjam… Ampak..tako se mi ne da in še občutek imam, da mi bo glava počila od vsega, kar me čaka in kar bi rada naredila, in kar se želi roditi skozi mene.
Jelena me gleda in posluša.:« Ti rabiš dan na off (no, ne spomnim se točno, katere besede je uporabila, ampak you’ve got the point, a ne?) Rabiš Početi NIČ. Nič, kar je v zvezi z delom. Vse te bo počakalo, tvoje ženske, projekti, ki ji pripravljaš (in saj veš, da ko se odločiš, lahko v zelo kratkem času premakneš svet).
Potrebuješ vsaj en dan niti ne razmišljati o vsem tem. In si dovoliti početi NIČ povezanega z delom. Nič »koristnega«.
Čutim, kako se nekaj rahlja v meni in v očeh se mi naberejo solze…
Se res lahko za dan ali dva res čisto ustavim in ne delam nič v zvezi z mojo ljubljeno »službo«? In sem lahko tukaj samo ZASE, za svojo notranjo Deklico, za svojo Ereshkigal in svoje sanje?
Lahko za dan ali dva tudi ne počnem nič ostalega kar »moram« in spustim tudi »delo na sebi »(ker me čakajo odlične knjige osebne rasti, da jih preberem), prebiranje in poslušanje gradiva za moj teacher training, in karkoli koristnega in delam samo tisto kar se mi zljubi ali nič.
Solze stečejo po licih…
Pred očmi zagledam mamo, ki dela od jutra do večera in se ne ustavi…pa očeta, ki veliko dela. Vidim ju…in se spomnim,da sta mi v najtežjih trenutkih priskočila finančno na pomoč.. Vidim, ju kako delata in potem se prebudi glas v meni…družinsko vkoreninjen deloholični glas, ki meri vrednost le po tem, koliko delaš (in edini pravilni odgovor: od jutra do večera + počitek je sramoten):
»Počivalaboš? Nič ne boš delala?«
»Te ni nič sram počivati, medtem, ko tvoja družina dela, medtem, ko drugi vsi delajo…?«
To je glas arhetipa Uničujoče Matere, kot mu pravim. Glas kapitalističnega patriarhata. In on ima v malhi vedno nešteto klinov, s katerimi te zabije v zid.
Solze tečejo in čutim, da se je nekaj sprostilo…
»Ja, točno to potrebujem. Zdaj ko je moja Q’oriankica zdoma za 3 dni, lahko odložim tudi polno izzivov in zagotovo ne lahko vlogo mame samohranilke), JE PRAVI ČAS, DA SE NAHRANIM. NAPOJIM. SI PODARIM NEKAJ, KAR MI BO DALO POTEM ZAGON ZA NAPREJ.«
In že vidim pred očmi Bohinj, ki se mi že od lani , ali celo predlani izmika, ne da bi enkrat samkrat zaplavala v njegovem jezeru med gorami.
Čutim, kako se energija vrača v moje telo, strast mi polni srce in teža vsega odpade.
Do jutri mi NI NIČ TREBA. Ni mi treba rešiti sveta. V dveh dnevih lahko vse počaka.
Edino, kar moram, sveto moram, je to, da ODLOŽIM VSE OBČUTKE KRIVDE IN PREVZAMEM ODGOVORNOST ZA SVOJE ŽIVLJENJE. ZA SVOJO SREČO.
In pustim drugim ljudem (ja, vključno tudi mojim staršem) odgovornost za njihova življenja. Vsak se sam odloča, koliko in kdaj bo delal. Kaj so njegove resnične potrebe in prioritete in da za njimi stoji.In nenazadnje…vedno več žensk nas ve, da ko se ustavimo, slišimo tisti glas od znotraj (glas Ereshkigal, glas iz Podzemlja), ki kriči po pozornosti, slišimo nepredelane bolečine in vse, od česar skozi pretirano delo bežimo… Zato se marsikdo ne ustavi z delom…da ubeži temu glasu…
Tako sva se z Jeleno poslovili z nasmehom na obrazu in jaz sem si šla napakirati teh kaj stvari.
Že sem hotela nabirati kristale in vrvice za ustvarjanje…pa knjige in zvezke… In sem se prav z nasmehom opomnila, da rabim narediti prostor vetru, da zaveje skozi moje telo in prevetri glavo.
Vzela le najnujnejše za komapanje v jezeru in spanje med gorami.
Kakšna lahkotost mi je obsedela na ramenih.
Pa saj res…toliko dajem ves čas brezplačno, da si komot vzamem še dva dni off. Moje skupine so brezplačne in vse, kar pišem in delim, je moje darilo. Waw…šele zdaj počasi tudi vidim in zaobjemam, da dajem res veliko in da si zaslužim tudi malce premora, saj nisem nikomur nič dolžna 🙂 Huh 🙂
In tako se pripeljem do Bohinjskega jezera z namenom, da nekje parkiram avto in jo mahnem v svoj kotiček v gozdu, kjer sem nazaj spala hm…ene par let nazaj. Vendar je bil parking čisto predrag za dan in pol in se mi je dejansko bolj splačalo v kamp.
Ampak to je bila čisto v redu odločitev, saj sem si postavila šotor le nekaj metov od jezera in ponoči je bilo HLADNO, in če bi spala samo v gozdu v visečki, kar je bil plan, bi malo pomrznila. Tako, da je bilo prav.
In potem…NIČ….
Postavim volkca, moj stari mini šotor in se usedem k jezeru in gledam to veliko Goro pred seboj.
Apu, pravijo duhu gora v Andih.
Tako močno sem čutila njegovo energijo.
Njegovo prisotnost.
Njegovo Modrost.
Mogočni APU.
In sem samo bila in sedela pod njim ta prvi večer. In se samo napajala z Lepoto jezera, okoliških gora in gozdov in tega mogočnega Apuja, gore pred seboj.
Pomirjala sem Deklico v meni, ki je že želela na oder iz občutka krivde, Uničujoča Mati je vztrajno mahala s sliko delavnih staršev pred očmi, jaz pa sem si DOVOLILA biti v MATERI. Arhetipski Materi, ki si vzame premor, ko je vsega preveč. Ki zadiha, ko je najbolj v stresu. Ko se ustavi, ko je projektov milijon. In se vpraša: »Kaj me lahko zdaj napolni, da lahko svojo polnost potem delim z drugimi?«
Kako zelo je pasalo samo sedeti tam in dihati ta zrak in pustiti vetru, da nežno piha praznino v mojo glavo.
Zen…
Ko bi vsak človek na koncu dneva takole zrl vsaj 15 min v jezero ali morje…koliko bolj miren svet bi imeli, kajne? Ko kar izgine vse, kar bi moral in je življenje tako preprosto, ko samo SI.
IN ko se je zvečerilo, da je tema padla na jezero, mene pa je zazeblo, sem se podala v svoj mali oranžni domek. Hvaležna, da me od zunanjosti, od Narave ločuje le tanka stena tkanine…in da sva si tako blizu… Zvila sem se v klopčič in si nekaj čez 9 h podarila spanec ob jezeru, pod gorami z mirom v srcu.
Dva dni sem imela »fraj« – moja Q’oriankica je šla na počitnice k prijateljici. In stara Katja je ta čas vedno izkoristila za delo…ampak tisto delo iz arhetipa Deklice, delo, ki se brez dobrega fokusa razprši na cel dan…da spet ni časa za nič drugega. Delo svoje obožujem… ampak…seveda se moram nahraniti tudi drugače.
In ja…bolj ko se stapljam z arhetipom Zdrave Matere, Zdrave Ženske in Divje Ženske, bolj si končno začenjam malo bolj organizirati svoj čas in si dajem dovoljenje tudi do počitka, in do časa zase izven dela, saj VEM, da moja nahranjena Duša, moje spočito in napolnjeno telo, toliko bolj sijeta in lahko podpirata vse tiste, ki jim želim dati podporo…
Tako sem iz Zdrave Matere (tako pravim, ko delujem iz arhetipa Matere in ne razpršene Deklice, ki je ves čas v časovni stiski) pisala prijatelju, če bi me peljal v tisti skrivnostni kotiček na reki Iški.
Zmenila sva se za uro in občutek je bil odličen, ko je Mati v meni umirjeno rekla: »Dovolj za danes« (kajti v s.p. svetu mame samohranilke se delo nikoli ne konča. Vedno je še nekaj :)), vzela sem nahrbtnik z nekaj stvarmi in se odpeljala k njemu.
In prav celo pot sva se pogovarjala o vsem tem, o čemer pišem zadnje čase… o prehajanju iz arhetipske Deklice v arhetipsko Mamo in Gabriel je govoril, kako zelo se je prepoznal v svojem arhetipu Ranjenega Dečka. In res je to…
Prav nič drugače. Tudi moški so v naši družbi ostali ujeti v Ranjenem Dečku in zanje je še težje, saj se je podoba Odraslega Moškega v naši družbi tako zabrisala, da se niti več ne ve, kaj se od odraslega moškega pričakuje. Glede na to, da je šel feminizem nekje v skrajno iskanje enakopravnosti moškega in ženske, celo v smer, da ženske moških ne potrebujemo in izpustil ključne dele, kjer nas razlike povezujejo in ustvarjajo polarnost in potrebo po sodelovanju in ohranjanju svoje primarne esence…moškim moške…in ženskam ženske.
Tako se mi zdi, da iste osnovne lastnosti veljajo za oba arhetipa odraslega moškega in ženske: vsidranost vase, povezanost z Mamo Zemljo in Očetom Soncem, Kozmičnima staršema, odgovornost, umirjenost, odločnost, sočutje, jasnost, fokus, varnost, sočutje, prizemljenost in spontanost… (no, tukaj me vsekakor moški lahko dopolnite s predlogi 🙂 )
Vse lepo in prav. Prispeva do konca in se z nahrbtniki podava v sotesko. Mala Deklica v meni se je smejala, kaj vse je Gabriel vzel s seboj in kako velik ruzak ima za par uric izletka tukaj blizu doma…no pa se je potem uštela. Mati bi bila tiho. Ne bi sodila, saj ceni tako spontano kot premišljeno delovanje.
Začneva se spuščati po poti navzdol, nakar naju ujame totalen naliv. Verjetno, če bi bila sama, bi se obrnila domov. Ampak tako, ko sem imela družbo moškega in sva že bila tukaj in sem si KONČNO VZELA ČAS, sva lepo hodila naprej. Počasi in previdno po spolzki strmini.
Kako je pasal dež po obrazu…po celem telesu! Denarnica je bila na varnem v avtu. Telefon sem prestavila bolj na dno. Knjiga…sem rekla, se bo že posušila 🙂 Ostalo pa ni panike!
Res…to so mi dala mnoga potovanja… Dokler imam dom, v katerega se lahko še isti dan vrnem, kjer imam topel tuš in suhe obleke za se preobleči, me res ne gane noben dež.
Prispeva premočena do kože…
In ekola, zdajle je njegov velik in odgovoren ruzak prišel prav. V njem je bila cerada in vrvi. In predvsem SUHE TRSKE s papirjem. Na to pa jaz nisem nikoli pomislila, da bi si nesla suhe trske v gozd.
Oh…in potem se je prebudila Divja Ženska v meni. Vsa mokra in premočena sva začela postavljati strehico in potem v dežju nabirati drva. Ljubim občutek, ki se prebudi v meni, ko začnem pripravljati ogenj. Nabiranje drv me ponese v posebno stanje…..praspomin nečesa starega…primarnega….divjega, plemenskega!
Doma! Doma Doma Doma Sem
Ogenj.
Ljubim ga.
Na arhetipski ravni nam ogenj predstavlja varnost.
Skupnost.
Pripadnost.
Toploto, iskro življenja…
In ja…..suhe trske so bile najin biser!
Prižgale so nabrana mokra drva in zagorel je velik ogenj!
DOMA. DOMA DOMA SEM….
Je pela cela moja bit!
Ta vonj!
Ta zvok njegovega prasketanja,
Ta občutek domačnosti…
Prebujene Divjine v meni…
To ljubim!
To potrebujem!
Zakaj si potem tako redko to podarim?
In potem končno mokre obleke dol s telesa in
Drugi najboljši občutek na svetu
Z golo kožo na dež.
Ko občutiš vsako kapljo, ki se poljublja s tvojim telesom.
In prebuja občutek BITI ŽIV.
Živa.
Povezana z naravo…
In čudovita Iška…s svojimi brzicami in tolmunčki, ki je klicala vase.
Oh, je bila mrzla…
Ampak ogenj v najinem taborčku je obetal toploto in zavetje
Ljubim to.
Zlivanje in Prelivanje s Pachamamo…
Kjer samo SEM.
Brez ničesar.
Takšna kot sem…
Oh ja..
In potem češnja na vrhu torte…
Te češnje pa nisem jedla pomojem že nekaj let!
Premražena in mokra in gola k ognju.
Ne…ni ga lepšega.
Občutiti to njegovo divjo primarno toploto na vsakem delčku svojega telesa… In vpijati dim,
Ki mi je ljubši od vsakega parfuma…
Tako živa in oživljena in poživljena sem se zopet počutila
Vse v meni je vpilo TO SEM JAZ!
TO LJUBIM!
Tako preprosto je življenje…
Takó malo potrebujemo za občutek polnosti…
Tako lepo nama je bilo.
Ker se zadnje čase družim v glavnem z ženskami (prijateljicami in ženskimi krogi, ki jih vodim), sem že pozabila, kako paše imeti družbo moškega, prijatelja, brata.
Pogovarjala sva se o odnosih. O Ranjenih Deklicah in Ranjenih Dečkih.
O vsem mogočem…
Oba sva dala že kar nekaj različnih »duhovnih« delavnic skozi..ampak jaz sem ugotovila, da mi trenutno in po vsem tem času najbolj služi to »delo« vračanja iz Deklice v Mater. Pa da vas vedno znova opomnim, ne v slovensko razdajajočo se mater, ampak vsidrano Žensko. Divjo Žensko.
Gabriel, ki rad bere moje zapise, mi je proti koncu rekel:
»No zdaj vem, da si res Divja Ženska«
Meni pa se je samo smejalo…ko je ogenj grel moje golo telo…dež je počasi pojenjal…hlad je objel sotesko…moje srce pa je bilo tako polno!
In spomnila sem se vseh potovanj, mojih solo taborjenj na divjem. Med pumami v Argentinski La Rioji, jeleni in divjimi prašiči v Bohinju, medvedi in lisičkami v Iškem Vintgarju in še kje..
In ja…delček tega želim podariti ženskam, ki se bodo odločile priti na dvodnevni retreat SOČUTNA IN DIVJA.
Če čutiš klic in nekaj v tebi zavibrira ob teh dveh besedah sočutna in divja, pridi. Najdi način. Skupaj se bomo učile in spomnile, kaj pomeni ZARES LJUBITI IN SPREJETI SEBE skozi samosočutje in kaj pomeni OBČUTITI divjino v sebi, skozi ogenj, zemljo, vodo zrak v družbi Sočutnih Divjih Žensk <3
In ja…celo najuni druženje sva z Gabrielom uživala v prisotnosti. Ampak….ker jaz ljubim pisanje in ker se mi ponavadi dogaja, da ko nekaj doživljam, že pišem…sva na koncu pred odhodom naredila nekaj fotkic.
Ja..in tudi s tem delom sebe sem se nehala boriti… Pisanje je pač en izmed izrazov moje Duše… Potreba moje Duše. In ko pišem živim… Ni dokazovanje in iskanje pozornosti (značilnost Ranjene Deklice)… Ampak deljenje svojih darov – značilnost Zdrave Matere).
Iščem pa ravnotežje, med tem, o čem pisati za vas…kaj pa pustiti samo zase… 🙂
Še dobro da sem imela na pobudo Gabriela v nahrbtniku nekaj za se preobleči…
Najprej celo mladost nisem plesala… Enostavno ni me klicalo, počutila sem se okorelo že pri ponavljanju osnovnih gibov kakšne koreografije…kamoli kakršnakoli improvizacija…, glasba me ni nikoli zvabila…in ves ples ki sem ga (na deželi) videla okoli sebe ni bil »moj«.
Dokler mi Življenje ni na pot v srednji šoli poslalo dragocenega vzgojtelja (živela sem v dijaškem domu), ki je kriv za moj Ples 🙂
Namreč…prinesel mi je glasbo, ki je v meni prebudila prastare spomine na nekaj….kar težko ubesedim. Flamenko in ciganska glasba se je v meni začela…od nikoder, naenkrat prelivati skozi ples…Telo je kar poznalo gibe, KI SE JIH NISEM NIKOLI PREJ UČILA… (si prebrala zapis o Gipsy Kings in o mojem prvem plesu na mojem blogu? https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del) in moja melanholična Duša je dobila nekoga, ki je ta žalostni in brezsmiselni notranji svet delil z njo….
In takrat sem doumela….da se moje telo odziva s plesom na glasbo, ki se ga dotakne… Ki se dotakne globine (hrepeneče) Duše… Ki se poveže z nečim nevidnim in lahko nevidno energijo preved v gib.
In tako sem začela na koncertih plesati…celo flamenko sem se nekaj časa učila…. Ampak…zame je bilo najpomembnejše to, da sem prebudila Ples v sebi… In to v glavnem na koncertih, z glasbo v živo…kjer se je energija pretakala naravnost iz glasbenikov skozi mene in naprej v svet…
Toda…..v paketu je prišlo še nekaj: namreč moja kritika in podzavestno ocenjevanje.
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih, sem bila seveda predvsem in najbolj do sebe
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih (ki po mojem mnenju niso »lepo«) plesali, še tisočkrat bolj kritična sem bila seveda do sebe… Predvsem pa se nisem zmogla med plesom z nikomer povezati…ne skozi nasmeh, ne skozi »pogovor« skoz ples… Ženskam nisem mogla pogledati v oči, ker sem se tako zelo ocenjevala in se je en del mene očitno želel dokazati, en del mene je kritiziral in zameril tistim, ki so uživalev svojem plesu, ki se niso obremenjevale z izgledom), en del pa je končno zaživel toliko divjosti, živosti in užitka, kot nikjer drugje ne. In to je lahko občutil samo v varni samoti zaprtih oči in varnega prostora navideznega prostora, ki sem si ga ustvarila ne glede na to, kje sem plesala. Razen v največjih trenutkih transa, se večinom nisem zmogla docela sprostiti, saj se je v meni mešal užitek do plesa in prelivanje z glasbo…in um, ki je primerjal..me koval v zvezde in me v naslednjem trenutku teptal po tleh…)
Edina s katero sem pa sem se v plesu uspela srečati i nsoustvarati svobodno, pa je bila moja Majuška…čeprav še z njo sem se z enim delom sebe ves čas primerjala.
Pa je moralo preteči precej let…da sem opustila kritično predstavo, o tem, kaj je »lepo« in da je tudi meni »dovoljeno« plesati vsečuteče in da itak »lepota« plesa je posledica iskrenosti in prisotnosti..
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost… In potem mi tudi flamenko ni več dišal…. Nisem se več mogla poistovetiti s patosom, s trpljenjem, ampak se je novo najdena radost nad življenjem želela v Plesu izraziti še drugače.
In s tem, ko se je moj notranji svet osvobajal…s tem ko sem postala manj kritična do sebe…in predvsem začela končno spuščati predstave o tem, da moram biti med plesom »lepa«, sem končno lahko pogledala okoli sebe…in se z drugimi ženskami srečala v plesu. Prej primerjanje in nor kriticizem je zdaj zamenjalo navdušenje nad vsemi načini plesnega izraza različnih žensk.
In kar je zame najdragocenejše….
Da zdaj zmorem plesati v svojem svetu z vsemi gibi, ki želijo na plano… In v meni se je rodil dar, da lahko drugim ženskam držim prostor, da se opogumijo…in kljub strahovom, ki včasih paralizirajo, kljub umu, ki se mu meša od primerjanja, čutijo, da se vendarle lahko podajo v spoznavanje čutenja glasbe v svojem telesu skozi gib… in si dovolijo pripeljati na plan tiste dele sebe, ki se želijo izraziti skozi ples.
Kaj pa ti draga moja?
Si pripravljena plesati kljub umu ki melje tisto svojo o primerjanju?
Si pripravljna pustiti telesu, da se poveže z glasbo,
kljub strahovom, ki so te prej paralizirali,
kljub strahu, da ne znaš?
In zaupaš tistemu izvornemu delu Človeškega bitja na tej zemlji, ki v sebi nosi spomine na mnogo živlljenj, ko si plesala in častila Življenja .
Ko ženske skupaj sedemo v Krog in odpremo svoje srce, svoj ranljivi del sebe, si pred drugimi upamo izraziti svoje strahove, pripravimo prostor za avtentičnost. Snamemo maske in lahko šele poiščemo tisti Divji del Svoje Ženske Duše.
Ko se predamo plesu, svobodno, kot je Ajda rekla tako, da se nam jebe za cel svet, pa premikamo gore. Vsaka zase v svojem plesu, v sebi…v svoji svobodi, v svojem čutenju…
In skupaj, v Krogu, povezane in podprte.
Se spomnite, kaj sem rekla na koncu: NOBENA ŽENSKA NI NIKOLI SAMA. NIKOLI. Me ustvarjammo Pleme…Sestrstvo…in ga širimo v svet!
In kar je bilo še najbolj ganljivo… da smo imeli enega malega nekajmesečnega fantička med nami, ki je bil lani na tem plesu še v trebuščku. In sem tako začela prinašati v naš svet tudi te plemenske vrednote, da so dojenčki del odraslega sveta. Nikogar ni motilo, ko je kaj protestiral…jaz sem bila zasidrana v sebi…mamica se je na trenutke umaknila in ga pomirila…potem pa plesala z nami in z njim v traku, da je mali zaspal.
In imele smo še eno bitjece v trebuhu…mamica nosečka 7 mesecev… Kakšna popotnica za življenje!
Ženske spreminjamo svet.
Svobodne Ženske, ki si dovolimo objeti in sprejeti vse dele sebe. Svojo celoto.
Ki ne izgubljamo svoje dragocene energije s primerjanjem in samosabotažko, ampak v sebi iščemo svoje darove, ki jih imamo za podeliti s svetom. In smo druga drug v podporo. Ker tako lahko stokratno pomagamo svetu.
Svobodna Ženska, ki uživa v sebi, ki je prebudila v sebi dvojo Divjo Žensko, bo spremenila svet.
Me smo včeraj ustvarile elektrarno z našo SKUPNO energijo!
In to že z novo generacijo (dojenčkom in tistim še v trebuščku).
Kaj naj povem o naših glasbenikih?
Živa prvinska glasba skozi afriška tolkala pa nas je dokončno popeljala v svet ekstaze… Ma saj nimam besed! Pred očmi vidim teh 26 žensk, kako so plesale. Ene poznam od prej…in ganjena sem nad transformacijo, kateri sem bila priča.
Hvala Issiaka Sanou in Mamourou Sanou
THANK YOU FOR PUTTING WHOLE YOUR SOUL INTO THE MUSIC.
merci por mette toute votre âme et toutle votre energie dans la musique! C’etait exstatique!
In hvala VSAKI IZMED VAS.
SKUPAJ SMO VČERAJ USTVARILE NOVO POGLAVJE V SVOJEM ŽIVLJENJU.
Jaz…sem začela živeti svoje Poslanstvo. Ustvarjanja Plemena svobodnih Žensk, ki bo Pleme svobodnega sveta <3
HVALA IZ VSEGA MOJEGA PONIŽNO POSNOSNEGA SRCA.
HVALA DIVJI ŽENSKI V VSAKI IZMED NAS, DA SE JE ODZVALA KLICU, NA KATEREGA JE TAKO DOLGO ČASA ČAKALA. KONČNO JE TUDI ONA DOBILA SVOJ PROSTOR V NAŠEM ŽIVLJENJU.
26 ŽENSK
1 DOJENČEK IN 1 ŠE V TREBUŠČKU
IN 2 GLASBENIKA
NEPRECENLJIVO
Vaša Katja
This website uses cookies so that we can provide you with the best user experience possible. Cookie information is stored in your browser and performs functions such as recognising you when you return to our website and helping our team to understand which sections of the website you find most interesting and useful.
Nujno potrebni piškotki
Nujno potrebno piškotke je treba vedno omogočiti, da lahko shranimo nastavitve za nastavitve piškotka.
Če onemogočite ta piškotek, ne bomo mogli shraniti vaših nastavitev. To pomeni, da boste morali vsakič, ko obiščete to spletno mesto, ponovno omogočiti ali onemogočiti piškotke.
