Včeraj sem imela zelo intenzivno učenje skozi svojo izkušnjo, KAKO SE POČUTI OTROK (in vsak človek pravzaprav), ko mu nekaj ukažemo ali od njega pričakujemo – zahtevamo, da to prej ali slej (ponavadi kar takoj) naredi

Ko sem včeraj v svoji rodni vasi ostala sama doma s svoji očetom, mi je tako, kot celo otroštvo nekako mrko, ukazujoče navrgel: »No, potem mi boš ti skuhala kosilo ob 13h.« (mama in hčerka sta se šli šemat).

In v hipu sem se zavedla, kako se je uprlo celo moje telo! Kot da bi iz njega pognale puščice upora, v sebi pa sem slišala samo eno: »NI ŠANS« Na tak način pa res ne!«

V tistih nekaj trenutkih sem podoživela celo otroštvo, ko moj oče nikoli ni imel stika ljubezni z menoj in edin njegov stik z menoj je bil ukazovanje in zahtevanje, da za njega naredim to in ono (ker me on preživlja in je logično, da kot otrok to vrnem v obliki uboganja in brezugovarjajočega izpolnjevanja ukazov). ( Da ne bo pomote, odrasli Katji je kristalno jasno, da je on seveda prevzel vzorec os svojih staršev, kajti njemu se je dogajalo enako).

Čutila sem, kako se je tigrica v meni postavila v bran. Ampak…v istem trenutku sem prepoznala ISTI VZOREC, ki ga imam s svojo hčerko in RAZUMEVANJE in SOČUTJE, ki sta se rodila iz tega.

Če se počutimo videne, slišane, opažene in sprejete takšne kot smo, z veseljem pomagamo, sodelujemo, soustvarjamo

Do 13h sem ustvarjala in v sebi raziskovala ta vzorec, ki mi je še kako znan.

Ker živiva sami s hčerko in moram za vse (finančno, organizacijsko, družinsko…) poskrbeti sama, se mi pogosto vzbuja občutek žrtve (o ja, priznam…čeprav nisem nič kaj ponosna nanj 🙂 ) IN s tem dvojim sem opazila, da se mi zdi logično, da otrok pomaga doma. Saj je logično in je prav. Sploh če želi(va) imeti še kaj časa za igro. Toda včeraj sem resnično IZKUSILA, da gre v bistvu za to, na kakšen način skomuniciramo svoje, oziroma »hišne« potrebe.

Če jaz uspem s hčerko najprej vzpostaviti stik. Jo pogledati v oči, se z njo pogovarjati, nekaj delati skupaj z njo…KARKOLI, KJER SE BO POČUTILA SLIŠANO, VIDENO, CENJENO ONA kot ONA in ne kot moj otrok, bo Z VESELJEM NAREDILA kar jo bom prosila.

Če pa s polno glavo misli in skrbim prideva domov in začnem naštevati kaj vse ni narejeno in kaj vse mora narediti (in kako), se mi seveda totalno upre, ker pa v meni vzbudi jezo.. (o tem kdaj drugič:). Pričakovanja…znano, kajne?

No, včeraj sem končno poštekala, kako se počuti.

In…včeraj mi je tudi uspelo narediti tektonski premik v mojem odnosu z očetom.
Midva se ne znava pogovarjati. Vedno se vzbudi preveč težkih čustev, da ali izbruhneva, ali pa si niti raje ne prideva preveč blizu.

Včeraj pa sem si rekla, da bom zanj pripravila kosilo z vso ljubeznijo, kot da je najboljši oče na svetu. Brez obsojanj, brez pričakovanj.
In za mizo mi je uspelo skomunicirati, da ga prosim, da naslednjič, ko bo kaj želel, ali pričakoval od mene, da mi pogelda v oči in me prosi z ljubeznijo in ne z ukazom, ker na tak način se v meni vzbudi samo upor in jeza.

Kako sem hvaležna za včerajšnjo izkušnjo.
Že večer s hčerko je bil veliko bolj iskren, lahkoten in sočuten.

Sicer pa vsak dan znova…ne smemo pozabiti, da nam enkrat uspe..potem morda petkrat ne in potem spet…in tako malo po malem spreminjamo vzorce.

Ima še katera izmed vas podobno izkušnjo?