Se ti zvrti v glavi ob misli na vse, kar bi rada uresničila… Ob misli, kako velik je ali pa so projekti, ki ti poplesujejo nekje v podzavesti. Preveliki zate na prvi pogled…
In potem se pač prepričaš, da si samo domišljaš, da bi to rada naredila. In začneš verjeti v to, da sploh ne veš, kaj bi rada počela v Življenju.
Ali pa da je vse to itak totalno preveliko in popolnoma neizvedljivo.
Ali pa…si navajena gledati iz svojega osebnega kotička…navajena delati vse sama in ko se pred teboj zopet pojavi ta Velika Idejo, ta velik projekt, se ti kar zamegli pred očmi, zato pogledaš v drugo smer in na te Sanje skušaš pozabiti.
Sanje ne potihnejo
Ampak…
Sanje ne potihnejo.
Se ne zbrišejo.
So.
In te čakajo.
Tam nekje zadaj…In vsake toliko časa opozorijo nase…
Skozi pesem….
Skozi sliko…
Skozi nočne sanje.
Skozi besedo neznanca na ulici
Ali občutek, ki se pojavi na obzorju zahajajočega sonca.
Zloglasni in vsega kriv PMS je v resnici tvoj Kompas!
Se tudi tebi zgodi, da če ne prej, pa se ti tik pred menstruacijo, v tako glasno omaloževanem PMS tednu, začne zdeti, da nič, kar počneš, nima smisla? Se začneš počutiti, da gre tvoje življenje mimo tebe…da delaš stvari, ki jih imaš rada…ampak da pa je bistvo nekje drugje?
Takrat namreč, se v resnici oglašajo tvoje Sanje in Hrepenenja. Naš cikel ima znova priložnost, da nas spomni na Dušne dogovore. Na pravo poslanstvo….ki pa je včasih na videz preveliko, da bi ga sploh lahko sprejele za svojega.
In potem gredo meseci…leta…
Počneš stvari, ki jih ljubiš ali pa sploh ne … Toda en glasek tam zadaj ne potihne: »Nekaj drugega moraš delati«… »Čakam te«… In potrpežljivo čaka. Da končno zbereš pogum in rečeš: »Tukaj sem. Tukaj sem in ne zmorem več bežati. Kaj naj storim?«
Žal ali na srečo v v Šoli Življenja ne dobiš zemljevida
Včasih moraš pustiti vse, kar si počela do sedaj in slediti temu klicu tja v neznano, ki pa je v resnici še kako znano tvoji Duši.
Koraki se sproti izrisujejo…saj nimaš zemljevida in točk po katerih naj bi hodila. Tukaj gre pomojem res za predajo. Za sprejetje sebe…svoje Vizije, svojih Sanj in zaobljubo, da jim boš sledila. Brezpogojno in zares. Zaupajoč, da bo vsak korak šele sproti pokazal smer naslednjega koraka…
In v tem moraš zaupati v podporo. Ampak ne samo zaupati, temveč jo biti pripravljena tudi sprejeti. Kajti…včasih pomeni podpora tudi to, da k sebi blizu spustiš nove ljudi. Pravzaprav zelo blizu. In spustiš zidovje navidezne varnosti, za katero si se skrila. Spet drugič pa lahko samo nemočno gledaš, kako se vse tvoje dosedanje življenje poslavlja od tebe: tvoja prijateljstva, partnerstvo, služba…
Včasih se moraš še bolj odpreti, postati še bolj ranljiva, da lahko sprejmeš…
Toda…ne boj se.
Sprejmi.
Da je tvoja Vizija velika.
Pa ni zato nič večja ali pomembnejša od sosedove, prijateljičine ali od neznane ženske iz vasi onkraj doline.
Tvoja Vizija čaka nate. In na vse ostale, ki še bodo (od)igrali svojo vlogo v njej… kajti nobena velika vizija ne zaživeti z eno samo osebo. In morda je tukaj ključ zate. Sezares odpreti za pomoč, sodelovanje… Končno spustiti breme, da si za vse sama in pote ne izvedeš (delčkov) sanj, ker so prevelike zate.
Ključ je v sprejetju
Ključ je v sprejetju.
V Sodelovanju.
V Predaji
In v Zaupanju.
In…med tem časom je tvoja naloga da neguješ sebe.
Svoje ljubo telo, svoj tempelj. Ga hraniš z dobro hrano, ga ohranjaš vitalnega. Iščeš užitke in stvari, dejanja, ki hranijo tvojo Dušo, Tvojo Divjo Žensko. Tvoj Primarni, osnovni, izvorni del sebe (Na to temo organiziramo tudi solsticijev dogodek: Prižgi Divjo Žensko v sebi https://katjabubnic.com/dogodki/460/460)
Kajti…ko počneš, kar ljubiš te stvarstvo nagradi.
In tako se jaz te dni…ko se me zopet želi polastiti strah pred preživetjem i n vzorec pomanjkanja časa ter začarani krog delo brez pravega počitka.. Skušam se zavestno spomniti: v čem res uživam? In dati čim več prostora temu, in hkrati izpustiti strah, da ne bo dovolj… Dati prednost stvarem v katerih uživam. IN tistim, v katerih uživam manj, dodati nekaj žmohtnega, magari v gibu, glasu, barvi, da postane živo in lahkotno.
Oh, draga moja..še bi lahko pisala…o Viziji…o strahovih..o dvomih, katerih kraljica sem bila.
Toda, danes te povabim, da »samo« sprejmeš svoje Velike Sanje. Svojo Veliko Vizijo. In jo umestiš nekam v svoje telo…ji najdeš prostor, da ji ne bo treba več bežati ven, da se lahko sprosti in začne sodelovati s teboj.
In jo opazuješ dan za dnem.. delaš najprej mini korake v njeni smeri… Predvsem pa se tudi opazuješ znotraj menstrualnega cikla, in vidiš, kakšne misli in občutja se pojavljajo glede tvoje Velike Vizije in tvojega vsakdanjega življenja dan za dnem.
Hvala ti, draga moja Ženska, da si si vzela čas in prebrala ta dolg zapis…
Cenim to.
Objemam te sestrsko in spodbudno,
