Danes sem se prebudila ob 3h ponoči…ideje in informacije so se s takšno močjo stekale vame, da ni bilo variante, da zopet zatisnem oko. Po polurni »meditaciji« v postelji, sem se predala – vstopila v hladno madrugado (v španščini se reče madrugada zgodnjemu jutru, dasiravno se verjetno šteje šele od 5h naprej).
In sem pisala…in pisala…in pisala… Dobivala vizije, slike, ideje.
Med drugim tudi navdih, naj danes naredim FB LIVE s tem naslovom in to na mojem osebnem javnem profilu. Sredi noči se mi je to zdelo super izvedljivo, potem pa, ko se je dogajal dopoldan, sem ugotovila, da pa le še nisem pripravljena na javne debate o patriarhatu in ženskah (o ostalem sem že 🙂 ) in sem preverila, kje sem. Kje je moja meja, da mi je še v redu se vreči ven iz cone udobja.
Tako sem sklenila, da se trenutno raje še odpiram v varnemprostoru naše fb skupnosti Pleme Divje Ženske…in je to čisto ok. Hvaležna sem bila za svojo iskrenost do sebe in pogum, da sem čisto nepričakovano med sprehodom po gozdu le stisnila LIVE in naredila kratek popolnoma javni uvod v tale naš današnji daljši video v skupini. OLE! To, drage moje, je tako pomembno, da »preverjamo«, kje smo… Koliko zdaj dejansko zmoremo…da ni premalo (kukanje iz fotelja in pisanje, kaj vse bi…) in pa da se izpostavimo prehitro za nekaj, na kar še nismo pripravljene…
Naj se vrnem k Ženskim Krogu in zakaj menim, da jih potrebuje svet in ne samo Ženske?
Pisala bom o treh vidikih:
?Kakšna je v resnici Ženska in kaj so sestavine dobrega Ženskega Kroga,
?O Ustvarjalnosti kot naravnem daru in potrebi VSAKE Ženske
?Ter o Plesu…ki podobno kot ustvarjalnost, domuje (prebujen, ali še nikoli viden) v vsaki izmed nas!
Zakaj torej Ženski Krogi na vsakem koraku…in ali so res potrebni?
Se sprašuje vsaka tretja ženska in pomojm vsak drugi moški.
Ja….svet jih potrebuje. Mati zemlja jih – nas potrebuje.
Če še niste ugotovili, živimo zadnja tisočletja v vedno bolj patriarhalnem svetu, ki uničuje vse, kar je ženskega. In ja tudi Mati Zemlja je Ženska….ki daje, daje daje, iz srca…..a vse ima svoje meje. Tudi Mama Gaia je na mnogih delih izčrpana do meje, da kolapsira…
Patriarhat spodbuja tekmovalnost, nevoščljivost, produktivnost, gonjo za vedno večjim dobičkom, izkoriščanje »naravnih virov« in »delovne sole« (?!?).
Pri ženskah ceni in spodbuja edino dve »vrlini«:
Fizično lepoto večne mladosti (ki pa na žalost ne izvira iz OBČUTKA lastne vrednosti, in je takorekoč prazna)
Ter nežnost, ubogljivost, prilagodljivost, razdajanje, biti vedno na voljo…
In ženskam, odrezanim od zdrave Ženske Energije, Zdrave Notranje Matere, se potem ponavadi zgodi dvoje:
Ali se razdajajo do onemoglosti in izgorelosti
Ali pa se zaradi takšnih in drugačnih ran popolnoma izolirajo, zaprejo svoje srce in postanejo na tak ali drugačen način nedostopne.
Oboje smo odrezane od svoje avtentične narave…mnogokrat sploh ne vemo , kdo smo, kaj želimo, česa ne želimo, kje je dovolj. Zato, ker smo odrezane od ČUTENJA. In ker nam ni dovoljeno biti, v pretočni ženski krožni energiji.
In potem verjamemo moškemu svetu (po katerem nažalost deluje tudi ogromno žensk), da smo nore, neuravnovešene, neodgovorne…da nismo dovolj dobre na nobenem področju.
A Ženske smo v resnici vse prej kot to…
PO naravi smo take, da ves čas želimo dajati, skrbeti za druge, za skupnost, za Naravo… Ampak…. Vse ima svoje meje. In če me nismo nahranjene, od kod bomo dajale hrano in moč ter podporo drugim?
In tukaj nastopi moč ŽENSKEGA KROGA.
Že osnovna prispodoba Kroga je Krožna energija…In ravno krožni gibi so tisti, ki najbolj prebujajo v našem telesu spečo žensko (spolno) energijo. Kroženje z boki, bratom, zapestji… Le poiskusi, ko se čutiš v stresu, zakrčeno, prestrašeno….
V Krogu smo vse enakovredne. Vse smo enako oddaljene od središča.
V Ženskem Krogu se ženske spomnimo, da v resnici nismo tekmice, ampak SESTRE. Da druga drugi tako rade nudimo podporo, razumevanje, pomoč. Ampak…..da se to zgodi…da se druga drugi odpremo, pa se moramo počutiti VARNE.
Zato je nujno zavedanje, da kar se Krogu odpre, poimensko tam tudi ostane. Lahko med svoje zaupne ljudi delimo zgodbe…a nikoli ne poimenujemo sester, ki so jih doživele…
V Ženskem Krogu ustvarimo prostor zaupanja, kjer se zunanji ritem ustavi. Ni nam treba ničesar doseči, ničesar dokazati, nikamor hiteti…. V Ženskem Krogu je potrebno le BITI. To kar si…
In si med seboj PRISLUHNITI.
Kaj pomeni pravzaprav POSLUŠATI. To je umetnost….ko se ženska spremeni v eno veliko ljubeče prisotno uho. Ne komentira…prevsem pa ne svetuje in ne daje mnenja. IN to je tako zelo zdravilno… Prepričana sem, da bi potrebovali pol manj terapevtov, če bi se med seboj POZORNO POSLUŠALE…
V Ženskih Krogih se ženske spominjamo, kdo v resnici smo. Vračamo si zaupanje vase…ulimo se in negujemo sprejemanje sebe… Skozi meditacije in druga orodja celimo ranjene delčke sebe in smo hvaležne, da smo na poti do razcveta…
Kajti…zdrava, zadovoljna Ženska, povezana s seboj, s svojmi ritmi…, Ženska, ki ni v vlogi male Ranjene Deklice- Princeske ampak čuteče in odgovorne Matere- Kraljice, je tista, ki bo spremenila svet na bolje.
Svojo po naravi skrbno in ljubečo energjo bo prinesla v svojo družino, v svoje okolje…in tako ena ženska in še ena in še ena…..si predstavljaš domino efekt draga moja?
Za danes bo dovolj…jutri pa nadaljujeva.
Toliko tega, imam za podeliti s teboj…Toliko uvidov in čutenja…
Kaj je sploh to uspeh? Zame je to beseda, ki je pravzaprav nikoli ne uporabljam. Namesto nje uporabljam besede UŽIVATI, FAJN SE IMETI, LEPO IZPELJATI nekaj… (hm..zdajle sem si prav odprla tole področje, da ga bolj raziščem pri sebi )
Mnogi ste me vprašali, če je bil moj sejem uspešen.
Ne vem, kaj naj vam odgovorim 🙂
Seveda je bil!
Zame je bil uspeh to, da sem sploh šla. Da sem se v tako kratkem času pripravila nanj, z vsem, kar to pomeni. Z vsemi pripravami, organizacijo, promo materialom in vsebinami in seveda z izdelki.
Zame je bil uspeh to, da sem včeraj imela na Altermedu predavanje. In to ne suhoparno, ampak takšno, kjer je kakih 15 žensk v veliki dvorani, premikajoči se množici ljudi navkljub okoli nas, PLESALO, si upalo plesati.
Uspeh je bil zame to, da kljub temu, da skoraj nisem imela glasu, da nisem imela pripravljenega govora za predavanje, sem zaupala, da bom vodena in se prepustila…in vem, da ženske, ki so poslušale (in plesale), so odšle od predavanja spremenjene…
Uspeh je bil zame to, da sem bila točno to kar sem. Sproščena, svobodna, pristna…JAZ.
Uspeh je bil to, da sem zaradi Altermeda postavila delavnice, ki sem jih v sebi nosila že dolgo časa, a ker mi je manjkalo fokusa, sem jih konstantno odlašala. Ker nisem verjela vase, sem jih ignorirala… Dokler se nisem odločila, da je dovolj J
Uspeh je bil zame vse, kar sem prodala, čeprav bi seveda lahko bilo veliko bolje! Ampak, roko na srce, stojnico sem imela v nabolj odročni uličici…
Uspeh je bil to, da sem postavljala stojnico ravo tik pred menstruacijo, ko vemo, da smo ženske tudi čustveno najbolj občutljive, navznoter zazrte, vase nesigurne… IN da sem imela na prvi dan menstruacije še nastop, kljub bolečinam v trebuhu in križu 🙂 OLE!
Tokrat , ker sem vse delala iz nule (ves promo material) in se preveč voilza gor in dol, so bili stroški večji od prihodkov. Vendar vem, da ne šteje samo to, kar sem prodala, temveč se veselim vseh Žensk, ki bodo prišle na Plesne, Ustvarjalne Kroge. Ter na druge dogodke, ki se jih že zdaj neizmerno veselim!
Altermed je zame USPEH. Ne glede na to, kako se je izšlo finančno. Saj so takšni dogodki velikokrat čudovita priložnost, da se pokažemo večjemu krogu ljudi, in z njimi podelimo, kaj delamo in kaj prinašamo svetu, ter nas lahko kmalu najdejo! Je veelik skok iz cone udobja. Ker…da sem se mama samohranilka s svojo umetnostjo podala na tako velik sejem, ni kar takoJ
In zato danes praznujem!
Takoj ko napišem tale mail se uležem na kavč, si pripravim kakav in uživam svoj drugi dan menstruacije, hvaležna za vso pomoč mojih ljubih ljudi, brez katerih ne bi nikoli mogla izpeljati tega sejma in si končno podarim darilo, po katerem hrepenim že dolgo: BRANJE KNJIGE!!!
Oh…!
Hvala vam vsem, ki ste mi dalo podporo na sejmu in preko FB-ja. Tako iskreno, tako človeško, tako srčno.
Hvaležna sem iz dna duše za vse kar je bilo, kar je in kar prihaja.
Za odprtim srcem naprej <3
Kaj pa zate pomeni uspeh? Kdaj zase rečeš, da si (bila) uspešna?
P.S: Jutri pospravljam vse vreče, škatle… In to je zame ogromen USPEH: Da ne sitnarim danes sama sebi in drugim, ker se delo sploh še ni končalo in ne drvim takoj v naslednje projekte, ki se jih je zdaj odprlo (hvala bogu) še mnogo (tudi novih). Ampak, da popraznujem s počitkom, refleksijo, ob vonju mojih lilij, kakavu, piškotih, knjigi in morda tudi filmu. Pa ob predenju moje mucke Maci!
Oh, samo tisti, ki hodimo na sejme (zato jaz le na ena dva ali tri letno), vemo, koliko ur dela je dejansko vloženega vanje 🙂
P.P.S. Brala sem knjigo “Ogenj Rit in Kače niso za igrače”. Globoko pretresena sem morala nehati z branje, ker mi je postajalo vse bolj slabo…in vidim, da ne bom “počivala”, ker me srbijo prsti in potreba po pisanju in novih refleksijah…
Od decembra naprej sem se malo ustavila. Venadar je v meni brbotalo sto idej, in sto projektov, ki jih je bilo treba dokončati, ki sem jih želela dokončati, ne vedoč kje začeti in kako vse skupaj izpeljati…
Predvsem pa sem se ves čas zaletavala ob misel, ki je v meni prerasla v pregloboko prepričanje, ki se glasi: “Ne vem, kaj res hočem!”
Pa ne bom danes dolgovezila…o ozadju tega prepričanja..raje raje kdaj drugič. Raje se vrnimo en teden nazaj.
S coachingom, v katerem sem bila že četrti mesec nisem nikamor napredovala, ker sem se ves čas spotikala ob to isto misel…in se vrtela v začaranem krogu.
Potem pa je med januarskima mrkoma nekaj počilo v meni. Spet se je zgodil boleč in nespoštljiv razhod. In tako sem znova padla na lastno dno, v začetek moje večne spremljevalke depresije in kazalo je, da me bo spet posrkala za nekaj tednov… (Več o moji depresiji si lahko prebrereš tudi v tem zapisu https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del)
TODA,
Tokrat sem res imela dovolj!
Ta depresija mi je KONČNO (pardon besedi) DOPIZDILA! Dovolj življenja mi je že zapravila in ne grem se več te igre!
Bila sem na tem, da se spet pogreznem v občutke nemoči, razmišljanja o lastni nevrednosti in tako naprej… Toda OD-LOČILA sem se, da se tokrat rees ne grem več tega in da bom že nekako našla pot!
Odgovorna sem za svojo hčerko in res ji ne smem več privoščiti čustveno tako nihajoče mame!
Začelo se je z readingom pri naši ljubi Vesni Neferamis, kjer mi je Duša med drugim sporočila, naj res več časa posvetim LJUBEZNI DO SEBE, TISTI PRAVI,PRISTOTNI IN ISKRENI in počnem več stvari, ki me RES VESELIJO IN POLNIJO, ostalo pa PREDAM drugim ljudem, kajti en sam ne more postoriti vsega. AMEN! Sem Sejalec idej (ostali imajo pa druge vloge). Oh, kako prav je imela Vesna..oziroma moja ljuba Duša! Toliko idej imam…in ja….projekti so zato, da se vloge razdelijo.
V četrtek, po sredinem pogreznjenju v svoje lastno živo blato, sem začela poslušati Abraham HIckse, kjer so odlično razsvetlili, da je depresija FOKUSIRANJE NA POMANJKANJE. Kliknilo mi je! Ne grem se več! Prevzemam odgovornost za svoje življenje! Dokončno!
In naslednji KLIK je bil video Neala Donalda Walsha, ki pravi, da vedno lahko iz tega kar si ZDAJ OBILNO daješ pač tisto kar imaš, kajti VEDNO imaš vsaj nečesa V OBILJU ZA DATI, ZA DELITI in to je pravzaprav tvoje POSLANSTVO. Da deliš svoje darove, namesto, da se utapljaš v misli in drugim jamraš, česa vse nimaš in ne znaš.
Skratka…
V torek reading, v sredo padec na dno in v četrtek vstajenje ??? ko sem svoji coachinji napisala, da me nekaj časa ne bo.
Spustila sem VSA PRIČAKOVANJA in ZAHTEVE do sebe! Vse predstave, kaj bi rada naredila, živela…vse zmešnjave slik in hotenj in se OD-LOČILA da bom teden ali dva SAMO BILA. Delala tisto, v čemer uživam. Obilno.
Ker sebe in hčerko preživljam sama s svojim delom, brez nobene sigurnosti in garancije, me je seveda hotel ohromiti preživetveni strah. Že decembrske položnice sem plačala šele v januarju…
Ampak…čutila sem da res rabim umik vase, meditacijo, tišino, ne hitenje, prisotnost…in ustvarjanje.
Odprto pismo in 100 €
Potem pa grem v soboto v moj rodni kraj. In me v moji otroški spalnici na nočni omarici pričaka odprto pismo. Notri pa…100 eur. Pismo je odprto…naslovljeno name, ime stranke (preverim…pri meni je kupila nakit pred dvema letoma). Vprašam mamo suminčavo, če mi je ona podarila ta denar (nisem ji pripovedovala, da finančno trenutno nisem na zeleni veji, vendar si res ne želim, da mi pri mojih letih daje denar, ki ga prišpara). Pravi, da ne. Da je pospravljala svoj predal in nekje med kupom reči, našla tole pismo.
Zadaj je bil datum. 19.1.2017. V soboto, ko sem ga našla pa je bil točno 19.1.2019. Nasmehnem se tja gor Vesolju, ki ima VEDNO smisel za HUMOR in se mu zahvalim! In sama sebi. Kajti..spomnila sem se, da sem takrat dala moji mami ta denar, naj mi ga spravi, da ga ne bom zapravila. (kako odlična ideja je to bila! Ko bom spet imela kaj več, bom ponovila vajo 🙂
In…ne bi ga mogla najti ob bolj primernem času, kot je zdaj. Podpora vedno je…vendar, ali smo jo pripravljeni sprejeti?? In slepo zaupati, da je za nas poskrbljeno, če si prisluhnemo in ne drvimo slepo v prepad?
Za toliko stvari sem lahko hvaležna moji ljubi Južni Ameriki! Toliko sprememb mi je prinesla v Življenje!
Ena izmed njih so tudi barve!
Slovenci nismo preveč barviti ljudje… Večinoma se oblačimo v črno, bež, sivo, v barve, ki se lahko kombinirajo z drugimi, izgledajo elegantne in se ne umažejo. Sploh pozimi vidimo prav malo barvitih bund in plaščev!
In podobni so tudi naši domovi… (no naš res ni…veliko barv, tkanin….peres…kristalov…)
Mnogo let sem se tudi sama oblačila samo v črno. Se pravzaprav skrivala za njo in navidezno pripadala neki subkulturi… Potem sem se končno premaknila v rjavo in olivno zeleno… Pa kakšna rdeča se je ponavadi našla vmes!
Ampak tisto usodno pot
ovanje v Južno Ameriko, ko sem prepotovala Argentino, Bolivijo in Peru, pred 9 leti, je marsikaj premaknilo, pozdravilo v meni…
Odprla sem se barvam mavrice! Sprejemajoč in časteč Življenje, barve in Veselje. In zdaj velikokrat v oblekah kombiniram tudi barve, ki jih v naši zahodni kulturi nikoli ne dajemo skupaj 🙂 Predvsem pa vidim, kako me kličejo barve, ognjene barve…sploh v teh sivih dneh.
In danes bi rada z vami podelila delček mojega ustvarjalnega kotička v mrzlih in deževnih dnevnih. Naša dnevna se spremeni v ustvarjalni atelje…okenska polička v ustvarjalno mizo s svojoim Anakondinim prtičkom, svečko, ki mi prinaša občutek ognja, palo santo v školjki avalon, mali torbici s kristalčki in makrame potrebščinami iz in seveda povoščene vrvice LInhasita ter KRISTALČKI. Prepoznaš kateri so tukaj pri meni?
Takole….sem vam hotela podeliti samo tole fotkico…
Pa se je izlil zapis o barvah…
Iz občutka krivde…obtoževanja in groznega samogovora…
Počasi prehajam v bolj spoštljiv odnos do sebe.
Prizanesljiv… Ljubeč.
Spuščam negativne misli (ki so namenjene predvsem meni)
in dajem prostor Lepemu.
Zares. Korak za korakom brez občutkov krivde…
IN počasi začenja vse zopet postajati lahkotnejše…
Kot da bi skrbi predala onim tam zgoraj…
in se predala bolj delu, ki me polni…
In….tako se začenjajo spet dogajati ljubke sinhronitete.
V četrtek me je prešinilo, da bi za fotosession lahko povabila kakšno trgovino k sodelovanju. Ponavadi, bi bila toliko odlašala, da ideje ne bi izpeljala do konca. Tokrat pa sem se ljubeče brcnila v rit in ekola.
V trgovinama Sahara in Huda Gooda v Ljubljani sem si izposodila nekaj kosov oblačil in se s hčerko odpravila k noni.
V soboto zjutraj naj bi zgoodaj odšla proti Balam k Igorju na fotosession… Ker sem (kljub mrazu) čutila, da želim fotkati ob morju ter v gozdu…
Vendar me je ponoči začelo boleti uho…pa grlo in celo trebuh.. Vse na desni strani telesa (:)… Za uho sem si zalepila strt česen, polizala dve žlički propolisa s cukrom in se sprijaznila z idejo, da s fotosessionom ne bo nič…
No, pa mi je jutranja napoved nedeljskega dežja vseeno dala moč, da sem kljub bolečinam in temperaturi pojedla en kup česna (najboljši antibiotik na hitro 🙂 in se podala proti jugu Istre!
Po poti sem razmišljala o prijateljici Metki Magdaleni , o njenih Swap dogodkih in da bi rada tudi z njo sodelovala…
KO prispem k Igorju, v objem tišine, miru in morskega zraka, se močno objameva…in pove mi, da je na poti k njemu tudi Metka. Nasmehnem se, pogledam gor…in se jim zahvalim… In se spet spomnim, kako lahkotno je lahko, ko svojo dragoceno energijo in čas vložimo v pozitivno, namesto v mešanje negativnih misli…
Takole, po čaju z medom in ingverjem, smo se oblečeni v bunde podali v gozd.
Hihi,tam pa napol bolna stopim v svojo moč in kljub mrazu…z Igorjevim umetniškim očesom in Metkino žensko
energijo in stilističnim očesom (med divjanjem črnih psov) naredimo prav hude fotke… Drevesa in kamni…mahovje in bršljani… Mistično…tako živo…in sveto… je čudovito dopolnilo šepetanje kamnov in mojih makrame ogrlic…
Ko zaključimo z gozdnimi ogrlicami, se pogrejemo pri pečki…nasitimo z mamino joto, popijemo kavico in se k morju odpravimo na drugi del. Da pofotografirmo morske…vodne ogrlice in tiare…
KO je umetnost na delu….tudi telo dobi novo moč! Mraz nekako izgine…ali se omili…
In v igri, plesu, gibu in tišini, v objemu morja v fotografije ujamem še zadnji nakit.
Nakit, drage moje, ki že nestrpno čaka, da v vas prebudi VAŠO lepoto.
Vašo Boginjo, ki čaka, da dobi svoj prostor v vašem življenju…
Magdaleno so morje…svilena majička in krilo skupaj z najnovejšo makrame tiaro z labradoritom zapeljali v ples, da je še ona naredila nekaj čudovitih fotk!
Katera ša izbere TEBE ?
Ta teden jih bom objavila…eno po eno….
In vznemirjena sem do neba in nazaj, kajti še nikoli nisem imela toliko neobjavljenih ogrlic doma 🙂
This website uses cookies so that we can provide you with the best user experience possible. Cookie information is stored in your browser and performs functions such as recognising you when you return to our website and helping our team to understand which sections of the website you find most interesting and useful.
Nujno potrebni piškotki
Nujno potrebno piškotke je treba vedno omogočiti, da lahko shranimo nastavitve za nastavitve piškotka.
Če onemogočite ta piškotek, ne bomo mogli shraniti vaših nastavitev. To pomeni, da boste morali vsakič, ko obiščete to spletno mesto, ponovno omogočiti ali onemogočiti piškotke.