Q’oriankici zadnje tedne pripovedujem (si izmišljujem) pravljico o veverički, miški in ostalih prijateljih…
Vsak večer znova me mora spomniti, kaj se je večer poprej zgodilo, ker se mi je že tako spalo, da sem vmes pozabljala, kaj govorim…
Ampak hkrati se hitro vklopi domišljija in nadaljuje zgodbo…
In zanimivo…
včeraj smo prišle do nesreče. Stara sova se je ponoči zaletela v drevo. In k njej sta prihitela v pomoč zdravnik veveriček in babica zdravilka veverka s svojimi zelišči.
Nastal je trenutek napetosti….kdo ji bo pomagal. Izbrala je staro veverko… A je čez nekaj trenutek zdravnik veveriček prišel pogledati, če je vse v redu in če potrebujejo kakšno pomoč.
Tedaj so se vsi trije nasmehnili in sklenili, da lahko s skupnimi močmi pomagajo sovinemu zlomljenemu krilu, da se najbolje zaceli.
Zdravilke.
Hvala vam drage Zdravilke sveta.
Vse naše prednice in vse sodobne zdravilke za Delo, ki ga predano opravljate v sozvočju s Pachamo <3
Ana Drevenšek je na svoji strani objavila :
“Ena od oblik omejevanja žensk je bilo razvrednotenje njihove vloge kot zdravilke v skupnosti. V mnogih tradicionalnih družbah so ženske prisotne ob porodu in smrti ter ob mnogih trenutkih vmes. Prenašajo tradicijo zdravljenja mnogih bolezni. Bolj kot je staroselska kultura pod vplivom dominantnih kastnih hindujskih praks [v Indiji] – drugačnega kulturnega sistema – bolj so ženske razvrednotene in nadzor dobijo moški.
Eden od načinov, kako se to zgodi je ta, da se bolj asertivne ženske označi za “čarovnice”.
Danes moč zdravljenja leži v rokah moških, bodisi v rokah tradicionalnih čarovnikov (bhagat) ali njihovih modernejših ustreznikov, šolanih zdravnikov. Moški želijo zdraviti, izganjati demone, kaznovati in zdraviti. Žensk ne želijo kot konkurence. V redu je, če jim ženske služijo, kot medicinske sestre ali čistilke v bolnišnicah. Zato ženske ohranjajo nevedne in prestrašene, podhranjene in šibke zaradi predpisanih postov.”
Prejle me je nagovoril odličen video o ČUDNOSTI- NORMALNOSTI in me povabil v razmišljanje…
JP Sears pravi: »Najhujša bolezen naših časov je biti »NORMALEN«
»Pomislite, nekdo, ki ga občudujete, je zagotovo vsaj v nečem čuden. Saj ga v množici sicer sploh ne bi opazili.«
Družba, starši, okolica pa nas in predvsem naše otroke ves čas nagovarja k normalnosti. K normalnosti, ki jo je določila neka večina, ki si nikoli ni upala biti to kar je, ki si ni upala rizkirati posmeha, zavračanja, čudnih in neodobravajočih pogledov. (več …)
Iz občutka krivde…obtoževanja in groznega samogovora…
Počasi prehajam v bolj spoštljiv odnos do sebe.
Prizanesljiv… Ljubeč.
Spuščam negativne misli (ki so namenjene predvsem meni)
in dajem prostor Lepemu.
Zares. Korak za korakom brez občutkov krivde…
IN počasi začenja vse zopet postajati lahkotnejše…
Kot da bi skrbi predala onim tam zgoraj…
in se predala bolj delu, ki me polni…
In….tako se začenjajo spet dogajati ljubke sinhronitete.
V četrtek me je prešinilo, da bi za fotosession lahko povabila kakšno trgovino k sodelovanju. Ponavadi, bi bila toliko odlašala, da ideje ne bi izpeljala do konca. Tokrat pa sem se ljubeče brcnila v rit in ekola.
V trgovinama Sahara in Huda Gooda v Ljubljani sem si izposodila nekaj kosov oblačil in se s hčerko odpravila k noni.
V soboto zjutraj naj bi zgoodaj odšla proti Balam k Igorju na fotosession… Ker sem (kljub mrazu) čutila, da želim fotkati ob morju ter v gozdu…
Vendar me je ponoči začelo boleti uho…pa grlo in celo trebuh.. Vse na desni strani telesa (:)… Za uho sem si zalepila strt česen, polizala dve žlički propolisa s cukrom in se sprijaznila z idejo, da s fotosessionom ne bo nič…
No, pa mi je jutranja napoved nedeljskega dežja vseeno dala moč, da sem kljub bolečinam in temperaturi pojedla en kup česna (najboljši antibiotik na hitro 🙂 in se podala proti jugu Istre!
Po poti sem razmišljala o prijateljici Metki Magdaleni , o njenih Swap dogodkih in da bi rada tudi z njo sodelovala…
KO prispem k Igorju, v objem tišine, miru in morskega zraka, se močno objameva…in pove mi, da je na poti k njemu tudi Metka. Nasmehnem se, pogledam gor…in se jim zahvalim… In se spet spomnim, kako lahkotno je lahko, ko svojo dragoceno energijo in čas vložimo v pozitivno, namesto v mešanje negativnih misli…
Takole, po čaju z medom in ingverjem, smo se oblečeni v bunde podali v gozd.
Hihi,tam pa napol bolna stopim v svojo moč in kljub mrazu…z Igorjevim umetniškim očesom in Metkino žensko
energijo in stilističnim očesom (med divjanjem črnih psov) naredimo prav hude fotke… Drevesa in kamni…mahovje in bršljani… Mistično…tako živo…in sveto… je čudovito dopolnilo šepetanje kamnov in mojih makrame ogrlic…
Ko zaključimo z gozdnimi ogrlicami, se pogrejemo pri pečki…nasitimo z mamino joto, popijemo kavico in se k morju odpravimo na drugi del. Da pofotografirmo morske…vodne ogrlice in tiare…
KO je umetnost na delu….tudi telo dobi novo moč! Mraz nekako izgine…ali se omili…
In v igri, plesu, gibu in tišini, v objemu morja v fotografije ujamem še zadnji nakit.
Nakit, drage moje, ki že nestrpno čaka, da v vas prebudi VAŠO lepoto.
Vašo Boginjo, ki čaka, da dobi svoj prostor v vašem življenju…
Magdaleno so morje…svilena majička in krilo skupaj z najnovejšo makrame tiaro z labradoritom zapeljali v ples, da je še ona naredila nekaj čudovitih fotk!
Katera ša izbere TEBE ?
Ta teden jih bom objavila…eno po eno….
In vznemirjena sem do neba in nazaj, kajti še nikoli nisem imela toliko neobjavljenih ogrlic doma 🙂
