Se še spomniš…pred časom sem pisala o Užitku.

Kako sigurno, zaverovano in odločno sem razglasila, da je zdaj On na prestolu v mojem življenju in mu vse ostalo lepo spoštljivo in lahkotno sledi.

No…pa le ne gre tako zlahka, kot se zdi.

In stari pregovori tudi niso iz trte izviti. Navada je železna srajca, pravijo Slovenci. In čeprav je to na eni strani prepričanje, ki nas lahko ovira, pri spreminjanju mindseta, ki je osnova vsega; je hkrati tudi resnica, ki nam olajša proces sprememb, če pregovor enostavno sprejmemo, brez upora, kot del človeškega razvoja.

Vsaj dokler ne skočimo v 4. In 5 dimenzijo, ko tudi prepričanja zlahka odpadajo, oziroma v peti jih pa itak več ni ali kako že? ??

Pa naj se vrnem.

Ne…sploh mi ne gre zlahka s tem Užitkom. Stara navada stotih skrbi, in poizkušanja, da bi končno že enkrat sprejela v katerem času in prostoru živim. V času kapitalizma, potrošništva, globalnega turizma, radikalnega onesnaževanja Narave, odsotnosti skupnosti in vse višjega tempa in zahtev in pritiskov družbe. V času, ko misliš, da si že vse predelal, kupuješ, kar res potrebuješ, ješ zdravo, skrbiš za okolje (ker mi je vse to tako naravno) in potem otrok želi vse mogoče neumnosti, ki so proti tvojim vrednotam in potem res ne veš, kako delovati.

Vse to enostavno ni prostor, ki bi privabljal užitek, kajti pri Užitku se čas ustavi. V njem izgine (navidezna) koristnost, produktivnost, časa …in tako zmanjkuje tudi nasmehov in iskric v očeh premnogih ljudi v naši družbi.

Ob tem se mi vedno naslikajo pred očmi nasmejani obrazi južnoameriških otrok, odraslih in starih ljudi. Tako iz Andov kot iz Selve, Pragozda. Ja. Pa ne gre za to, da bi rada poveličevala njihov način življenja, ali pa ga idealizirala. Sploh ne. Vendar pa…eno sproščenost, lahkotnost, otroško naivnost in čistost pa le ima velika večina njih v primerjavi z nami, ki imamo navidez tolikšno svobodo, takšno materialno komoditeto in še marsikaj drugega.

Za užitek se mora čas ustaviti. In tako se ustvari brezkončnost časa čiste prisotnosti, svobode, obstoja zaradi njega samega.

Kjer si sam in se lahko brez pričakovanj in zahtev povežeš s sočlovekom.

In potem sem žličko po žličko srkala svoj božanski napoj

Mogoče edina stvar, v kateri sem znala uživati kot mala Katja in kateri užitek sem prenesla tudi v svojo odraslo dobo (hm…pa se mi zdi, da se ne vedem najbolj odraslo – odgovorno, in tudi to me tare ?), je RITUAL PITJA POMARANČNEGA SOKA.

To je bila moja najljubša stvar v mojem otroštvu. V enem zimskem dnevu sem si lahko ožela 2 do največ 3 pomaranče (čeprav bi lahko popila vsaj dvakrat toliko soka). In ker ga je bilo tako malo in ker sem vedela, da ga bo (pre)hitro zmanjkalo, sem si ustvarila svoj čas. Ožela sem si pomaranče in vzela žličko. Čajno žličko. Potem pa čisto po malem srkala svoj božanski napoj. Žličko po žličko…in še to sem počasi srkala…da sem užila vsak mililiter svoje najljubše pijače… To je bil po mojem edini tak trenutek, ki sem si ga sama vzela zavestno. Ki sem ga kreirala zavestno in si naredila največ, kar sem lahko.

Vse ostalo…vidim vedno bolj, sem imela občutek, da nimam vpliva, da sem nemočna. In ker se ponavadi s starši nisem kregala, ker nisem hotela nikogar prepričevato v nič in se »boriti«, sem se raje umaknila. Najprej v sobo…se zaklepala. Potem na eno jaso, kamor sem stekla, ko je bilo preveč vsega. Potem sem utihnila in v družbi nisem izražala svojega mnenja (to je še vedno moj največji izziv, ko sem v družbi večih ljudi in so drugače misleči, kot jaz). Potem sem začela potovati in šla vse bolj daleč…da bi ubežala… Čemu?

Hja…to raziskujem še sedaj… ? (in se bom še razpisala o tem kdaj drugič)

Sedaj se pa učim novih stvari.

Stvari, ki jih v svojem življenju nisem imela in ki si želim, da bi bili del mojega življenja zdaj. Predvsem si pa želim, da bi jih imela lahko moja hčerka.

UŽITEK, v malih in velikih stvareh. In kot pravim…ko se izgubljam v skrbeh (hja… mama samohranilka in ženska podjetnica, ki ne more sprejeti časa in prostora v katerem živi, je zame res velik velik izziv. Sploh, ker je prej Alex prinašal vso sproščenost, svobodo, glasbo, užitek v malih stvareh, lahkotnost in pozitivo v naš dom. Zdaj pa se vedno bolj soočam s svojo doto iz otroštva, ki vsega tega nisem imela…in korak za korakom skušam to obuditi iz skritih globin v svoje življenje…in..ja..v tem januarju in februarju mi sploh ne gre dobro).

Prejla sem si privoščila ta UŽITEK PITJA POMARANČNEGA SOKA. Hihi, malo sem ga prilagodila odraslemu, materinskemu (in tik predmenstrualnemu) času in za večjji užitek najprej pospravila kuhinjo in dnevno – delovno sobo. Ter si ožela…hm….dobre POL LITRE pomarančnega soka (6-7 pomaranč, yes, tukaj sem že presegla svoj vzorec iz otroštva ??), nalila sem si ga v najlepši kozarec (tega me je naučila moja sestra iz Crne Gore, Majuška, ki kot večina Balkancev ZNA uživati in si je pomarančni sok vedno nalila v najlepši in najdragocenejši kozarec, kajti vsak dan, vsak trenutek je edini, ki ga pravzaprav imamo in ga je treba užiti! ?), potem sem si odprla balkonska vrata, si naštimala mehko llikllo, se nastavila Soncu (hvala Alex, da sem se tega naučila od tebe) in počasi…počasi, požirek za požirkom popila svoj božanski nektar.

Saj samo za danes bom spustila vse skrbi in jih preložila na Univerzum in se pretvarjala, da je za vse že poskrbljeno

In se odločila, da danes tik pred menstruacijo, spustim vse skrbi  glede preživetja, glede svojega življenjskega poslanstva, glede organizacije praznovanj Q’oriankinega rojstnega dne in daril zanjo, glede izbire pesmi za prihajajoče plesne nastope, spustila skrbi glede tega, kakšna mama sem (ki ne dosega svojih pričakovanj..in recimo ne zna uživati skoraj v ničemer s svojo hčerko), spustila skrbi glede odsotnosti Q’oriankinega očeta in celotne zmešnjave na področju očetovske vloge v njenem življenju, spustila sem vse skrbi o dandanašnjem potrošniškem svetu, kapitalizmu, vse projekte, ki jih imam zdaj marca in tja do julija), spustila želje, da bi šla živeti v eno eko vas ali pa v Južno Ameriko, želje da bi potovala in da bi morala/želela homeschoolati svojo hčerko, spustila analize svojih prepričanj in vzorcev in potrebe, da vse to že enkrat razrešim, spustila misli, da kdo sem pa jaz in koga nekaj zanima moje pisanje in kaj razmišljam in počnem… in si rekla JEBIGA (pardon besedi ?).

Saj samo za danes bom spustila vse skrbi in jih preložila na Univerzum in se pretvarjala, da je za vse že poskrbljeno. In uživala v tem pomarančnem soku. Naredila danes najbolj nujne stvari. IN potem ali ustvarjala za Dušo, ali brala, ali pisala.

Oziroma počela nekaj kar MI NI TREBA. Kar ni navzven koristno, kar mi ne bo prineslo zaslužka, razrešitve vzorcev, sveta. In pač samo uživala. Magari v delanju ničesar in bila v svojem prvem dnevu menstruacije na off.

Teh nekaj ur.

Hihi…kako?

No, to bomo pa videli, če mi bo ratalo do zvečer. In s čim si bom pri tem pomagal, ko me bo stari dobri prijatej Um začel vleči v svojo centrifugo misli… Če te zanima, ti z veseljem sporočim, kako mi je šlo.

Zdaj pa tebe povabim, da z menoj in z nami podeliš

?kakšen svoj UŽITEK-RITUAL, ki si ga prinesla iz svojega otroštva v svoj odrasli svet

? ali pa podeliš ČESA IMAŠ TUDI ŽE POLN KUFER in ČEMU se danes v zameno za UŽITEK in »nekoristnost« odpoveduješ, spuščaš in kaj si boš namesto tega podarila, privoščila (kot jaz recimo branje in paket skrbi v naročje Univerzumu)

” Samo Danes” pa govorim zato…ker tako lažje pretentamo naš um. Jaz mu (mojemu žlobudrajočemu umu) rečem: SAMO DANES. Jutri pa bom vzela nazaj spet vse skrbi:) V resnici pa bom probala vsak dan znova reči, SAMO DANES 🙂 Pa da vidimo, kako bo šlo 🙂 🙂