Sedim v svojem ustvarjalnem kotičku in kreiram ogrlico…
V ozadju nežno poje mantra Om mani Padme Hum…jaz pa se naenkrat spomnim tistega večera… večera, ki je kriv, da imamo letos že drugič naš solsticijev Ples Prižgi Divjo Žensko v Sebi.
Ti zaupam zgodbo o njegovem rojstvu? Morda bo malo dolga…a ko mi misel teče in pišem, ne razmišljam o številu besed…
Bila je zima leta 2012. Mama sem bila že skoraj dveletni hčerki…in čeprav sva pogosto hodili na koncerte, sem bila še vedno željna plesa. Tistega Divjega…brez otroka, ki mi zaspi na hrbtu ali v naročju…
S Q’oriankico sem se skozi mesto vračala domov…nakar zaslišim znano mi cigansko glasbo…tisto, ki prebudi nekaj pradavnega v meni…nekaj Divjega…glasbo, ki se ji ne morem izmuzniti, ne da bi se telo samo v gibu začelo odzivati nanjo…
Mrzlo je…in jaz oblečena v dolgem puhastem zimskem plašču … Pomignem jim, glasbenikom…na videz jih že poznam z ulice, saj jih se vedno ustaviva in jih poslušava…in tudi plesala sem že na njihovo glasbo tam na Čopovi..ko sem hodila proti domu….
A danes se v tem puhastem plašču počutim tako okorno, da pohitim naprej…. Toda…vloga mame me uči, da je treba izkoristiti trenutek… In glasbe, ki me sama vabi v Ples, je zdaj v mojem življenju manj kot prej…zato se učim živeti ZDAJ. Vrnem se nazaj in jih pogledam s tistim nasmeškom: Tukaj sem…Ajmo iz Srca! Naročim jim eno cigansko…Čaje Šukarije.
In začnem plesati, kot, da smo na svetu samo še jaz in teh pet romskih muzičarjev… Bunda je okorna…a glasba prodre skoznjo… Lasje vihrajo okoli mene, ko plešem, nevajena plesati v čevljih, še manj v škornjih saj vedno vržem čevlje z nog, takoj, ko me glasba zapelje v Ples… Vsake toliko odprem oči in jih pogledam….tudi njim sijejo oči… Končno nekdo ČUTI GLASBO. Končno nekdo ČUTI! Uf…predam se ji cela…plešem, kot da ni gužve ob Ljubljanici ob hišicah s kuhanim vinom. Plešem…za trenutek plešem kot da ne bi bila niti mama…ampak samo jaz..Divja Ženska in teh pet glasbenikov, ki igrajo iz vse svoje Biti!
Pesmi je konec…zaslišim aplavz…. Vrnem se iz transa in vidim, da se je okoli nas zbrala množica ljudi. Z očmi se zahvaljujem muzičarjem… In oni meni… To je vredno več od denarja…Nekdo, ki končno ČUTI GLASBO, KI JO IGRAMO jim berem v očeh… Hvaležna sem za tisti nekaj divjega in prvinskega v sebi…da se ne meni za to, kaj bodo rekli drugi….ko nekaj zares začutim, da MORAM narediti…
Potem pa me prešine… Moja Majuška, ljuba prijateljica-sestra uči flamenko lepe mlade ženske… Hm…kaj ko bi jih povabili en večer, zdaj pred novim letom, da nam igrajo…samo za nas…
Vprašam harmonikaša, ker vidim, da je glavni. Pravo srce…..izpove se mi, kako mu je težko, ko tako dan za dnem igrajo…ljudje pa hodijo mimo in ne slišijo…ne čutijo glasbe… In ko mu povem za mojo idejo, se mu zasvetijo oči. Izmenjava si telefonske.
Vrnem se domov in Majuški povem za idejo. Beseda da besedo…in hrepenenje po Divjem Plesu rodi odločitev!
Teden dni hrepenenja, ko kočnno pride tisti večer. Oh….kako dolgo že nisem plesala na cigansko glasbo… Pripravljam se in Q’oriankico tudi uštimam. Seveda gre z menoj…saj je moja hčerka aktiven del mojega življenja..kot v plemenih….ko so bila praznovanja, so bili otroci del njih… KO so omagali, so enostavno zaspali….ali v nosilkah na mami, ali pa so jim pripravili ležišče nekje blizu.
Pozna ura je že…kakšna osma? Prispeva v plesno dvorano k Majuški obe… In vseh koliko 15 žensk? Majuška nas postavi v Krog in popelje v odpiranje in osvobajanje ženske energije…in ko vstopijo naši muzičarji, jim ni nič jasno kam so prišli… Nikomur se ne sanja, kaj se bo izcimilo iz našega večera…vsi smo tam z odprtim srcem in vznemirjenjem v telesu.
In potem začnejo igrati….takoj…prvi ton me že odpelje… Vendar začnejo s tistimi pesmi, ki jih igrajo na ulici..popevke… Z Majo jih pogledava in rečeva: »Ne, ne to… Vaše igrajte. Vaše. Ciganske…iz vsega srca!« Ay…to je to! Glasba mi naelektri celo telo in vsa se ji predam! Q’oriankica zlata pleše med mano in ostalimi ženskami…. Urška se poigrava med plesom z njo, in mama Katja po dolgem času lahko pade v trans… O moj Bog…kako paše….kako paše plesati zopet bosa…pustiti glasbi, da se polasti zadnjega delčka mojega telesa…!
Muzičarji so navdušeni! Raj za glasbenike je harem plešočih žensk. In naaaaajlepši je tisti del, ko pride k tebi harmonika…ali klarinet, ali boben…in samo tebi igra…in se zgodi tista edinstvena alkimija med glasbenikom in plesalko…kjer ni več persone….ampak sta samo še duši, ki se srečata na istem mestu, v istem čutenju, vsak skozi svoj jezik glasba…in plešoče telo, ki jo prevaja v snovni svet.
Q’orianka je kot vedno polna energije… Ko je utrujena …ob 23h, pride v moje naročje in pleše z menoj…dokler je spanec ne prelisiči..in se potopi v globok sen.
Odložim jo na mehko odejo, ki sem jo prinesla zanjo… Pokrijem jo…in se predam transu do konca!In ona spi svoj spokojni spanec…sredi divje glasbe in petnajstih plešočih žensk…
Dokler nismo vse že na koncu z močmi…. Plešemo do zadnjega atoma..ko telo ne zmore več in se posedemo….poležemo po tleh. Vendar jih prosimo, da igrajo naprej… In poslušamo…jokamo solze ganjenosti..solze nečesa starega…prastarega univerzalnega Jezika Duše, ki samo ČUTI in obstaja…..pojemo in smo srečne…izpolnjene…polno-prazne…
In od takrat sem v sebi nosila ta spomin…vasko zimo sem si rekla…tole bomo enkrat ponovile… In je trajalo… celih 6 let, da sem sama v sebi našla moč in zaupanje…brez Majuške, da to izpeljem.
Iskala sem lansko zimo z očmi tiste Rome…a so bili v drugi zasedbi in me niso prepričali… Tako sem Alexa prosila, da zbere najboljše muzičare okoli sebe, da se podamo v Ples.
Bilo je nepozabno in preseglo je vsa moja pričakovanja in tiha pričakovanja petindvajsetih žensk!
In letos..o ne…sploh nisem nameravala organizirati Plesa Prižgi Divjo Žensko v sebi, saj sem bila zasuta z delom.… ampak, ko smo začele Potovanje vase, Posadi Vrtnico v svoje srce…in sem videla, kako ženske POTREBUJEMO TO – Ples…in svobodo… Sem se na hitro odločila, da ponovimo… In nam tokrat poiskala afriške bobnarje…najboljše, da si lahko podarimo to Divjo svobodo in na najboljši možni način zaključimo najtemačnejši del leta!
P.S. Fotografije: zdajle sem našla na spletu fotografijo “naših” Romskih muzičarjev… vendar so bili 3 izmed teh na sliki takrat v naši zasedbi.
P.S: Pod srčkom na sliki je moja plešoča skoraj dveletnica
Fotografij iz tistega večera skorajda ni. Bilo je samo čutenje in prisotnost <3
So tudi vaši otroci že čisto not v nalepkah in albumu z recepti Mali Šef?
Jaz ne maram vseh teh albumov, saj vidim, da prodajalcem ni za to, kaj se otroci »naučijo« ali pridobijo s temi albumi in sličicami, ampak samo, da čim več prodajo.
Ampak…v sodobnem svetu se temu zelo težko izogneš…zato če album pride na pot, je najbolje, da ga z nasmehom sprejmeš, kajne?
No…ampak tale album pa je pri nas zanetil nekaj novega. Q’oriankica, moja hčerka, prebira recepte in v soboto mi je že pripravila prvo presenečenje.
Včeraj pa me je prosila, da bi pekli piškote (ki sem šele na koncu prebrala naslov, da so slani krekerji)…in kot (vsaka) dobra mama, sem rekla: »NO, pa dajva«, kljub temu, da se mi ni dalo še nekaj ur v kuhinji čarat in pomivat…
Idelana slika
In potem tisto, saj veste, ko imamo v mislih idealano sliko, kako hčerka in mama lepo delata skupaj in sodelujeta in se smejeta in je vse tako lepo in lahkotno… No….kljub vsem izkušnjam od nazaj, si tudi jaz vedno znova pred oči nalepim to isto sliko in se podam v novo priložnost.
Ampak…potem zopet trčim ob svoj stari vzorec… Oziroma bom rekla, tokrat sem spet trčila obenj..morda naslednjič že ne bom več.
Srčno si želim soustvarjati z mojo hčerko…ampak to le redko znam. Najtežje mi je z nekom skupaj nekaj delati… Ker v otroštvu nisem ničesar počela z mojo mamo. Ona je vedno hitela in delal stvari sama, da bodo narejene prav in čim prej (nam je tole znano, kajne). In potem sem jo bolj s strani opazovala in se na takšen indirekten način naučila pravzaprav ogromno o pečenju. Ampak ne pa tudi o sodelovanju…
In …iz takega ali drugačnega razloga, v meni živi en velik individualist, ki najbolje dela stvari sam. Hm…verjetno sem si tudi zato našla za »službo« ustvarjanje nakita v samoti J
No, pa naj se vrnem v naše včerajšnje čaranje v kuhinji.
Vedno znova sem ugotavljala, da postajam živčna, ko jo gledam kako valja postrani, pa ne pomoka pod testom, na hitro vzame piškotke da se malce odkrušijo… Vse veselje sem nama skoraj uničila s tem svojim sitnim nadzorom, perfekcijo in slabo voljo, ker sem videla samo še, kaj vse bom morala pomiti.
Zapovrh vsega, si je moj praktičen in šparoven um seveda omislil, da lahko izkoristiva vročo pečico in željo po kruhu in zraven spečeva še nekaj žemljic (in si se tem dodam še več “dela”).
Tako , da najino pečenje ni potekalo kot bi si marskdo mislil, jaz pa želela. Potem sem v enem trenutku končno spustila kontrolo in se posvetila mesenju žemljic, Q’oriankica pa je do konca sama razvaljala in izrezala piškotke. In …odlično ji je šlo. Seveda. Če ti nekdo ne diha za vrat in se vtika v vsak mini gib, se lahko sprostiš, uživaš in navsezadnje RAZUSKUJEŠ, kaj deluje in kaj ne. In…ali ni to glavni point otrok..raziskovanje, učenje, preizkušanje…to jih klesa v odrase.
Tako, je bilo nekaj trenutkov res lepih in neskončno sem hvaležna zanje.
Potem pa tisti del, o katerem otroci ne razmišljajo, meni pa se prvi pripodi pred oči ob misli na pečenje: POSPRAVLJANJE IN POMIVANJE. Kjer imajo seveda otroci potem en kup drugega nujnega dela. In potem jaz…kot en mali otrok, namesto, da bi jo nekako spodbudila z veseljem in igrivostjo, začnem težiti in vpiti kot en zmaj. In potem…kot otroku, mi dop**** vse skupaj, spustim stvari in se grem ohladit v dnevno na moj vrtnični papasan.
Pa se vrnem in bolj mirno nadaljujem. In potem mi moj otrok dá čudovit nauk… »Mami, glej, dajva si naredit lepo. Jaz sem se od tatija naučila, da si ob pospravljanju dam muziko in ne znam več drugače pospravljat. Umiri se in uživaj. Dajva si muziko in bo.« Pa še tole je dodala…kar je tako zelo res…in me je prav zabolelo: »Mami…tebi se nič ne da. IN potem ti je vse težko«. Ja..res je. Ne da se mi ustvarjati dodatnega dela, saj v takšnih situacijah vidim samo dodatno pospravljanje, namesto priložnost za POVEZOVANJE.
Ja, seveda. V resnici je zelo preprosto.. A kaj ko mi odrasli pravzaprav pademo v vlogo malega otroka in žrtve in se bojujemo proti nečemu, za kar smo se odločili sami.
Tako, da ljuba Katja, naslednjič, če se ODLOČIŠ, da boš pekla piškote, vzamei v zakup in veselje CEL POSTOPEK in spusti nadzor in uživaj…če ša ne znaš, se malo umakni vsake toliko in zadihaj v miru 🙂
Ko sva se na koncu usedli na balkon in uživali v toplih sirovih štručkah (iz vseže kamutove in pirine moke+lečina in riževa brezglutenska), je bilo vse popolno. Mir, odličen okus in vonj, sveže nanbrani listki bazilike, ki sva jih zraven smukali z naših rastlinic, misel na pospravljeno kuhinjo in smešnost cele situacije in hvaležnost, da nama je nekako vseeno uspelo.
In kaj sva vse ustvarili: 6 žemljic, 2 sirovi štručki, ona je naredila eno pletenico, ter slani minimalno sladki brezglutenski piškoti (ki sva recept priredili po svoje).
Najbolj vesela pa je moja Kokica bila, ko je spakirala piškotke za svojo učiteljico, ki jo ima zelo zelo rada.
V ponedeljek sem cel dan ustvarjala, pisala, kuhala in pospravljala tako da sva šli s Q’orianko šele ob 19h ven iz hiše. Mahnili sva jo proti Iškem Vintgarju ter se podali tja do konca, kjer je voda najgloblja in najlepša za plavanje.
Meni je bilo še bolj všeč, da je bilo že bolj frišno…in tako sva bili predzadnji kopalki tistega dne…
No, pa jo prosim Q’oriankico, da naredi kakšno fotko, ko se mama odpravlja v hladno Iško.
Tokrat ni bila tako mrzla, kot takrat…hm…kdaj se bila nazadnje tukaj gor. Kakšna dva meseca nazaj. Prav naplavala sem se in naužila te svežine, miline…
Večer se je kaj hitro prevesil v noč in ujeli sva še zadnje svetlobo padajočega mraka, da sva dospeli do avta.
Doma pa se je zgodil tako čudovit trenutek… Ko sva se spravljali pod tuš mi reče, malce oklevajoče: »Mamica, nekaj bi te vprašala, pa mi je nerodno, da se ne boš razjezila (ali nekaj podobnega)…« Rečem ji, da me lahko vpraša karkoli želi in da lahko vedno pove karkoli čuti in misli, samo s spoštljivim tonom in izhajajoč iz sebe.
»Mami, zakaj imaš na riti tako nagubano kožo?«
Jaz pa v smeh. Prav od srca sem se nasmejala nad otroško iskrenostjo, radovednostjo, Prisotnostjo.
Lahko bi se počutila prizadeto in bi jo nadrla, da kaj vendar govori. Lahko bi bruhnila v jok. Lahko bi začela z nekimi brezveznimi razlagami in preslišala njeno vprašanje.
Tako pa se od srca nasmejem in se ji zahvalim za njeno iskrenost in ji rečem, da to je pač celulit, ki nam ženskam z leti pride… Sicer se mu da nekako precej izogniti, ampak mama Katja ni našla dovolj časa in volje, da bi se ga lotila, ampak ga je raje sprejela in ga ima rada.
In potem sem se zavedla, kako zelo imam pravzaprav rada svoje telo. Ni popolno (v očeh sodobnih lepotnih idealov)…daleč od tega. Seveda pridejo trenutki, ko si zaželim, da bi mora imela malo večje prsi, ali bolj napeto kožo na kakšnem delu telesa… ampak…sve u svemu…ga imam pa rada….ta Tempelj svoje Duše. Pravzaprav je popolno v tem trenutku…in čudovito mi služi. In tako zelo je ženstveno….da se ženska v njem počutim Lepo in domače.
Pa vendar ni bilo vedno tako…
Tudi sama sem šla skozi obdobje nesprejemanja svojega telesa v času najstništva… Zanimivo, mogoče sem imela največji kompleks ravno s stopali in jih tudi v poletnih mesecih skrivala v zaprte čevlje….potem pa so mi BOSONOGE JAPONKE prav pomagale, da sem vzljubila tu ta del svojega telesa… Nasedla sem neumnostim naše družbe in skrivala svoj nemanekesnki trebušček, svoja ženstvena stegna, ne najbolj seksi meča in tako naprej… Ampak…potem pa se je ta ljubezen in sprejemanje sebe nekako zgodilo…in ga negujem. Dan za dnem….
Ljube moje…
Naša telesa so tako lepa.
Edinstvena.
Naša.
Ljubimo jih.
Sprejmimo jih…
Ampak…tudi poskrbimo zanje. Saj niso samoumevna. Hranimo jih z dobro hranljivo hrano… nahranimo kozo z dobrimi olji ali kremami, lase tudi… Dajmo jim svežega gibanja na zraku, jogo, globokega dihanja… In se vsak dan pobožajmo…res z ljubeznijo po tem našem templju… Sploh naše prsi, ljube moje. Tam je doma naša srčna energija…naše sprejemanje sebe…naša magnetičnost…
Hvala Q’oriankica da si s svojim vprašanjem v meni prebudila cel val misli o dragocenosti našega Telesa.
Že ob 5.30h sem se ustala in naredila vse jutranje rituale in negovanja, da sem ob 7h že začela s pisanjem in pripravo objav.
Vmesni obisk zobarja mi je dal nekaj prostega časa, sicer pa sem cel dans preživela med malimi amazonitiki, povoščenimi vrvicami in zlatimi kroglicami.
Nastalo je 8 nagležnic in še nekaj malenkosti sem dokončala.
Otrok me je čakal, potem ko se je vrnil z izleta med slapovi, da sem ob 20h končno zaključila.
»Mami, pojdiva na sladoled v mesto. Jaz te povabim. In greva z avtobusom. In tebi ni treba ničesar vzeti s seboj. Jaz bom imela v torbici vse potrebno.«
A dokler sem pripravila vse paketke, je bila ura že 21h in roko na srce, ob celodnevni akciji, se mi zdaj res ni ljubilo z njo v mesto.
Ampak…tako navduseno me je čakala, da sem privolila.
Podali sva se na postajo…in pred nosom nama je odpeljal avtobus. 20 min čakanja… umirjam se da se ne jezim in pritožujem… sprehodiva se do naslednje postaje, se igrava igro z zlogi in naslednji avtobus končno pride.
Hm…nekam čudno zavije – aja, obvoz ima. Torej…bova čez pol mesta hodili do dežurne pošte.
Sprehajava se skozi bučno mesto…koncert tukaj….ulični festival tam…saj je lepo…a naenkrat mi je preveč glasno…prevelika gužva…preveč vsega…sanjam o tišini narave in glasbi morja ali reke…
Prispeva na pošto. Otrok moj odpre torbico in…«Ups, mami. (Najin svež ) Arašidov namaz (ki ga je nesla nekomu, ki ga ima rada) se je polil po torbici.«
Zadržujem se, da mi po celem dnevu ne poči film! Na smeh mi gre, pa tete tečke tudi se me že oklenejo. No…pa nekako uspeva obrisati in umiti dober deci arašidovega masla s ključev, telefona, očal, rute in hčerkine denarnice… Uslužbenka je noro prijazna.
Končno oddam vse paketke in si oddahnem! Ob 22h je končno konec delovnega dne 🙂 In sedaj bi bila najraje doma v postelji…
Pa naju čaka še cel sprehod skozi glasno in polno turistov mesto…in končno to, na kar je hčerkica čakala! Toast s pomarančnim sokom. In še enega. Uživati…lepo se imeti v SEDANJEM trenutku. Objamem jo…rada jo imam najrajši na svetu, a sem vseeno vesela, ko se odpraviva na postajo proti domu.
Zagledam zaporo ceste in se spomnim na ta nedobrodošel obvoz. Najraje bi se na vse skričala, da kaj se pa vendar gredo, ko ni nobenih obvestil!
Pa greva peš…eno postajo…in potem še drugo, ki je bila še en ali dva kilometra stran. Ob 23h prehodiva kake 3 kilometre… Jaz jezna..mraz nama je, ker je Q’oriankina ruta polna arašidovega masla, moja pa njej okoli ram.
Končno prispeva do postaje. Usedem se tečna in jezna. Najraje bi ji zabrusila, da meni res ni bilo treba tega izleta v mesto in bi lahko imela svoj mir in počitek doma. Vsaka na svoji strani klopce, med nama papirnasta vrečka s torbico polno arašidovega masla.
Mraz mi je. V glavi se mi rola misle, zakaj mi je bilo tega treba…!
Ko zaslišim topel glasek: »Mami, a tebi je mraz«?
»Ja, seveda mi je, ko pa nimam nobenega dolgega rokava« (in želeč dodati še: ruto sem tebi dala, ker me nisi poslušala, da si vzameš še jopico. Vendar se zadržim, da ne bleknem še tega).
»Mami, če se stisneva, nama bo sigurno obema bolj toplo«.
In končno pustim, da se TA LED V MOJEM SRCU STALI in široko odprem naročje, da to prelepo srčno bitjece pride v moj objem. Še dobro, da imam dolgo krilo in njene nogice v kratkih hlačah lahko ovijem z njim.
Res nama je toplo. Na koži…in v srčku. Vsepovsod.
V trenutku se Q’oriankica pogrezne v spanec…jaz pa čakam in čakam še nadaljnjih 40min avtobus… da končno ob polnoči prispeva domov. Utrujena, ampak ganjena.
Najina odisejada mi je zopet odprla srce…in njen stavek »Če se stisneva, nama bo bolj toplo«, mi še zdaj odmeva v celi moji Biti…
Ko naredim nekaj narobe, se ne napadem. Se ne kritiziram, ampak vdihnem in izdihnem in si rečem, drugič bom bolje. Tako, kot bi rekla otroku.
Ko se imam rada, si zjutraj naredim smuti z veliko zelenja. In ga popijem v lepem kozarcu, na najbolj sončnem kotičku v moji pisarni-ateljeju-dnevni sobi in samo sem.
Ko se imam rada, se zjutraj vstanem zgodaj, da naredim jutranjo jogo in meditacijo, ker VEM, da ko to naredim, je cel moj dan bolj prijazen, in do drugih sem strpnejša, kajti svoji Duši in svojemu telesu sem že namenila svoj čas.
Ko se imam rada usmerjam svoj čas v tisto, kar mi je res pomembno in ga ne razpršujem naokrog.
Ko se imam rada, delam stvari bolj počasi. In tudi ko »moram« hiteti, se spomnim, da če sem med hitenjem s seboj prijazna, bo bom stresu odvzela zobe.
Ko se imam rada, imam do drugih avtomatsko več ljubezni in sočutja, ker vem, da drugih ni..da sem samo jaz in tisoč mojih obrazov…oziroma samo ena Velika Duša in veliko njenih delčkov ali utelešenj…
Ko se imam rada izbiram hrano, ki me nahrani. Ki nahrani moje telo in ne mojih bolečin in lukenj v srčku.
Ko se imam rada si vedno znova oprostim, ker vem, da mi občutki krivde prav nič ne koristijo- ne meni ne tistemu, ki naj bi mu naredila krivico.
Ko se imam rada, si vzamem čas za moje najbolj ljube ljudi, da jih pogledam v oči in se jim zahvalim, naredim nekaj zanje brez pričakovanja česa v zameno.
Ko se imam rada, sem hvaležna za vsako malenkost, ker vem, da ni nič samoumevno.
Ko se imam rada se pohvalim, ko mi nekaj uspe. Se naglas pohvalim. Ponosno in hvaležno.
Ko se imam rada, in mi zgoraj napisano ne uspe, si rečem, zdaj je že nov trenutek in zdaj lahko naredim drugače.
Kajti…ko imam sebe rada, imam rada sočloveka, živali, rastline, cel planet.
Kako lahko potem rečemo, da je ljubezen do sebe sebična, ko pa iz nje izvirajo vse druge ljubezni?
In…zato, ker smo mi »zahodnjaki« skozi generacije, cela stoletja (da ne rečem tisočletja) zrasli v kapitalistično usmerjenih družbah, v družbah, ki so iskale moč, kjer se je ustvarjala zelo močna hirearhija, kjer je bil Človek ločen od Narave in postavljen nad njo; ločen od lastne vrednosti in ker brezpogojne ljubezni nismo dobili od svojih staršev in ne oni od svojih in tako naprej… ZATO JE TAKO POMEMBNO, DA SE NAŠA GENERACIJA NAUČI LJUBITI BREZPOGOJNO SEBE, da bo lahko takšno ljubezen čutila in dajala drugim.
To sem uspela začutiti od ljudi iz globoke Selve, Amazonskega Pragozda, kjer je še živa čista vez vzajemnosti med Človekom in Materjo Naravo. Kjer je za vsakega dovolj, kjer ni pomanjkanja. Kjer je logično, da vsakemu pripada streha nad glavo, hrana in obleka. Kjer vsak poskrbi za drugega. Kjer vsak otroček dobi tooooliko ljubezni in občutka vrednosti in pripadnosti, da je ima dovolj za celo življenje:)
Delujmo s tem, kar imamo. Vsak trenutek se lahko imaš rada in si prijazna s seboj.
Včeraj sem imela zelo intenzivno učenje skozi svojo izkušnjo, KAKO SE POČUTI OTROK (in vsak človek pravzaprav), ko mu nekaj ukažemo ali od njega pričakujemo – zahtevamo, da to prej ali slej (ponavadi kar takoj) naredi
Ko sem včeraj v svoji rodni vasi ostala sama doma s svoji očetom, mi je tako, kot celo otroštvo nekako mrko, ukazujoče navrgel: »No, potem mi boš ti skuhala kosilo ob 13h.« (mama in hčerka sta se šli šemat).
In v hipu sem se zavedla, kako se je uprlo celo moje telo! Kot da bi iz njega pognale puščice upora, v sebi pa sem slišala samo eno: »NI ŠANS« Na tak način pa res ne!«
V tistih nekaj trenutkih sem podoživela celo otroštvo, ko moj oče nikoli ni imel stika ljubezni z menoj in edin njegov stik z menoj je bil ukazovanje in zahtevanje, da za njega naredim to in ono (ker me on preživlja in je logično, da kot otrok to vrnem v obliki uboganja in brezugovarjajočega izpolnjevanja ukazov). ( Da ne bo pomote, odrasli Katji je kristalno jasno, da je on seveda prevzel vzorec os svojih staršev, kajti njemu se je dogajalo enako).
Čutila sem, kako se je tigrica v meni postavila v bran. Ampak…v istem trenutku sem prepoznala ISTI VZOREC, ki ga imam s svojo hčerko in RAZUMEVANJE in SOČUTJE, ki sta se rodila iz tega.
Če se počutimo videne, slišane, opažene in sprejete takšne kot smo, z veseljem pomagamo, sodelujemo, soustvarjamo
Do 13h sem ustvarjala in v sebi raziskovala ta vzorec, ki mi je še kako znan.
Ker živiva sami s hčerko in moram za vse (finančno, organizacijsko, družinsko…) poskrbeti sama, se mi pogosto vzbuja občutek žrtve (o ja, priznam…čeprav nisem nič kaj ponosna nanj 🙂 ) IN s tem dvojim sem opazila, da se mi zdi logično, da otrok pomaga doma. Saj je logično in je prav. Sploh če želi(va) imeti še kaj časa za igro. Toda včeraj sem resnično IZKUSILA, da gre v bistvu za to, na kakšen način skomuniciramo svoje, oziroma »hišne« potrebe.
Če jaz uspem s hčerko najprej vzpostaviti stik. Jo pogledati v oči, se z njo pogovarjati, nekaj delati skupaj z njo…KARKOLI, KJER SE BO POČUTILA SLIŠANO, VIDENO, CENJENO ONA kot ONA in ne kot moj otrok, bo Z VESELJEM NAREDILA kar jo bom prosila.
Če pa s polno glavo misli in skrbim prideva domov in začnem naštevati kaj vse ni narejeno in kaj vse mora narediti (in kako), se mi seveda totalno upre, ker pa v meni vzbudi jezo.. (o tem kdaj drugič:). Pričakovanja…znano, kajne?
No, včeraj sem končno poštekala, kako se počuti.
In…včeraj mi je tudi uspelo narediti tektonski premik v mojem odnosu z očetom.
Midva se ne znava pogovarjati. Vedno se vzbudi preveč težkih čustev, da ali izbruhneva, ali pa si niti raje ne prideva preveč blizu.
Včeraj pa sem si rekla, da bom zanj pripravila kosilo z vso ljubeznijo, kot da je najboljši oče na svetu. Brez obsojanj, brez pričakovanj.
In za mizo mi je uspelo skomunicirati, da ga prosim, da naslednjič, ko bo kaj želel, ali pričakoval od mene, da mi pogelda v oči in me prosi z ljubeznijo in ne z ukazom, ker na tak način se v meni vzbudi samo upor in jeza.
Kako sem hvaležna za včerajšnjo izkušnjo.
Že večer s hčerko je bil veliko bolj iskren, lahkoten in sočuten.
Sicer pa vsak dan znova…ne smemo pozabiti, da nam enkrat uspe..potem morda petkrat ne in potem spet…in tako malo po malem spreminjamo vzorce.
