Vonj po dimu, goli koži in dežju

Dva dni sem imela »fraj« – moja Q’oriankica je šla na počitnice k prijateljici. In stara Katja je ta čas vedno izkoristila za delo…ampak tisto delo iz arhetipa Deklice, delo, ki se brez dobrega fokusa razprši na cel dan…da spet ni časa za nič drugega. Delo svoje obožujem… ampak…seveda se moram nahraniti tudi drugače.

In ja…bolj ko se stapljam z arhetipom Zdrave Matere, Zdrave Ženske in Divje Ženske, bolj si končno začenjam malo bolj organizirati svoj čas in si dajem dovoljenje tudi do počitka, in do časa zase izven dela, saj VEM, da moja nahranjena Duša, moje spočito in napolnjeno telo, toliko bolj sijeta in lahko podpirata vse tiste, ki jim želim dati podporo…

Tako sem iz Zdrave Matere (tako pravim, ko delujem iz arhetipa Matere in ne razpršene Deklice, ki je ves čas v časovni stiski) pisala prijatelju, če bi me peljal v tisti skrivnostni kotiček na reki Iški.

Zmenila sva se za uro in občutek je bil odličen, ko je Mati v meni umirjeno rekla: »Dovolj za danes« (kajti v s.p. svetu mame samohranilke se delo nikoli ne konča. Vedno je še nekaj :)), vzela sem nahrbtnik z nekaj stvarmi in se odpeljala k njemu.

In prav celo pot sva se pogovarjala o vsem tem, o čemer pišem zadnje čase… o prehajanju iz arhetipske Deklice v arhetipsko Mamo in Gabriel je govoril, kako zelo se je prepoznal v svojem arhetipu Ranjenega Dečka. In res je to…

Prav nič drugače. Tudi moški so v naši družbi ostali ujeti v Ranjenem Dečku in zanje je še težje, saj se je podoba Odraslega Moškega v naši družbi tako zabrisala, da se niti več ne ve, kaj se od odraslega moškega pričakuje. Glede na to, da je šel feminizem nekje v skrajno iskanje enakopravnosti moškega in ženske, celo v smer, da ženske moških ne potrebujemo in izpustil ključne dele, kjer nas razlike povezujejo in ustvarjajo polarnost in potrebo po sodelovanju in ohranjanju svoje primarne esence…moškim moške…in ženskam ženske.

Tako se mi zdi, da iste osnovne lastnosti veljajo za oba arhetipa odraslega moškega in ženske: vsidranost vase, povezanost z Mamo Zemljo in Očetom Soncem, Kozmičnima staršema, odgovornost, umirjenost, odločnost, sočutje, jasnost, fokus, varnost, sočutje, prizemljenost in spontanost… (no, tukaj me vsekakor moški lahko dopolnite s predlogi 🙂 )

Vse lepo in prav. Prispeva do konca in se z nahrbtniki podava v sotesko. Mala Deklica v meni se je smejala, kaj vse je Gabriel vzel s seboj in kako velik ruzak ima za par uric izletka tukaj blizu doma…no pa se je potem uštela. Mati bi bila tiho. Ne bi sodila, saj ceni tako spontano kot premišljeno delovanje.

Začneva se spuščati po poti navzdol, nakar naju ujame totalen naliv. Verjetno, če bi bila sama, bi se obrnila domov. Ampak tako, ko sem imela družbo moškega in sva že bila tukaj in sem si KONČNO VZELA ČAS, sva lepo hodila naprej. Počasi in previdno po spolzki strmini.

Kako je pasal dež po obrazu…po celem telesu! Denarnica je bila na varnem v avtu. Telefon sem prestavila bolj na dno. Knjiga…sem rekla, se bo že posušila 🙂  Ostalo pa ni panike!

Res…to so mi dala mnoga potovanja… Dokler imam dom, v katerega se lahko še isti dan vrnem, kjer imam topel tuš in suhe obleke za se preobleči, me res ne gane noben dež.

Prispeva premočena do kože…

In ekola, zdajle je njegov velik in odgovoren ruzak prišel prav. V njem je bila cerada in vrvi. In predvsem SUHE TRSKE s papirjem. Na to pa jaz nisem nikoli pomislila, da bi si nesla suhe trske v gozd.

Oh…in potem se je prebudila Divja Ženska v meni. Vsa mokra in premočena sva začela postavljati strehico in potem v dežju nabirati drva. Ljubim občutek, ki se prebudi v meni, ko začnem pripravljati ogenj. Nabiranje drv me ponese v posebno stanje…..praspomin nečesa starega…primarnega….divjega, plemenskega!

Doma! Doma Doma Doma Sem

Ogenj.

Ljubim ga.

Na arhetipski ravni nam ogenj predstavlja varnost.

Skupnost.

 Pripadnost.

Toploto, iskro življenja…

In ja…..suhe trske so bile najin biser!

Prižgale so nabrana mokra drva in zagorel je velik ogenj!

DOMA. DOMA DOMA SEM….

Je pela cela moja bit!

Ta vonj!

Ta zvok njegovega prasketanja,

Ta občutek domačnosti…

Prebujene Divjine v meni…

To ljubim!

To potrebujem!
Zakaj si potem tako redko to podarim?

In potem končno mokre obleke dol s telesa in

Drugi najboljši občutek na svetu

Z golo kožo na dež.

Ko občutiš vsako kapljo, ki se poljublja s tvojim telesom.

In prebuja občutek BITI ŽIV.

Živa.

Povezana z naravo…

In čudovita Iška…s svojimi brzicami in tolmunčki, ki je klicala vase.

Oh, je bila mrzla…

Ampak ogenj v najinem taborčku je obetal toploto in zavetje

Ljubim to.

Zlivanje in Prelivanje s Pachamamo…

Kjer samo SEM.

Brez ničesar.

Takšna kot sem…

Oh ja..

In potem češnja na vrhu torte…

Te češnje pa nisem jedla pomojem že nekaj let!

Premražena in mokra in gola k ognju.

Ne…ni ga lepšega.

Občutiti to njegovo divjo primarno toploto na vsakem delčku svojega telesa… In vpijati dim,

Ki mi je ljubši od vsakega parfuma…

Tako živa in oživljena in poživljena sem se zopet počutila

Vse v meni je vpilo TO SEM JAZ!

TO LJUBIM!

Tako preprosto je življenje…

Takó malo potrebujemo za občutek polnosti…

Tako lepo nama je bilo.

Ker se zadnje čase družim v glavnem z ženskami (prijateljicami in ženskimi krogi, ki jih vodim), sem že pozabila, kako paše imeti družbo moškega, prijatelja, brata.

Pogovarjala sva se o odnosih. O Ranjenih Deklicah in Ranjenih Dečkih.

O vsem mogočem…

Oba sva dala že kar nekaj različnih »duhovnih« delavnic skozi..ampak jaz sem ugotovila, da mi trenutno in po vsem tem času najbolj služi to »delo« vračanja iz Deklice v Mater. Pa da vas vedno znova opomnim, ne v slovensko razdajajočo se mater, ampak vsidrano Žensko. Divjo Žensko.

Gabriel, ki rad bere moje zapise, mi je proti koncu rekel:

»No zdaj vem, da si res Divja Ženska«

Meni pa se je samo smejalo…ko je ogenj grel moje golo telo…dež je počasi pojenjal…hlad je objel sotesko…moje srce pa je bilo tako polno!

In spomnila sem se vseh potovanj, mojih solo taborjenj na divjem. Med pumami v Argentinski La Rioji, jeleni in divjimi prašiči v Bohinju, medvedi in lisičkami v Iškem Vintgarju in še kje..

In ja…delček tega želim podariti ženskam, ki se bodo odločile priti na dvodnevni retreat SOČUTNA IN DIVJA.

Če čutiš klic in nekaj v tebi zavibrira ob teh dveh besedah sočutna in divja, pridi. Najdi način. Skupaj se bomo učile in spomnile, kaj pomeni ZARES LJUBITI IN SPREJETI SEBE skozi samosočutje in kaj pomeni OBČUTITI divjino v sebi, skozi ogenj, zemljo, vodo zrak v družbi Sočutnih Divjih Žensk <3

In ja…celo najuni druženje sva z Gabrielom uživala v prisotnosti. Ampak….ker jaz ljubim pisanje in ker se mi ponavadi dogaja, da ko nekaj doživljam, že pišem…sva na koncu pred odhodom naredila nekaj fotkic.

Ja..in tudi s tem delom sebe sem se nehala boriti… Pisanje je pač en izmed izrazov moje Duše… Potreba moje Duše. In ko pišem živim… Ni dokazovanje in iskanje pozornosti (značilnost Ranjene Deklice)… Ampak deljenje svojih darov – značilnost Zdrave Matere).

  Iščem pa ravnotežje, med tem, o čem pisati za vas…kaj pa pustiti samo zase… 🙂

Še dobro da sem imela na pobudo Gabriela v nahrbtniku nekaj za se preobleči…

About Katja Bubnič

Zaupaj mi ime, priimek in kamor želiš prejeti menstrualni koledarček.

Uspešno si se naročil na novičke.