V torek dopoldan sva se dobili z mojo coachinjo, prvič po retreatu Sočutna in Divja.

Govorila sem ji o idejah, projektih, o vsem ,kar bi rada napisala in podelila in kar bi morala…in hkrati, nekako z občutkom krivde izjavim: »Ne vem, kaj je z mano..ampak NIČ SE MI NE DA.«

Občutek krivde se želi  razbohotiti, a vem, da ne gre za to, da sem lena. Ali da ne maram svojega »dela«…

»Vse kar počnem, tako rada počnem: ustvarjam, pišem, pripravljam delavnice, se pogovarjam… Ampak..tako se mi ne da in še občutek imam, da mi bo glava počila od vsega, kar me čaka in kar bi rada naredila, in kar se želi roditi skozi mene.

Jelena me gleda in posluša.:« Ti rabiš dan na off (no, ne spomnim se točno, katere besede je uporabila, ampak you’ve got the point, a ne?) Rabiš Početi NIČ. Nič, kar je v zvezi z delom. Vse te bo počakalo, tvoje ženske, projekti, ki ji pripravljaš (in saj veš, da ko se odločiš, lahko v zelo kratkem času premakneš svet).

Potrebuješ vsaj en dan niti ne razmišljati o vsem tem. In si dovoliti početi NIČ povezanega z delom. Nič »koristnega«.

Čutim, kako se nekaj rahlja v meni in v očeh se mi naberejo solze…

Se res lahko za dan ali dva res čisto ustavim in ne delam nič v zvezi z mojo ljubljeno »službo«?    In sem lahko tukaj samo ZASE, za svojo notranjo Deklico, za svojo Ereshkigal in svoje sanje?

Lahko za dan ali dva tudi ne počnem nič ostalega kar »moram«  in spustim tudi »delo na sebi »(ker me čakajo odlične knjige osebne rasti, da jih preberem), prebiranje in poslušanje gradiva za moj teacher training, in karkoli koristnega in delam samo tisto kar se mi zljubi ali nič.

Solze stečejo po licih…

Pred očmi zagledam mamo, ki dela od jutra do večera in se ne ustavi…pa očeta, ki veliko dela. Vidim ju…in se spomnim,da sta mi v najtežjih  trenutkih priskočila finančno na pomoč.. Vidim, ju kako delata in potem se prebudi glas v meni…družinsko vkoreninjen deloholični glas, ki meri vrednost le po tem, koliko delaš (in edini pravilni odgovor: od jutra do večera + počitek je sramoten):

»Počivala boš? Nič ne boš delala?«

»Te ni nič sram počivati, medtem, ko tvoja družina dela, medtem, ko drugi vsi delajo…?«

To je glas arhetipa Uničujoče Matere, kot mu pravim. Glas kapitalističnega patriarhata. In on ima v malhi vedno nešteto klinov, s katerimi te zabije v zid.

Solze tečejo in čutim, da se je nekaj sprostilo…

»Ja, točno to potrebujem. Zdaj ko je moja Q’oriankica zdoma za 3 dni, lahko odložim tudi polno izzivov in zagotovo ne lahko vlogo mame samohranilke), JE PRAVI ČAS, DA SE NAHRANIM. NAPOJIM. SI PODARIM NEKAJ, KAR MI BO DALO POTEM ZAGON ZA NAPREJ.«

In že vidim pred očmi Bohinj, ki se mi že od lani , ali celo predlani izmika, ne da bi enkrat samkrat zaplavala v njegovem jezeru med gorami.

Čutim, kako se energija vrača v moje telo, strast mi polni srce in teža vsega odpade.

Do jutri mi NI NIČ TREBA. Ni mi treba rešiti sveta. V dveh dnevih lahko vse počaka.

 

Edino, kar moram, sveto moram, je to, da ODLOŽIM VSE OBČUTKE KRIVDE IN PREVZAMEM ODGOVORNOST ZA SVOJE ŽIVLJENJE. ZA SVOJO SREČO.

In pustim drugim ljudem (ja, vključno tudi mojim staršem) odgovornost za njihova življenja. Vsak se sam odloča, koliko in kdaj bo delal. Kaj so njegove resnične potrebe in prioritete in da za njimi stoji. In nenazadnje…vedno več žensk nas ve, da ko se ustavimo, slišimo tisti glas od znotraj (glas Ereshkigal, glas iz Podzemlja), ki kriči po pozornosti, slišimo nepredelane bolečine in vse, od česar skozi pretirano delo bežimo… Zato se marsikdo ne ustavi z delom…da ubeži temu glasu…

Tako sva se z Jeleno poslovili z nasmehom na obrazu in jaz sem si šla napakirati teh kaj stvari.

Že sem hotela nabirati kristale in vrvice za ustvarjanje…pa knjige in zvezke… In sem se prav z nasmehom opomnila, da rabim narediti prostor vetru, da zaveje skozi moje telo in prevetri glavo.

Vzela le najnujnejše za komapanje v jezeru in spanje med gorami.

Kakšna lahkotost mi je obsedela na ramenih.

Pa saj res…toliko dajem ves čas brezplačno, da si komot vzamem še dva dni off. Moje skupine so brezplačne in vse, kar pišem in delim, je moje darilo. Waw…šele zdaj počasi tudi vidim in zaobjemam, da dajem res veliko in da si zaslužim tudi malce premora, saj nisem nikomur nič dolžna 🙂 Huh 🙂

In tako se pripeljem do Bohinjskega jezera z namenom, da nekje parkiram avto in jo mahnem v svoj kotiček v gozdu, kjer sem nazaj spala hm…ene par let nazaj. Vendar je bil parking čisto predrag za dan in pol in se mi je dejansko bolj splačalo v kamp.

Ampak to je bila čisto v redu odločitev, saj sem si postavila šotor le nekaj metov od jezera in ponoči je bilo HLADNO, in če bi spala samo v gozdu v visečki, kar je bil plan, bi malo pomrznila. Tako, da je bilo prav.

In potem…NIČ….

Postavim volkca, moj stari mini šotor in se usedem k jezeru in gledam to veliko Goro pred seboj.

Apu, pravijo duhu gora v Andih.

Tako močno sem čutila njegovo energijo.

Njegovo prisotnost.

Njegovo Modrost.

Mogočni APU.

In sem samo bila in sedela pod njim ta prvi večer. In se samo napajala z Lepoto jezera, okoliških gora in gozdov in tega mogočnega Apuja, gore pred seboj.

Pomirjala sem Deklico v meni, ki je že želela na oder iz občutka krivde, Uničujoča Mati je vztrajno mahala s sliko delavnih staršev pred očmi, jaz pa sem si DOVOLILA biti v MATERI. Arhetipski Materi, ki si vzame premor, ko je vsega preveč. Ki zadiha, ko je najbolj v stresu. Ko se ustavi, ko je projektov milijon. In se vpraša: »Kaj me lahko zdaj napolni, da lahko svojo polnost potem delim z drugimi?«

Kako zelo je pasalo samo sedeti tam in dihati ta zrak in pustiti vetru, da nežno piha praznino v mojo glavo.

Zen…

Ko bi vsak človek na koncu dneva takole zrl vsaj 15 min v jezero ali morje…koliko bolj miren svet bi imeli, kajne? Ko kar izgine vse, kar bi moral in je življenje tako preprosto, ko samo SI.

IN ko se je zvečerilo, da je tema padla na jezero, mene pa je zazeblo, sem se podala v svoj mali oranžni domek. Hvaležna, da me od zunanjosti, od Narave ločuje le tanka stena tkanine…in da sva si tako blizu… Zvila sem se v klopčič in si nekaj čez 9 h podarila spanec ob jezeru, pod gorami z mirom v srcu.