Kako ubesediti neubesedljivo? (DVODNEVNI RETREAT PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI)
Kot je v nedeljo zaključnem krogu rekla, Tadeja, ki ji nikoli ne zmanjka besed – »Nimam besed« in je samo ganjeno gledala ženske v našem krogu in predala besedo naprej.
A bom vseeno skušala za silo zaobjeti neopisljivo…prežeto s hvaležnostjo, mirom in ganjenostjo, ki prevevajo moje srce.
Dve besedi, ki sta tako spontano odzvanjali v zaključnem krogu sta bili Sestrstvo in Enakovrednost.
Kaj naj rečem?
Da sem uresničila ene svoje sanje, ki sem jih dolgo nosila v sebi?
Najprej sanje o tem, da bi ustvarila prostor, kjer bi pod milim nebom in na Mami Zemlji ob ognju in ob ritmu afriških bobnov plesale ženske več generacij..
In pa Sestrstvo. V teh dveh dnevih retreata se je rodilo eno mehko, sproščeno Sestrstvo. Brez, da bi bilo vodeno, pričakovano in načrtovano, usmerjeno ali del programa… se je rodilo spontano. Ena od mojih namer našega retreata je bila tudi ta beseda, ja.
Rodilo pa se je spontano ravno zato, ker je bil v teh dveh dneh prostor, da je bila vsaka ženska lahko pristna, brez mask, zahtev in pričakovanj..da je lahko prišla v globlji stik s seboj..in iz tega se je rodila pristna povezanost in sodelovanje…
In zame je to res »uspeh«, ker sem bila od malega bolj kot ne samotar..nisem se znašla med ljudmi, nisem se res znala povezovati sproščeno..sploh pa ne jaz to ustvariti 😊
(Ob koncu ene izmed bisernih vaj. Spontan srčen objem)
In ker nam življenje rado pošilja izzive, se je zgodilo, da je dva dni pred retreatom na posestvu strela udarila v vodno črpalko in prekinila dotok tekoče vode. To sem izvedela potem en dan pred retreatom (da sta tudi Anteja in Marta predihali situacijo in se pogumno odločili, da bosta izpeljali svoj del (prehrana in nastanitev). In moje drage divje ženske… Ne, nobena se ni tega ustrašila.
V bistvu nas je ravno ta situacijo potisnila še globlje v preprostost in prebujanje svoje notranje divje ženske, v še globljo povezanost z naravo. Prilagodil se je naš program in nam tako prinesel nedeljsko jutranje kopanje v Dreti in Savinji namesto svete maše😊 😊 s kavico na plaži (na plinskem gorilniku), in magičnem, res magičnem ustvarjanju z glino…
Vse je tako teklo…
Kljub temu, da smo bile, kot je rekla Darja, kot, vsaka en planetek zase, so se ti različni planeti, uglasili v novo osončje… Kako lepa prispodoba.
Gozd nas je podprl močno. Brez besed in brez pompa… Samo tiho in ljubeče je bil naš podpornik v bisernih vajah… poslušal..podpiran, sprejel in preobražal… Živali so sodelovale z nami, se oglašale ravno takrat, ko je bilo »treba«.
Učile smo se globljega poslušanja skozi dialog potreb..
Delale biserne vaje, kjer spregovori telo..onkraj uma.
Uživale v odlični hrani, ki jo je za nas pripravila Anteja
In uživale ob ognju.
Naš ognjeni večer petja ob ognju in plesa z našimi bobnarji je bil enako dragocen, kot ostali del programa.
Res…ob koncu sem čutila takšno mirno polnost. Izpolnjenost. Dopolnjenost.
Mir.
Bila sem nežno utrujena..daleč od tega, da bi bila izčrpana, kot sem znala biti včasih. – kljub temu, da ni mačji kašelj vodit dva dogodka v enem – 12 žensk v retreatu in Ognjenega večera s plesom z našimi bobnarji in nekaj več udeleženkami. Dva dni.
Moje telo je bilo mirno in mehko..
Ker..ko grem preko sebe . ali me useka v križu, ali se javi išias, ali pa od vrata preko ramena in desne roke.
Nisem se utrudila…ker…je bilo tako lepo biti preprosto to kar sem.
Ko sem končno odložila zahteve, kakšna »Divja Ženska« bi morala biti, če »se grem« vodenje dogodkov Divje Ženske.
Za vse male izzive smo skupaj našle rešitve, se zmenile in se podprle med seboj. Sodelovale, si prisluhnile in tudi imele kar nekaj trenutkov tišine in vaj s telesom, ko spregovori telo iz globin.
Ja, res..ko se bila majhna, sem sanjarila, da bi živela v indijanskem plemenu in da bi se vedno praznovanja obeležila s plesom in petjem ob ognju in da bi ženske skupaj delale in se podpirale. Da bi otroci živeli svobodno in bi cela skupnost živela v enem svojem redu v harmkniji z naravo.
No….delček teh sanj mi je uspelo uresničiti.
Izpolnjena sem.
Hvala vam drage moje ženske!
Za vašo iskrenost, odprtost, zaupanje in prepuščanje, za vašo DIVJOST IN DIVJINO V VAS, MODROST IN NEŽNOST..IN VSE VMES 😊
Hvala vam dragi bobnarji..sploh Issiaka! Hvala, da ste delček Afrike prinesli v Savinjsko dolino, kjer smo plesale na najlepšem Plesišču pod milim nebom, ko so z nami peli tudi črički in hrzali kobili v ozadju.
(prosto ustvarjanje z glino ob reki. Čudovito! Unikatnost brez meja)
Hvala Pachamama, ljuba Mama Zemlja, Hvala Divja Ženska, da si me, da si nas vodila.
Fotke so preproste… ujete med pristnimi trenutki…
Joj, pa pika na i je bilo še to, da smo v soboto po plesu ob ognju spodaj na plesišču (beri pašniku od konj😊), zakurile še ogenj zgoraj ob kozolcu in po večerji pele..slovenske ljudske pesmi. Tako, smo počastile še naš jezik…našo zemljo..in jaz svoj rod in svoje prednice..mojo nono Viko, ki je petje prenesla moji mami, moja mama pa meni in midve skupaj moji hčerki…
Bodimo ženske druga drugi Sestre, podpornice in navdih.
In vračajmo se vedno znova v svoje morske globine, domov…da se napolnjene vrnemo na kompno in živimo svoje »vsakdanje« življenje.
AHO.
(Po našem plesu…naše srce je polno! telo pa prižgano! Misija dosežena. Divja Ženska je prižgana)
