Ali veš, da jaz včasih nisem bila sposobna pogledati drugi ženski v oči med plesom?

Najprej celo mladost nisem plesala… Enostavno ni me klicalo, počutila sem se okorelo že pri ponavljanju osnovnih gibov kakšne koreografije…kamoli kakršnakoli improvizacija…, glasba me ni nikoli zvabila…in ves ples ki sem ga (na deželi) videla okoli sebe ni bil »moj«.

Dokler mi Življenje ni na pot v srednji šoli poslalo dragocenega vzgojtelja (živela sem v dijaškem domu), ki je kriv za moj Ples 🙂

Namreč…prinesel mi je glasbo, ki je v meni prebudila prastare spomine na nekaj….kar težko ubesedim. Flamenko in ciganska glasba se je v meni začela…od nikoder, naenkrat prelivati skozi ples… Telo je kar poznalo gibe, KI SE JIH NISEM NIKOLI PREJ UČILA… (si prebrala zapis o Gipsy Kings in o mojem prvem plesu na mojem blogu? https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del) in moja melanholična Duša je dobila nekoga, ki je ta žalostni in brezsmiselni notranji svet delil z njo….

In takrat sem doumela….da se moje telo odziva s plesom na glasbo, ki se ga dotakne… Ki se dotakne globine (hrepeneče) Duše… Ki se poveže z nečim nevidnim in lahko nevidno energijo preved v gib.

In tako sem začela na koncertih plesati…celo flamenko sem se nekaj časa učila…. Ampak…zame je bilo najpomembnejše to, da sem prebudila Ples v sebi… In to v glavnem na koncertih, z glasbo v živo…kjer se je energija pretakala naravnost iz glasbenikov skozi mene in naprej v svet…

Toda…..v paketu je prišlo še nekaj: namreč moja kritika in podzavestno ocenjevanje.

Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih, sem bila seveda predvsem in najbolj do sebe

Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih (ki po mojem mnenju niso »lepo«) plesali, še tisočkrat bolj kritična sem bila seveda do sebe… Predvsem pa se nisem zmogla med plesom z nikomer povezati…ne skozi nasmeh, ne skozi »pogovor« skoz ples… Ženskam nisem mogla pogledati v oči, ker sem se tako zelo ocenjevala in se je en del mene očitno želel dokazati, en del mene je kritiziral in zameril tistim, ki so uživale v svojem plesu, ki se niso obremenjevale z izgledom), en del pa je končno zaživel toliko divjosti, živosti in užitka, kot nikjer drugje ne. In to je lahko občutil samo v varni samoti zaprtih oči in varnega prostora navideznega prostora, ki sem si ga ustvarila ne glede na to, kje sem plesala. Razen v največjih trenutkih transa, se večinom nisem zmogla docela sprostiti, saj se je v meni mešal užitek do plesa in prelivanje z glasbo…in um, ki je primerjal..me koval v zvezde in me v naslednjem trenutku teptal po tleh…)

Edina s katero sem pa sem se v plesu uspela srečati i nsoustvarati svobodno, pa je bila moja Majuška…čeprav še z njo sem se z enim delom sebe ves čas primerjala.

Pa je moralo preteči precej let…da sem opustila kritično predstavo, o tem, kaj je »lepo« in da je tudi meni »dovoljeno« plesati vsečuteče in da itak »lepota« plesa je posledica iskrenosti in prisotnosti..

Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost

Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost… In potem mi tudi flamenko ni več dišal…. Nisem se več mogla poistovetiti s patosom, s trpljenjem, ampak se je novo najdena radost nad življenjem želela v Plesu izraziti še drugače.

In s tem, ko se je moj notranji svet osvobajal…s tem ko sem postala manj kritična do sebe…in predvsem začela končno spuščati predstave o tem, da moram biti med plesom »lepa«, sem končno lahko pogledala okoli sebe…in se z drugimi ženskami srečala v plesu. Prej primerjanje in nor kriticizem je zdaj zamenjalo navdušenje nad vsemi načini plesnega izraza različnih žensk.
In kar je zame najdragocenejše….

Da zdaj zmorem plesati v svojem svetu z vsemi gibi, ki želijo na plano… In v meni se je rodil dar, da lahko drugim ženskam držim prostor, da se opogumijo…in kljub strahovom, ki včasih paralizirajo, kljub umu, ki se mu meša od primerjanja, čutijo, da se vendarle lahko podajo v spoznavanje čutenja glasbe v svojem telesu skozi gib… in si dovolijo pripeljati na plan tiste dele sebe, ki se želijo izraziti skozi ples.

Kaj pa ti draga moja?

Si pripravljena plesati kljub umu ki melje tisto svojo o primerjanju?

Si pripravljna pustiti telesu, da se poveže z glasbo,

kljub strahovom, ki so te prej paralizirali,

kljub strahu, da ne znaš?

In zaupaš tistemu izvornemu delu Človeškega bitja na tej zemlji, ki v sebi nosi spomine na mnogo živlljenj, ko si plesala in častila Življenja .

About Katja Bubnič

Zaupaj mi ime, priimek in kamor želiš prejeti menstrualni koledarček.

Uspešno si se naročil na novičke.