Sedim v svojem ustvarjalnem kotičku in kreiram ogrlico…
V ozadju nežno poje mantra Om mani Padme Hum…jaz pa se naenkrat spomnim tistega večera… večera, ki je kriv, da imamo letos že drugič naš solsticijev Ples Prižgi Divjo Žensko v Sebi.
Ti zaupam zgodbo o njegovem rojstvu? Morda bo malo dolga…a ko mi misel teče in pišem, ne razmišljam o številu besed…
Bila je zima leta 2012. Mama sem bila že skoraj dveletni hčerki…in čeprav sva pogosto hodili na koncerte, sem bila še vedno željna plesa. Tistega Divjega…brez otroka, ki mi zaspi na hrbtu ali v naročju…
S Q’oriankico sem se skozi mesto vračala domov…nakar zaslišim znano mi cigansko glasbo…tisto, ki prebudi nekaj pradavnega v meni…nekaj Divjega…glasbo, ki se ji ne morem izmuzniti, ne da bi se telo samo v gibu začelo odzivati nanjo…
Mrzlo je…in jaz oblečena v dolgem puhastem zimskem plašču … Pomignem jim, glasbenikom…na videz jih že poznam z ulice, saj jih se vedno ustaviva in jih poslušava…in tudi plesala sem že na njihovo glasbo tam na Čopovi..ko sem hodila proti domu….
A danes se v tem puhastem plašču počutim tako okorno, da pohitim naprej…. Toda…vloga mame me uči, da je treba izkoristiti trenutek… In glasbe, ki me sama vabi v Ples, je zdaj v mojem življenju manj kot prej…zato se učim živeti ZDAJ. Vrnem se nazaj in jih pogledam s tistim nasmeškom: Tukaj sem…Ajmo iz Srca! Naročim jim eno cigansko…Čaje Šukarije.
In začnem plesati, kot, da smo na svetu samo še jaz in teh pet romskih muzičarjev… Bunda je okorna…a glasba prodre skoznjo… Lasje vihrajo okoli mene, ko plešem, nevajena plesati v čevljih, še manj v škornjih saj vedno vržem čevlje z nog, takoj, ko me glasba zapelje v Ples… Vsake toliko odprem oči in jih pogledam….tudi njim sijejo oči… Končno nekdo ČUTI GLASBO. Končno nekdo ČUTI! Uf…predam se ji cela…plešem, kot da ni gužve ob Ljubljanici ob hišicah s kuhanim vinom. Plešem…za trenutek plešem kot da ne bi bila niti mama…ampak samo jaz..Divja Ženska in teh pet glasbenikov, ki igrajo iz vse svoje Biti!
Pesmi je konec…zaslišim aplavz…. Vrnem se iz transa in vidim, da se je okoli nas zbrala množica ljudi. Z očmi se zahvaljujem muzičarjem… In oni meni… To je vredno več od denarja…Nekdo, ki končno ČUTI GLASBO, KI JO IGRAMO jim berem v očeh… Hvaležna sem za tisti nekaj divjega in prvinskega v sebi…da se ne meni za to, kaj bodo rekli drugi….ko nekaj zares začutim, da MORAM narediti…
Potem pa me prešine… Moja Majuška, ljuba prijateljica-sestra uči flamenko lepe mlade ženske… Hm…kaj ko bi jih povabili en večer, zdaj pred novim letom, da nam igrajo…samo za nas…
Vprašam harmonikaša, ker vidim, da je glavni. Pravo srce…..izpove se mi, kako mu je težko, ko tako dan za dnem igrajo…ljudje pa hodijo mimo in ne slišijo…ne čutijo glasbe… In ko mu povem za mojo idejo, se mu zasvetijo oči. Izmenjava si telefonske.
Vrnem se domov in Majuški povem za idejo. Beseda da besedo…in hrepenenje po Divjem Plesu rodi odločitev!
Teden dni hrepenenja, ko kočnno pride tisti večer. Oh….kako dolgo že nisem plesala na cigansko glasbo… Pripravljam se in Q’oriankico tudi uštimam. Seveda gre z menoj…saj je moja hčerka aktiven del mojega življenja..kot v plemenih….ko so bila praznovanja, so bili otroci del njih… KO so omagali, so enostavno zaspali….ali v nosilkah na mami, ali pa so jim pripravili ležišče nekje blizu.
Pozna ura je že…kakšna osma? Prispeva v plesno dvorano k Majuški obe… In vseh koliko 15 žensk? Majuška nas postavi v Krog in popelje v odpiranje in osvobajanje ženske energije…in ko vstopijo naši muzičarji, jim ni nič jasno kam so prišli… Nikomur se ne sanja, kaj se bo izcimilo iz našega večera…vsi smo tam z odprtim srcem in vznemirjenjem v telesu.
In potem začnejo igrati….takoj…prvi ton me že odpelje… Vendar začnejo s tistimi pesmi, ki jih igrajo na ulici..popevke… Z Majo jih pogledava in rečeva: »Ne, ne to… Vaše igrajte. Vaše. Ciganske…iz vsega srca!« Ay…to je to! Glasba mi naelektri celo telo in vsa se ji predam! Q’oriankica zlata pleše med mano in ostalimi ženskami…. Urška se poigrava med plesom z njo, in mama Katja po dolgem času lahko pade v trans… O moj Bog…kako paše….kako paše plesati zopet bosa…pustiti glasbi, da se polasti zadnjega delčka mojega telesa…!
Muzičarji so navdušeni! Raj za glasbenike je harem plešočih žensk. In naaaaajlepši je tisti del, ko pride k tebi harmonika…ali klarinet, ali boben…in samo tebi igra…in se zgodi tista edinstvena alkimija med glasbenikom in plesalko…kjer ni več persone….ampak sta samo še duši, ki se srečata na istem mestu, v istem čutenju, vsak skozi svoj jezik glasba…in plešoče telo, ki jo prevaja v snovni svet.
Q’orianka je kot vedno polna energije… Ko je utrujena …ob 23h, pride v moje naročje in pleše z menoj…dokler je spanec ne prelisiči..in se potopi v globok sen.
Odložim jo na mehko odejo, ki sem jo prinesla zanjo… Pokrijem jo…in se predam transu do konca!In ona spi svoj spokojni spanec…sredi divje glasbe in petnajstih plešočih žensk…
Dokler nismo vse že na koncu z močmi…. Plešemo do zadnjega atoma..ko telo ne zmore več in se posedemo….poležemo po tleh. Vendar jih prosimo, da igrajo naprej… In poslušamo…jokamo solze ganjenosti..solze nečesa starega…prastarega univerzalnega Jezika Duše, ki samo ČUTI in obstaja…..pojemo in smo srečne…izpolnjene…polno-prazne…
In od takrat sem v sebi nosila ta spomin…vasko zimo sem si rekla…tole bomo enkrat ponovile… In je trajalo… celih 6 let, da sem sama v sebi našla moč in zaupanje…brez Majuške, da to izpeljem.
Iskala sem lansko zimo z očmi tiste Rome…a so bili v drugi zasedbi in me niso prepričali… Tako sem Alexa prosila, da zbere najboljše muzičare okoli sebe, da se podamo v Ples.
Bilo je nepozabno in preseglo je vsa moja pričakovanja in tiha pričakovanja petindvajsetih žensk!
In letos..o ne…sploh nisem nameravala organizirati Plesa Prižgi Divjo Žensko v sebi, saj sem bila zasuta z delom.… ampak, ko smo začele Potovanje vase, Posadi Vrtnico v svoje srce…in sem videla, kako ženske POTREBUJEMO TO – Ples…in svobodo… Sem se na hitro odločila, da ponovimo… In nam tokrat poiskala afriške bobnarje…najboljše, da si lahko podarimo to Divjo svobodo in na najboljši možni način zaključimo najtemačnejši del leta!
P.S. Fotografije: zdajle sem našla na spletu fotografijo “naših” Romskih muzičarjev… vendar so bili 3 izmed teh na sliki takrat v naši zasedbi.
P.S: Pod srčkom na sliki je moja plešoča skoraj dveletnica
Fotografij iz tistega večera skorajda ni. Bilo je samo čutenje in prisotnost <3
