ARLES-KO SPOMINI ZAŽIVIJO NA NOVO! ŠE EN NEPRIČAKOVAN PLES – 3.del
Ste že prebrale prvi in drugi del zapisa ?
No, v soboto, ko sem še bila v Franciji, in se je zgodil tisti magičen trenutek z gospo Marie, ki je z menoj zaplesala na Trgu republike v mestecu Arles, sva se potem s hčerko odpravili peš proti hotelu.
Zavili sva v male ulice proti rimskemu amfiteatru in tam na vogalu zagledam glasbenika na kitari.
Še navdušena in opogumljena od plesa nekaj trenutkov nazaj, preverim pri hčerki, kako ji je, če še malo zaplešem na ulici. (ker je bila dolgo časa zelo proti tem mojim plesnim impulzom).
Prikimala je in tako sem se približala glasbeniku, da če bi zaigral kakšno bolj gipsy pesem in če bi ga motilo, da zaplešem in posnamem?
Bil je takoj za. (kdo ve, kaj si je mislil o meni, ko sem kar tako uletela )
In potem se je zgodilo prav lepo skupno potovanje – jam session… Jaz sem padla not in se igrala,on pa tudi, se mi zdi.
Ko sva zaključila pravkar rojen (kar dolg) »komad«, sem zahvalila glasebniku in se mu predstavila.
Eric Reimers mu je ime. In potem sem se zaklepetala z eno gospo, ki je padla v najin »performans«.. Tako moram vedno znova razlagati, da nisem profesionalna plesalka, ampak samo Plesalka, ki se prepusti glasbi, da jo pleše.
Ja..ta stavek se mi je porodil, ko sem se pogovarjala z njo. »Glasba mene pleše«, ko padem not in se ji prepustim.
Ko sva se začeli s hčerko odpravljati naprej, pa je Erik začel igrati še en tango..in ne, ne znam plesati tanga, ampak me je glasba povabila, da se znova poigram z njo in se prepustim pesmi.
Eric je pesem odpel in se mi je takoj zasvitalo, da je Argentinec. Tako, sva si podelila še en lep trenutek, ko se glasba in ples srečata in soustvarita nekaj novega.. (podelim en drug dan).
Igral je lepo, čutno in predano.
Hvaležna do neba in nazaj, za to malo srečanje, ki je meni in mnogim mimoidočim polepšalo dan!
Gracias Eric por tu música y dejarme bailar en tu escenario
Fue un momento hermoso y único de haber compartido unos momentos de musica y de baile muy bonitos..
Evo, če boste sle v Arles, na Jugu Francije, ga boste zelo verjetno kdaj srečale
P.S. Imam že datum za naš jesenski Ples: PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 18.10.2025. Vse informacije in prijavaTUKAJ
Ko vsa zadihana končam plesati, pride k meni ena gospa! (ste jo videli v prejšnjem videu prejsnje objave, kako je v ozadju začela. Plesati z menoj )
Vsa navdušena me sprašuje, če sem plesalka in da ona obožuje flamenko.
Razložim ji, da ne znam zares plesati flamenka, ampak da sem se ga en kratek čas učila in da uživam v plesu.
Tako sem jo povabila, da skupaj zapleševa!
Kako lep trenutek.
Ganjena do srca!
Čudovita Marie, ki je z menoj zaplesala!
Arles je namreč mestece, kjer je zelo živ flamenko.. Od tukaj so doma Gipsy Kings in dvakrat na leto je v mestecu feria, kjer se pleše flamenko in ves trg zaživi v andaluzijskem vzdušju!
Oh.. Tako polna in ganjena, sem se potem s hčerko začela vračati proti hotelu..
Razmišljala sem, kako lahko eno majhno dejanje spremeni vzdušje v okolici..
Na poti nazaj sva se namenili do mestnega rimskega odlično ohranjenega amfiteatra, kjer se je zgodil se en Magičen trenutek… (preberi še tretji del zapisa iz Arlesa)
P.S. Imam že datum za naš jesenski Ples: PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 18.10.2025. Vse informacije in prijava TUKAJ
V petek pozno Popoldan sva s hčerko prispeli v Provanso, na jug Francije v mestece Arles.
To mesto ima zelo zelo posebno mesto v mojem srcu (in življenju in poslu).
Tukaj se je zgodil tisti Magičen trenutek, pred 22 leti, ko sem kot 17 letna punca, zaljubljena v francoščino, prištopala s prijateljico na jug Francije.
Še zdaj se živo spomnim tistega večera, ko sva stopili na tale trg (sem ga prepoznala po spominu)…
Zbirala se je množica ljudi
In pripravljal se je koncert.
Glasbeniki so zaigrali prve akorde na kitare in moje telo je začelo plesati!
Jaz, ki nisem plesala, ki sem se vedno zdela sebi okorna kot hlod, sem kar naenkrat plesala neko obliko flamenko in okoli naju se je zbrala skupina žensk, ki so začele ploskatu v ritmu in vzklikati “OLÉ”
Kot bi se moje telo spomnilo plesa iz prejšnjih življenj. Res! Kajti, imela sem občutek, da nimam pojma, kaj se dogaja z menoj, ampak moje telo ve!
(če katera želi, lahko podelim daljši zapis o tistem magične dnevu)
In tako sem si na tem kratkem francoskem potovanju zaželela, da bi se vrnila, na ta kraj, ki me je tako zelo zaznamoval za celo življenje,
kajti od takrat naprej sem po malem začela plesati… In danes to magijo delim z drugimi ženskami in skupaj v sebi prebujamo užitek in ples!
No v soboto, ko sva prispeli v Arles, sem želela narediti en mali video na tem istem mestu.
Ja, mi je bilo kar nerodno sredi trga meni nič tebi nič Plesati,pa se še snemati povrh.
A me je vseeno gnala želja po tem, da se zahvalim Življenju in tako sva s Q’orianko nastavili po tihem pesem Volare in začnem plesati.. In padem not.
Ob strani so stričkoti začeli ploskati v ritmu.. In v ozadju se je ena gospa odzvala na moj ples, začela plesati in…
Preberi naslednji del na blogu.
P.S. Imam že datum za naš jesenski Ples: PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 18.10.2025. Vse informacije in prijava TUKAJ
Najprej celo mladost nisem plesala… Enostavno ni me klicalo, počutila sem se okorelo že pri ponavljanju osnovnih gibov kakšne koreografije…kamoli kakršnakoli improvizacija…, glasba me ni nikoli zvabila…in ves ples ki sem ga (na deželi) videla okoli sebe ni bil »moj«.
Dokler mi Življenje ni na pot v srednji šoli poslalo dragocenega vzgojtelja (živela sem v dijaškem domu), ki je kriv za moj Ples 🙂
Namreč…prinesel mi je glasbo, ki je v meni prebudila prastare spomine na nekaj….kar težko ubesedim. Flamenko in ciganska glasba se je v meni začela…od nikoder, naenkrat prelivati skozi ples…Telo je kar poznalo gibe, KI SE JIH NISEM NIKOLI PREJ UČILA… (si prebrala zapis o Gipsy Kings in o mojem prvem plesu na mojem blogu? https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del) in moja melanholična Duša je dobila nekoga, ki je ta žalostni in brezsmiselni notranji svet delil z njo….
In takrat sem doumela….da se moje telo odziva s plesom na glasbo, ki se ga dotakne… Ki se dotakne globine (hrepeneče) Duše… Ki se poveže z nečim nevidnim in lahko nevidno energijo preved v gib.
In tako sem začela na koncertih plesati…celo flamenko sem se nekaj časa učila…. Ampak…zame je bilo najpomembnejše to, da sem prebudila Ples v sebi… In to v glavnem na koncertih, z glasbo v živo…kjer se je energija pretakala naravnost iz glasbenikov skozi mene in naprej v svet…
Toda…..v paketu je prišlo še nekaj: namreč moja kritika in podzavestno ocenjevanje.
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih, sem bila seveda predvsem in najbolj do sebe
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih (ki po mojem mnenju niso »lepo«) plesali, še tisočkrat bolj kritična sem bila seveda do sebe… Predvsem pa se nisem zmogla med plesom z nikomer povezati…ne skozi nasmeh, ne skozi »pogovor« skoz ples… Ženskam nisem mogla pogledati v oči, ker sem se tako zelo ocenjevala in se je en del mene očitno želel dokazati, en del mene je kritiziral in zameril tistim, ki so uživalev svojem plesu, ki se niso obremenjevale z izgledom), en del pa je končno zaživel toliko divjosti, živosti in užitka, kot nikjer drugje ne. In to je lahko občutil samo v varni samoti zaprtih oči in varnega prostora navideznega prostora, ki sem si ga ustvarila ne glede na to, kje sem plesala. Razen v največjih trenutkih transa, se večinom nisem zmogla docela sprostiti, saj se je v meni mešal užitek do plesa in prelivanje z glasbo…in um, ki je primerjal..me koval v zvezde in me v naslednjem trenutku teptal po tleh…)
Edina s katero sem pa sem se v plesu uspela srečati i nsoustvarati svobodno, pa je bila moja Majuška…čeprav še z njo sem se z enim delom sebe ves čas primerjala.
Pa je moralo preteči precej let…da sem opustila kritično predstavo, o tem, kaj je »lepo« in da je tudi meni »dovoljeno« plesati vsečuteče in da itak »lepota« plesa je posledica iskrenosti in prisotnosti..
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost… In potem mi tudi flamenko ni več dišal…. Nisem se več mogla poistovetiti s patosom, s trpljenjem, ampak se je novo najdena radost nad življenjem želela v Plesu izraziti še drugače.
In s tem, ko se je moj notranji svet osvobajal…s tem ko sem postala manj kritična do sebe…in predvsem začela končno spuščati predstave o tem, da moram biti med plesom »lepa«, sem končno lahko pogledala okoli sebe…in se z drugimi ženskami srečala v plesu. Prej primerjanje in nor kriticizem je zdaj zamenjalo navdušenje nad vsemi načini plesnega izraza različnih žensk.
In kar je zame najdragocenejše….
Da zdaj zmorem plesati v svojem svetu z vsemi gibi, ki želijo na plano… In v meni se je rodil dar, da lahko drugim ženskam držim prostor, da se opogumijo…in kljub strahovom, ki včasih paralizirajo, kljub umu, ki se mu meša od primerjanja, čutijo, da se vendarle lahko podajo v spoznavanje čutenja glasbe v svojem telesu skozi gib… in si dovolijo pripeljati na plan tiste dele sebe, ki se želijo izraziti skozi ples.
Kaj pa ti draga moja?
Si pripravljena plesati kljub umu ki melje tisto svojo o primerjanju?
Si pripravljna pustiti telesu, da se poveže z glasbo,
kljub strahovom, ki so te prej paralizirali,
kljub strahu, da ne znaš?
In zaupaš tistemu izvornemu delu Človeškega bitja na tej zemlji, ki v sebi nosi spomine na mnogo živlljenj, ko si plesala in častila Življenja .
PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 
