- Ko se imam rada, sem prijazna s seboj.
- Ko naredim nekaj narobe, se ne napadem. Se ne kritiziram, ampak vdihnem in izdihnem in si rečem, drugič bom bolje. Tako, kot bi rekla otroku.
- Ko se imam rada, si zjutraj naredim smuti z veliko zelenja. In ga popijem v lepem kozarcu, na najbolj sončnem kotičku v moji pisarni-ateljeju-dnevni sobi in samo sem.
- Ko se imam rada, se zjutraj vstanem zgodaj, da naredim jutranjo jogo in meditacijo, ker VEM, da ko to naredim, je cel moj dan bolj prijazen, in do drugih sem strpnejša, kajti svoji Duši in svojemu telesu sem že namenila svoj čas.
- Ko se imam rada usmerjam svoj čas v tisto, kar mi je res pomembno in ga ne razpršujem naokrog.
- Ko se imam rada, delam stvari bolj počasi. In tudi ko »moram« hiteti, se spomnim, da če sem med hitenjem s seboj prijazna, bo bom stresu odvzela zobe.
- Ko se imam rada, imam do drugih avtomatsko več ljubezni in sočutja, ker vem, da drugih ni..da sem samo jaz in tisoč mojih obrazov…oziroma samo ena Velika Duša in veliko njenih delčkov ali utelešenj…
- Ko se imam rada izbiram hrano, ki me nahrani. Ki nahrani moje telo in ne mojih bolečin in lukenj v srčku.
- Ko se imam rada si vedno znova oprostim, ker vem, da mi občutki krivde prav nič ne koristijo- ne meni ne tistemu, ki naj bi mu naredila krivico.
- Ko se imam rada, si vzamem čas za moje najbolj ljube ljudi, da jih pogledam v oči in se jim zahvalim, naredim nekaj zanje brez pričakovanja česa v zameno.
- Ko se imam rada, sem hvaležna za vsako malenkost, ker vem, da ni nič samoumevno.
- Ko se imam rada se pohvalim, ko mi nekaj uspe. Se naglas pohvalim. Ponosno in hvaležno.
- Ko se imam rada, in mi zgoraj napisano ne uspe, si rečem, zdaj je že nov trenutek in zdaj lahko naredim drugače.
- Kajti…ko imam sebe rada, imam rada sočloveka, živali, rastline, cel planet.
Kako lahko potem rečemo, da je ljubezen do sebe sebična, ko pa iz nje izvirajo vse druge ljubezni?
In…zato, ker smo mi »zahodnjaki« skozi generacije, cela stoletja (da ne rečem tisočletja) zrasli v kapitalistično usmerjenih družbah, v družbah, ki so iskale moč, kjer se je ustvarjala zelo močna hirearhija, kjer je bil Človek ločen od Narave in postavljen nad njo; ločen od lastne vrednosti in ker brezpogojne ljubezni nismo dobili od svojih staršev in ne oni od svojih in tako naprej… ZATO JE TAKO POMEMBNO, DA SE NAŠA GENERACIJA NAUČI LJUBITI BREZPOGOJNO SEBE, da bo lahko takšno ljubezen čutila in dajala drugim.
To sem uspela začutiti od ljudi iz globoke Selve, Amazonskega Pragozda, kjer je še živa čista vez vzajemnosti med Človekom in Materjo Naravo. Kjer je za vsakega dovolj, kjer ni pomanjkanja. Kjer je logično, da vsakemu pripada streha nad glavo, hrana in obleka. Kjer vsak poskrbi za drugega. Kjer vsak otroček dobi tooooliko ljubezni in občutka vrednosti in pripadnosti, da je ima dovolj za celo življenje:)
Delujmo s tem, kar imamo. Vsak trenutek se lahko imaš rada in si prijazna s seboj.
