So tudi vaši otroci že čisto not v nalepkah in albumu z recepti  Mali Šef?

Jaz ne maram vseh teh albumov, saj vidim, da prodajalcem ni za to, kaj se otroci »naučijo« ali pridobijo s temi albumi in sličicami, ampak samo, da čim več prodajo.

Ampak…v sodobnem svetu se temu zelo težko izogneš…zato če album pride na pot, je najbolje, da ga z nasmehom sprejmeš, kajne?

No…ampak tale album pa je pri nas zanetil nekaj novega. Q’oriankica, moja hčerka, prebira recepte in v soboto mi je že pripravila prvo presenečenje.

Včeraj pa me je prosila, da bi pekli piškote (ki sem šele na koncu prebrala naslov, da so slani krekerji)…in kot (vsaka) dobra mama, sem rekla: »NO, pa dajva«, kljub temu, da se mi ni dalo še nekaj ur v kuhinji čarat in pomivat…

Idelana slika

 In potem tisto, saj veste, ko imamo v mislih idealano sliko, kako hčerka in mama lepo delata skupaj in sodelujeta in se smejeta in je vse tako lepo in lahkotno… No….kljub vsem izkušnjam od nazaj, si tudi jaz vedno znova pred oči nalepim to isto sliko in se podam v novo priložnost.

Ampak…potem zopet trčim ob svoj stari vzorec… Oziroma bom rekla, tokrat sem spet trčila obenj..morda naslednjič že ne bom več.

Srčno si želim soustvarjati z mojo hčerko…ampak to le redko znam. Najtežje mi je z nekom skupaj nekaj delati… Ker v otroštvu nisem ničesar počela z mojo mamo. Ona je vedno hitela in delal stvari sama, da bodo narejene prav in čim prej (nam je tole znano, kajne). In potem sem jo bolj s strani opazovala in se na takšen indirekten način naučila pravzaprav ogromno o pečenju. Ampak ne pa tudi o sodelovanju…

In …iz takega ali drugačnega razloga, v meni živi en velik individualist, ki najbolje dela stvari sam. Hm…verjetno sem si tudi zato našla za »službo« ustvarjanje nakita v samoti J

No, pa naj se vrnem v naše včerajšnje čaranje v kuhinji.

Vedno znova sem ugotavljala, da postajam živčna, ko jo gledam kako valja postrani, pa ne pomoka pod testom, na hitro vzame piškotke da se malce odkrušijo… Vse veselje sem nama skoraj uničila s tem svojim sitnim nadzorom, perfekcijo in slabo voljo, ker sem videla samo še, kaj vse bom morala pomiti.

Zapovrh vsega, si je moj praktičen in šparoven um seveda omislil, da lahko izkoristiva vročo pečico in željo po kruhu in zraven spečeva še nekaj žemljic (in si se tem dodam še več “dela”).

Tako , da najino pečenje ni potekalo kot bi si marskdo mislil, jaz pa želela. Potem sem v enem trenutku končno spustila kontrolo in se posvetila mesenju žemljic, Q’oriankica pa je do konca sama razvaljala in izrezala piškotke. In …odlično ji je šlo. Seveda. Če ti nekdo ne diha za vrat in se vtika v vsak mini gib, se lahko sprostiš, uživaš in navsezadnje RAZUSKUJEŠ, kaj deluje in kaj ne. In…ali ni to glavni point otrok..raziskovanje, učenje, preizkušanje…to jih klesa v odrase.

Tako, je bilo nekaj trenutkov res lepih in neskončno sem hvaležna zanje.

Potem pa tisti del, o katerem otroci ne razmišljajo, meni pa se prvi pripodi pred oči ob misli na pečenje: POSPRAVLJANJE IN POMIVANJE. Kjer imajo seveda otroci potem en kup drugega nujnega dela. In potem jaz…kot en mali otrok, namesto, da bi jo nekako spodbudila z veseljem in igrivostjo, začnem težiti in vpiti kot en zmaj. In potem…kot otroku, mi dop**** vse skupaj, spustim stvari in se grem ohladit v dnevno na moj vrtnični papasan.

Pa se vrnem in bolj mirno nadaljujem. In potem mi moj otrok dá čudovit nauk… »Mami, glej, dajva si naredit lepo. Jaz sem se od tatija naučila, da si ob pospravljanju dam muziko in ne znam več drugače pospravljat. Umiri se in uživaj. Dajva si muziko in bo.« Pa še tole je dodala…kar je tako zelo res…in me je prav zabolelo: »Mami…tebi se nič ne da. IN potem ti je vse težko«. Ja..res je. Ne da se mi ustvarjati dodatnega dela, saj v takšnih situacijah vidim samo dodatno pospravljanje, namesto priložnost za POVEZOVANJE.

Ja, seveda. V resnici je zelo preprosto.. A kaj ko mi odrasli pravzaprav pademo v vlogo malega otroka in žrtve in se bojujemo proti nečemu, za kar smo se odločili sami.

Tako, da ljuba Katja, naslednjič, če se ODLOČIŠ, da boš pekla piškote, vzamei v zakup in veselje CEL POSTOPEK in spusti nadzor in uživaj…če ša ne znaš, se malo umakni vsake toliko in zadihaj v miru 🙂

Ko sva se na koncu usedli na balkon in uživali v toplih sirovih štručkah (iz vseže kamutove in pirine moke+lečina in riževa brezglutenska), je bilo vse popolno. Mir, odličen okus in vonj, sveže nanbrani listki bazilike, ki sva jih zraven smukali z naših rastlinic, misel na pospravljeno kuhinjo in smešnost cele situacije in hvaležnost, da nama je nekako vseeno uspelo.

In kaj sva vse ustvarili: 6 žemljic, 2 sirovi štručki, ona je naredila eno pletenico, ter slani minimalno sladki brezglutenski piškoti (ki sva recept priredili po svoje).

Najbolj vesela pa je moja Kokica bila, ko je spakirala piškotke za svojo učiteljico, ki jo ima zelo zelo rada.