V ponedeljek sem cel dan ustvarjala, pisala, kuhala in pospravljala tako da sva šli s Q’orianko šele ob 19h ven iz hiše. Mahnili sva jo proti Iškem Vintgarju ter se podali tja do konca, kjer je voda najgloblja in najlepša za plavanje.
Meni je bilo še bolj všeč, da je bilo že bolj frišno…in tako sva bili predzadnji kopalki tistega dne…
No, pa jo prosim Q’oriankico, da naredi kakšno fotko, ko se mama odpravlja v hladno Iško.
Tokrat ni bila tako mrzla, kot takrat…hm…kdaj se bila nazadnje tukaj gor. Kakšna dva meseca nazaj. Prav naplavala sem se in naužila te svežine, miline…
Večer se je kaj hitro prevesil v noč in ujeli sva še zadnje svetlobo padajočega mraka, da sva dospeli do avta.
Doma pa se je zgodil tako čudovit trenutek… Ko sva se spravljali pod tuš mi reče, malce oklevajoče: »Mamica, nekaj bi te vprašala, pa mi je nerodno, da se ne boš razjezila (ali nekaj podobnega)…« Rečem ji, da me lahko vpraša karkoli želi in da lahko vedno pove karkoli čuti in misli, samo s spoštljivim tonom in izhajajoč iz sebe.
»Mami, zakaj imaš na riti tako nagubano kožo?«
Jaz pa v smeh. Prav od srca sem se nasmejala nad otroško iskrenostjo, radovednostjo, Prisotnostjo.
Lahko bi se počutila prizadeto in bi jo nadrla, da kaj vendar govori. Lahko bi bruhnila v jok. Lahko bi začela z nekimi brezveznimi razlagami in preslišala njeno vprašanje.
Tako pa se od srca nasmejem in se ji zahvalim za njeno iskrenost in ji rečem, da to je pač celulit, ki nam ženskam z leti pride… Sicer se mu da nekako precej izogniti, ampak mama Katja ni našla dovolj časa in volje, da bi se ga lotila, ampak ga je raje sprejela in ga ima rada.
In potem sem se zavedla, kako zelo imam pravzaprav rada svoje telo. Ni popolno (v očeh sodobnih lepotnih idealov)…daleč od tega. Seveda pridejo trenutki, ko si zaželim, da bi mora imela malo večje prsi, ali bolj napeto kožo na kakšnem delu telesa… ampak…sve u svemu…ga imam pa rada….ta Tempelj svoje Duše. Pravzaprav je popolno v tem trenutku…in čudovito mi služi. In tako zelo je ženstveno….da se ženska v njem počutim Lepo in domače.
Pa vendar ni bilo vedno tako…
Tudi sama sem šla skozi obdobje nesprejemanja svojega telesa v času najstništva… Zanimivo, mogoče sem imela največji kompleks ravno s stopali in jih tudi v poletnih mesecih skrivala v zaprte čevlje….potem pa so mi BOSONOGE JAPONKE prav pomagale, da sem vzljubila tu ta del svojega telesa… Nasedla sem neumnostim naše družbe in skrivala svoj nemanekesnki trebušček, svoja ženstvena stegna, ne najbolj seksi meča in tako naprej… Ampak…potem pa se je ta ljubezen in sprejemanje sebe nekako zgodilo…in ga negujem. Dan za dnem….
Ljube moje…
Naša telesa so tako lepa.
Edinstvena.
Naša.
Ljubimo jih.
Sprejmimo jih…
Ampak…tudi poskrbimo zanje. Saj niso samoumevna. Hranimo jih z dobro hranljivo hrano… nahranimo kozo z dobrimi olji ali kremami, lase tudi… Dajmo jim svežega gibanja na zraku, jogo, globokega dihanja… In se vsak dan pobožajmo…res z ljubeznijo po tem našem templju… Sploh naše prsi, ljube moje. Tam je doma naša srčna energija…naše sprejemanje sebe…naša magnetičnost…
Hvala Q’oriankica da si s svojim vprašanjem v meni prebudila cel val misli o dragocenosti našega Telesa.
