Četrtek….cel dan sem bila v pogonu.
Že ob 5.30h sem se ustala in naredila vse jutranje rituale in negovanja, da sem ob 7h že začela s pisanjem in pripravo objav.
Vmesni obisk zobarja mi je dal nekaj prostega časa, sicer pa sem cel dans preživela med malimi amazonitiki, povoščenimi vrvicami in zlatimi kroglicami.
Nastalo je 8 nagležnic in še nekaj malenkosti sem dokončala.
Otrok me je čakal, potem ko se je vrnil z izleta med slapovi, da sem ob 20h končno zaključila.
»Mami, pojdiva na sladoled v mesto. Jaz te povabim. In greva z avtobusom. In tebi ni treba ničesar vzeti s seboj. Jaz bom imela v torbici vse potrebno.«
A dokler sem pripravila vse paketke, je bila ura že 21h in roko na srce, ob celodnevni akciji, se mi zdaj res ni ljubilo z njo v mesto.
Ampak…tako navduseno me je čakala, da sem privolila.
Podali sva se na postajo…in pred nosom nama je odpeljal avtobus. 20 min čakanja… umirjam se da se ne jezim in pritožujem… sprehodiva se do naslednje postaje, se igrava igro z zlogi in naslednji avtobus končno pride.
Hm…nekam čudno zavije – aja, obvoz ima. Torej…bova čez pol mesta hodili do dežurne pošte.
Sprehajava se skozi bučno mesto…koncert tukaj….ulični festival tam…saj je lepo…a naenkrat mi je preveč glasno…prevelika gužva…preveč vsega…sanjam o tišini narave in glasbi morja ali reke…
Prispeva na pošto. Otrok moj odpre torbico in…«Ups, mami. (Najin svež ) Arašidov namaz (ki ga je nesla nekomu, ki ga ima rada) se je polil po torbici.«
Zadržujem se, da mi po celem dnevu ne poči film! Na smeh mi gre, pa tete tečke tudi se me že oklenejo. No…pa nekako uspeva obrisati in umiti dober deci arašidovega masla s ključev, telefona, očal, rute in hčerkine denarnice… Uslužbenka je noro prijazna.
Končno oddam vse paketke in si oddahnem! Ob 22h je končno konec delovnega dne 🙂 In sedaj bi bila najraje doma v postelji…
Pa naju čaka še cel sprehod skozi glasno in polno turistov mesto…in končno to, na kar je hčerkica čakala! Toast s pomarančnim sokom. In še enega. Uživati…lepo se imeti v SEDANJEM trenutku. Objamem jo…rada jo imam najrajši na svetu, a sem vseeno vesela, ko se odpraviva na postajo proti domu.
Zagledam zaporo ceste in se spomnim na ta nedobrodošel obvoz. Najraje bi se na vse skričala, da kaj se pa vendar gredo, ko ni nobenih obvestil!
Pa greva peš…eno postajo…in potem še drugo, ki je bila še en ali dva kilometra stran. Ob 23h prehodiva kake 3 kilometre… Jaz jezna..mraz nama je, ker je Q’oriankina ruta polna arašidovega masla, moja pa njej okoli ram.
Končno prispeva do postaje. Usedem se tečna in jezna. Najraje bi ji zabrusila, da meni res ni bilo treba tega izleta v mesto in bi lahko imela svoj mir in počitek doma. Vsaka na svoji strani klopce, med nama papirnasta vrečka s torbico polno arašidovega masla.
Mraz mi je. V glavi se mi rola misle, zakaj mi je bilo tega treba…!
Ko zaslišim topel glasek: »Mami, a tebi je mraz«?
»Ja, seveda mi je, ko pa nimam nobenega dolgega rokava« (in želeč dodati še: ruto sem tebi dala, ker me nisi poslušala, da si vzameš še jopico. Vendar se zadržim, da ne bleknem še tega).
»Mami, če se stisneva, nama bo sigurno obema bolj toplo«.
In končno pustim, da se TA LED V MOJEM SRCU STALI in široko odprem naročje, da to prelepo srčno bitjece pride v moj objem. Še dobro, da imam dolgo krilo in njene nogice v kratkih hlačah lahko ovijem z njim.
Res nama je toplo. Na koži…in v srčku. Vsepovsod.
V trenutku se Q’oriankica pogrezne v spanec…jaz pa čakam in čakam še nadaljnjih 40min avtobus… da končno ob polnoči prispeva domov. Utrujena, ampak ganjena.
Najina odisejada mi je zopet odprla srce…in njen stavek »Če se stisneva, nama bo bolj toplo«, mi še zdaj odmeva v celi moji Biti…
