Najprej celo mladost nisem plesala… Enostavno ni me klicalo, počutila sem se okorelo že pri ponavljanju osnovnih gibov kakšne koreografije…kamoli kakršnakoli improvizacija…, glasba me ni nikoli zvabila…in ves ples ki sem ga (na deželi) videla okoli sebe ni bil »moj«.
Dokler mi Življenje ni na pot v srednji šoli poslalo dragocenega vzgojtelja (živela sem v dijaškem domu), ki je kriv za moj Ples 🙂
Namreč…prinesel mi je glasbo, ki je v meni prebudila prastare spomine na nekaj….kar težko ubesedim. Flamenko in ciganska glasba se je v meni začela…od nikoder, naenkrat prelivati skozi ples…Telo je kar poznalo gibe, KI SE JIH NISEM NIKOLI PREJ UČILA… (si prebrala zapis o Gipsy Kings in o mojem prvem plesu na mojem blogu? https://katjabubnic.com/blog/526/moji-zelo-klavrni-plesni-zacetki-1-del) in moja melanholična Duša je dobila nekoga, ki je ta žalostni in brezsmiselni notranji svet delil z njo….
In takrat sem doumela….da se moje telo odziva s plesom na glasbo, ki se ga dotakne… Ki se dotakne globine (hrepeneče) Duše… Ki se poveže z nečim nevidnim in lahko nevidno energijo preved v gib.
In tako sem začela na koncertih plesati…celo flamenko sem se nekaj časa učila…. Ampak…zame je bilo najpomembnejše to, da sem prebudila Ples v sebi… In to v glavnem na koncertih, z glasbo v živo…kjer se je energija pretakala naravnost iz glasbenikov skozi mene in naprej v svet…
Toda…..v paketu je prišlo še nekaj: namreč moja kritika in podzavestno ocenjevanje.
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih, sem bila seveda predvsem in najbolj do sebe
Tako stroga in kritična kot sem bila do drugih (ki po mojem mnenju niso »lepo«) plesali, še tisočkrat bolj kritična sem bila seveda do sebe… Predvsem pa se nisem zmogla med plesom z nikomer povezati…ne skozi nasmeh, ne skozi »pogovor« skoz ples… Ženskam nisem mogla pogledati v oči, ker sem se tako zelo ocenjevala in se je en del mene očitno želel dokazati, en del mene je kritiziral in zameril tistim, ki so uživalev svojem plesu, ki se niso obremenjevale z izgledom), en del pa je končno zaživel toliko divjosti, živosti in užitka, kot nikjer drugje ne. In to je lahko občutil samo v varni samoti zaprtih oči in varnega prostora navideznega prostora, ki sem si ga ustvarila ne glede na to, kje sem plesala. Razen v največjih trenutkih transa, se večinom nisem zmogla docela sprostiti, saj se je v meni mešal užitek do plesa in prelivanje z glasbo…in um, ki je primerjal..me koval v zvezde in me v naslednjem trenutku teptal po tleh…)
Edina s katero sem pa sem se v plesu uspela srečati i nsoustvarati svobodno, pa je bila moja Majuška…čeprav še z njo sem se z enim delom sebe ves čas primerjala.
Pa je moralo preteči precej let…da sem opustila kritično predstavo, o tem, kaj je »lepo« in da je tudi meni »dovoljeno« plesati vsečuteče in da itak »lepota« plesa je posledica iskrenosti in prisotnosti..
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost
Potovanje v Južno Amerijo mi je osvobodilo roke in jim dalo krila in lahkotnost… In potem mi tudi flamenko ni več dišal…. Nisem se več mogla poistovetiti s patosom, s trpljenjem, ampak se je novo najdena radost nad življenjem želela v Plesu izraziti še drugače.
In s tem, ko se je moj notranji svet osvobajal…s tem ko sem postala manj kritična do sebe…in predvsem začela končno spuščati predstave o tem, da moram biti med plesom »lepa«, sem končno lahko pogledala okoli sebe…in se z drugimi ženskami srečala v plesu. Prej primerjanje in nor kriticizem je zdaj zamenjalo navdušenje nad vsemi načini plesnega izraza različnih žensk.
In kar je zame najdragocenejše….
Da zdaj zmorem plesati v svojem svetu z vsemi gibi, ki želijo na plano… In v meni se je rodil dar, da lahko drugim ženskam držim prostor, da se opogumijo…in kljub strahovom, ki včasih paralizirajo, kljub umu, ki se mu meša od primerjanja, čutijo, da se vendarle lahko podajo v spoznavanje čutenja glasbe v svojem telesu skozi gib… in si dovolijo pripeljati na plan tiste dele sebe, ki se želijo izraziti skozi ples.
Kaj pa ti draga moja?
Si pripravljena plesati kljub umu ki melje tisto svojo o primerjanju?
Si pripravljna pustiti telesu, da se poveže z glasbo,
kljub strahovom, ki so te prej paralizirali,
kljub strahu, da ne znaš?
In zaupaš tistemu izvornemu delu Človeškega bitja na tej zemlji, ki v sebi nosi spomine na mnogo živlljenj, ko si plesala in častila Življenja .
Ja, večina mojih zapisov je zelo osebnih..drugače ne znam 🙂
Včeraj sem imela uro s svojo drago coachinjo, Saro Jošič. Tik pred menstruacijo se mi je zgodilo enako kot vsak mesec v tem delu cikla, vse moje delo se mi je v primerjavi z marsikom drugim zdelo nevredno, ne dovolj dobro. Celo sebično in oholo.Zapletla sem se v prepričanje,da če v nečem uživam, že ni prav, da drugi trpijo ob svojem delu. Predvsem pa se je v meni vzbudil tisti moj socialni duh, potreba po pomoči skupnosti, občutek, da premalo (nič po mojem prepričanju), naredim za skupnost. Za soljudi in Pachamamo.
Pa me je Sara ljubeče in potrpežljivo poslušala, potem pa rekla nekaj, kar me je prebudilo. In streznilo…
»Katja, a ti sploh vidiš, koliko ljudem, Ženskam pomagaš s tem, ko pišeš na Facebooku – javno in v skupini. Ali veš, koliko ženskam premikaš življenje v odnosih z otroki, družinami, samimi seboj, Ženskostjo, Naravo in Indijanskim svetom? Ali ti sploh vidiš, da vse to tvoje delo (tudi vse delavnice seveda) niso samo tebi v užitek in preživetje in predvsem pa vse pisanje, ki ga opraviš prostovoljno in brezplačno, dejansko ŽE DELAJO vse to, po čemer hrepeniš?«
Zdi se mi, da sem prvič zares slišala. In videla vse svoje delo. In ga zares začela ceniti.
Namreč…vse svoje delo (objave, ki večinoma sploh niso promocija, ampak so občutek, ki ga moram izraziti, so klic moje duše, so nekaj kar me polni in osvobaja), sem jemala zlahka. Kot..pa saj to počne vsakdo. In pa…saj to pisanje na FB pa ni nič kaj dosti vredno. Saj sem se očitno podzavestno primerjala z marsikom ki dela takšno ali drugačno delo preko vidnih in zunanje priznanih projektov. Mojega dela, pisanja, objav, organizacije, fotografiranja in vsega se vmes nihce ne sponzorira. »Plačam« ga z nakitom, ki ga izdelam ter z delavnicami. In ker se velik del mojega dela dogaja na FB omrežju, ga sama sploh nisem cenila.
Druga stvar, ki me je tudi prvič prebudila iz teh mojih notranjih filmov pa je ta, da vse to delo je zares in je vredno. In ne, ni egotrip, kakor se marsikomu zdi. Ni hvalisanje in niso slavespevi moji popolnosti. Še zdaleč ne. Ko se pohvalim, je to iskreno, ker sem vesela, da presežem tisti občutek, ko se ne cenim in mi uspe biti zdravo ponosna na dobo uspelo delo. Ko sebe pohvalim iz neke dane situacije (upam, da), s tem predajam sporočilu še mnogim drugim Ženskam, ki tudi ne cenijo sebe in svojega dela, naj pogledajo iz oči nekoga drugega in vidijo resnično vrednost sebe in sojega dela. Velikokrat pa pišem o vseh svojih polomijah in ostalih »nepopolnostih«. Zakaj? Spet ne zato, da bi izpadla faca. Ampak iz hvaležnosti, da sem se nekaj naučila, in ker verjetno s svojo izkušnjo “pomagam” lahko še komu drugemu.
In vse to v bistvu zato…ker je v meni nek dar ali prekletstvo…da moram pisati.
Tako kot moram dihati, biti v naravi in potovati. Pisanje…je pred plesom. Od nekdaj moram pisati. V srednji šoli sem tako zdravila svojo depresijo. In zdaj tudi na nek način…se vedno znova z njim osvobajam.
In žal mi je za vse, ki me berete kljub temu, da vam grem na živce. Žal mi je zato, da izgubljate čas z nečim, kar vas ne polni in ga raje ne vložite v nekaj, kar vam napolnjuje Dušo. Ampak dobro, to je vaša stvari in se jaz več kot tolko z njo ne bom ubadala 🙂
In ne, tega ne pišem zato, da mi boste spodaj ploskali, lajkali ali vzklikali. Ampak zato, ker čutim v sebi potrebo da pišem. Tako, kot čutim potrebo, da objamem nekoga, ki ga imam rada. Sem pa absolutno globoko hvaležna za vsak vaš »pozitiven« odziv. Za tistega, ki pa se smeje ob misli, da ga Katja že spet egotripira pa vem, da mu s tem in onim očitno stopim na eno njegovo neizraženo in neizživeto hrepenenje…in potem zavist vzbudi vse takšne občutke. Ki so pravzaprav le izraz dušnega hrepenenja in jeze nase, da si ne upaš stopiti sebi naproti, ker te je strah, ker ne veš, če ti bo uspelo, ker te je strah, kaj si bodo o tvojih uspehih in neuspehih mislili drugi…
Skratka…s temle zapisom želim končno tudi sama sebe objeti in začeti ceniti svoje delo. Ki že žanje sadove, po katerih hrepeni moja Duša. Kajti…ko sem Sari jamrala, Sara, jaz bi morala delati z otroki, pa nov sistem učenja pa medgeneracijsko povezovanje, pa ekologija, pa pomagati mojih indijanskim bratom in sestram, da klub globalizaciji in turizmu ohranijo svojo kulturo in naravo me je ljubeče poslušala in spet čisto mirno odgovorila:
»Katja, ti, ko delaš z Ženskami, TO VSE ŽE DELAŠ. IN DELAŠ PRI IZVORU. Kajti Ženske so tiste, ki spreminjao svet.«
Ostala sem brez besed…v solzah…in…sem si kočno le dovolila SPREJETI.
(Fotko je med obiskom svoje prijateljice v smehu naredila moja hčerka )
In danes….prejle…pride Marta. Marta Jenko, ki sem jo »spoznala« takole preko FB-ja, ki se je našla v marsikaterem mojem zapisu. In Martica, ki me je poleti povabila k sebi in mi dala polno vrečo jabolk in hrušk, mi prinese v Ljubljano poln zabojček svojih domačih dobrot! Kislo zelje, vložene kumarice, gobice in rdeča pesa. In ko ji rečem: »Pa Marta, ma zakaj! Ne moreš mi VSEGA TEGA dati«. In njen odgovor je bil prav tak, kot Sarin včeraj: »Katja, ali se ti sploh zavedaš, koliko nam daješ?«. Spet jok…. Gledam jo, ganjena…ničesar nimam zanjo, ker sem pritekla ven, da jo povabim vsaj na čaj, vendar že odhaja, ker ima druge obveznosti.
Hvala ti Ljubo Vesolje, da mi na vse možne načine kažeš, da je vredno moje delo. Da ni krneki, kar se mi marsikdaj zdi (čeprav ure in ure vložim v vse to). Ampak, GLAVNA LEKCIJA APRILA: LJUBA KATJA, LAHKO KONČNO ZAČNEŠ CENITI SVOJE DELO? IN SPREJEMATI OBILJE, KI MU PRITIČE?
UF…..!
P.S: Drage moje, Ho’oponopono deluje! Preverejno…vedno znova in znova! <3
?IN PREDVSEM DRAGE MOJE VSE, KI DELATE KAKRŠNOKOLI DELO, PREDVSEM PA VSE TISTE, KI ZA MAJHNO PLAČO DELATE Z LJUDMI V DOMOVIH STAREJŠIH OBČANOV, V VRTCIH, V BOLNIŠNICAH IN DRUGOD, VSE VE, KI KLJUB NEVSPODBUNIM POGOJEM DELATE S SRCEM IN RAZVESELJUJETE LJUDI, KI JIM NI LAHKO, KI SO MARSIKDAJ OSAMLJENI ALI NAREZUMLJENI, PROSIM VAS, CENITE SVOJE DELO. PROSIM! MOJE, NI ČISTO NIČ, AMPAK RESNIČNO NIČ VEČ VREDNO KOT VAŠE. JAZ, KO SE PRIMERJAM Z VAMI SE MI ZDI,DA VAM NE SEŽEM NITI DO KOLEN.?
?Ljube moje in ljubi moji! Resnično, cenimo drug drugega! Bodimo hvaležni za vse, kar nam da, kar naredi za nas. In kar nam ni všeč enostavno preskočimo, se obrnimo druga in ne pljuvajmo en po drugem. Vsi smo eno…kajti, kot pravi Ho’oponopono: »There is nobody out there. It’s just you«
Počasi smo ena za drugo prihajale in se posedale na tla pod ogromno staro bukvijo. Babico. Pravzaprav verjetno kar prababico, tako velika in mogočna je bila.
Kakih trideset žensk se nas je posedlo v krog.
Tisto je bil moj prvi Ženski Krog. Na Rainbowu mu pravijo Sister Circle.
Ko so ga naznanile ženske na Food circlu, na Krogu, kjer smo imeli dvakrat na dan odličen obrok, sploh nisem vedela kaj pričakovati. A ko so se nekatere ženske odpravile tja nekam, sem jim sledila. Takrat še zelo zaprta, resna in introvertirana, sem sledila skupinici različno starih žensk. Prvič sem sedela v Krogu, ki je imel namen. Ki je poosebljal prastaro energijo Kroga, kjer smo vsi enaki. Kjer smo od središča, ognja ali oltarja vsi enako oddaljeni, kjer se vsi vidimo in kjer energija kroži.
Prvič sem se srečala s »talking stick«, ali govorečo palico, ki je palica (ali kasneje kristal, oziroma kaj drugega), ki daje tistemu, ki jo ima v roki, priložnost da govori. Ostalim pa, da poslušajo.
Prvič sem bila v Ženskem Krogu, kjer smo se zbrale samo ženske, z namenom, da se odpremo, podelimo delčke sebe z drugimi in si prisluhnemo.
To je bilo v Srbiji, na Rainbowu…kaksnih 12 let nazaj. In takrat sem prvič res začutila moč in svetost Kroga. Krog je tako zelo pomemben za žensko Dušo, saj me imamo v v sebi zelo osnovno potrebo, da delimo…da smo slišane, da se podpiramo in in smo podprte.
Prvič smo z neznankami govorile o menstriaciji, o splavu, o spolnosti, starših… Prvič sem bila priča tako iskrenim izpovedim med popolnimi neznankami in zaupanjem, ki se stke v Krogu.
Prvič sem se zavedla, da kar se odpre v taknšem svetem krogu, tam tudi ostane. Ostane poimensko. Izkušnje lahko podelimo,a nikoli imen…
Takrat se je nepričakovano zasejalo novo seme…tiho hrepenenje…
In…takrat se je v meni, zelo na tihem in skoraj podzavestno zasejalo prvo seme, da si tudi sama nekega dne želim voditi Ženske Kroge. Takrat se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko jaz podelila, vodila. Tako introvertirana…resna…v Alexovi varni senci, s strahom izpostaviti se…brez nekega pravega zaupanja vase (čeprav sem mnogokrat navzven delovala zelo samozavestno). Brez cilja, vizije..skoraj brez volje do življenja.
A takrat se je zasejalo seme. Izkušnja je prebudila stare spomine, iz prejšnjih življenj in tako me je Življenje vodilo naprej. Bila sem na mnogih delavnicah, obredih…na globokih popotovanjih v lastno psiho in v četrtek, ko se je zgodil naš prvi Plesni Krog, sem se v nekem trenutku zavedla, da sem vstopila v te moje tihe sanje. Na trenutke se mi je zdelo tako neverjetno, da se je nekdo res odzval mojemu povabilu… Ja mojemu… Tisti dvomljivi del mene je ostal brez besed 🙂
In tako soustvarle smo Krog. Vedno pravim soustvarile, ker kroga ne more ustvariti ena sama oseba.Niti ne dve. Tri ustvarijo trikotnik, dasiravno pa energij lahko tudi že kroži.
In…zato sem poimenovala naša plesna srečanja Plesni Krogi. Ker je meni energija Kroga sveta. Obredna. Prastara…
Kjer si želim, da se vsaka uči od vsake. Da smo si med seboj sestre, enakovredne. Kajti…vsaka izmed nas je ranljiva, ima v sebi svojo luč, a tudi temo. Vsaka. In vsaka izmed nas se trudi, da bi bila vsak dan nekoliko boljša kot dan poprej.
V Krogu začnemo, in v Krogu zaključimo.
Vmes pa se pretakamo, srečujemo, povezujemo, osamimo…prepletamo…
?Če tudi ti hrepeniš po Ženskem krogu, ki je poleg tega še Plesni Krog, te vabim med nas… vsaka je dobrodošla….vseh generacij se nas je zbralo, zato se bos zagotovo tudi ti pocutila varno in dobrodoslo!?
Kaj je sploh to uspeh? Zame je to beseda, ki je pravzaprav nikoli ne uporabljam. Namesto nje uporabljam besede UŽIVATI, FAJN SE IMETI, LEPO IZPELJATI nekaj… (hm..zdajle sem si prav odprla tole področje, da ga bolj raziščem pri sebi )
Mnogi ste me vprašali, če je bil moj sejem uspešen.
Ne vem, kaj naj vam odgovorim 🙂
Seveda je bil!
Zame je bil uspeh to, da sem sploh šla. Da sem se v tako kratkem času pripravila nanj, z vsem, kar to pomeni. Z vsemi pripravami, organizacijo, promo materialom in vsebinami in seveda z izdelki.
Zame je bil uspeh to, da sem včeraj imela na Altermedu predavanje. In to ne suhoparno, ampak takšno, kjer je kakih 15 žensk v veliki dvorani, premikajoči se množici ljudi navkljub okoli nas, PLESALO, si upalo plesati.
Uspeh je bil zame to, da kljub temu, da skoraj nisem imela glasu, da nisem imela pripravljenega govora za predavanje, sem zaupala, da bom vodena in se prepustila…in vem, da ženske, ki so poslušale (in plesale), so odšle od predavanja spremenjene…
Uspeh je bil zame to, da sem bila točno to kar sem. Sproščena, svobodna, pristna…JAZ.
Uspeh je bil to, da sem zaradi Altermeda postavila delavnice, ki sem jih v sebi nosila že dolgo časa, a ker mi je manjkalo fokusa, sem jih konstantno odlašala. Ker nisem verjela vase, sem jih ignorirala… Dokler se nisem odločila, da je dovolj J
Uspeh je bil zame vse, kar sem prodala, čeprav bi seveda lahko bilo veliko bolje! Ampak, roko na srce, stojnico sem imela v nabolj odročni uličici…
Uspeh je bil to, da sem postavljala stojnico ravo tik pred menstruacijo, ko vemo, da smo ženske tudi čustveno najbolj občutljive, navznoter zazrte, vase nesigurne… IN da sem imela na prvi dan menstruacije še nastop, kljub bolečinam v trebuhu in križu 🙂 OLE!
Tokrat , ker sem vse delala iz nule (ves promo material) in se preveč voilza gor in dol, so bili stroški večji od prihodkov. Vendar vem, da ne šteje samo to, kar sem prodala, temveč se veselim vseh Žensk, ki bodo prišle na Plesne, Ustvarjalne Kroge. Ter na druge dogodke, ki se jih že zdaj neizmerno veselim!
Altermed je zame USPEH. Ne glede na to, kako se je izšlo finančno. Saj so takšni dogodki velikokrat čudovita priložnost, da se pokažemo večjemu krogu ljudi, in z njimi podelimo, kaj delamo in kaj prinašamo svetu, ter nas lahko kmalu najdejo! Je veelik skok iz cone udobja. Ker…da sem se mama samohranilka s svojo umetnostjo podala na tako velik sejem, ni kar takoJ
In zato danes praznujem!
Takoj ko napišem tale mail se uležem na kavč, si pripravim kakav in uživam svoj drugi dan menstruacije, hvaležna za vso pomoč mojih ljubih ljudi, brez katerih ne bi nikoli mogla izpeljati tega sejma in si končno podarim darilo, po katerem hrepenim že dolgo: BRANJE KNJIGE!!!
Oh…!
Hvala vam vsem, ki ste mi dalo podporo na sejmu in preko FB-ja. Tako iskreno, tako človeško, tako srčno.
Hvaležna sem iz dna duše za vse kar je bilo, kar je in kar prihaja.
Za odprtim srcem naprej <3
Kaj pa zate pomeni uspeh? Kdaj zase rečeš, da si (bila) uspešna?
P.S: Jutri pospravljam vse vreče, škatle… In to je zame ogromen USPEH: Da ne sitnarim danes sama sebi in drugim, ker se delo sploh še ni končalo in ne drvim takoj v naslednje projekte, ki se jih je zdaj odprlo (hvala bogu) še mnogo (tudi novih). Ampak, da popraznujem s počitkom, refleksijo, ob vonju mojih lilij, kakavu, piškotih, knjigi in morda tudi filmu. Pa ob predenju moje mucke Maci!
Oh, samo tisti, ki hodimo na sejme (zato jaz le na ena dva ali tri letno), vemo, koliko ur dela je dejansko vloženega vanje 🙂
P.P.S. Brala sem knjigo “Ogenj Rit in Kače niso za igrače”. Globoko pretresena sem morala nehati z branje, ker mi je postajalo vse bolj slabo…in vidim, da ne bom “počivala”, ker me srbijo prsti in potreba po pisanju in novih refleksijah…
Ko naredim nekaj narobe, se ne napadem. Se ne kritiziram, ampak vdihnem in izdihnem in si rečem, drugič bom bolje. Tako, kot bi rekla otroku.
Ko se imam rada, si zjutraj naredim smuti z veliko zelenja. In ga popijem v lepem kozarcu, na najbolj sončnem kotičku v moji pisarni-ateljeju-dnevni sobi in samo sem.
Ko se imam rada, se zjutraj vstanem zgodaj, da naredim jutranjo jogo in meditacijo, ker VEM, da ko to naredim, je cel moj dan bolj prijazen, in do drugih sem strpnejša, kajti svoji Duši in svojemu telesu sem že namenila svoj čas.
Ko se imam rada usmerjam svoj čas v tisto, kar mi je res pomembno in ga ne razpršujem naokrog.
Ko se imam rada, delam stvari bolj počasi. In tudi ko »moram« hiteti, se spomnim, da če sem med hitenjem s seboj prijazna, bo bom stresu odvzela zobe.
Ko se imam rada, imam do drugih avtomatsko več ljubezni in sočutja, ker vem, da drugih ni..da sem samo jaz in tisoč mojih obrazov…oziroma samo ena Velika Duša in veliko njenih delčkov ali utelešenj…
Ko se imam rada izbiram hrano, ki me nahrani. Ki nahrani moje telo in ne mojih bolečin in lukenj v srčku.
Ko se imam rada si vedno znova oprostim, ker vem, da mi občutki krivde prav nič ne koristijo- ne meni ne tistemu, ki naj bi mu naredila krivico.
Ko se imam rada, si vzamem čas za moje najbolj ljube ljudi, da jih pogledam v oči in se jim zahvalim, naredim nekaj zanje brez pričakovanja česa v zameno.
Ko se imam rada, sem hvaležna za vsako malenkost, ker vem, da ni nič samoumevno.
Ko se imam rada se pohvalim, ko mi nekaj uspe. Se naglas pohvalim. Ponosno in hvaležno.
Ko se imam rada, in mi zgoraj napisano ne uspe, si rečem, zdaj je že nov trenutek in zdaj lahko naredim drugače.
Kajti…ko imam sebe rada, imam rada sočloveka, živali, rastline, cel planet.
Kako lahko potem rečemo, da je ljubezen do sebe sebična, ko pa iz nje izvirajo vse druge ljubezni?
In…zato, ker smo mi »zahodnjaki« skozi generacije, cela stoletja (da ne rečem tisočletja) zrasli v kapitalistično usmerjenih družbah, v družbah, ki so iskale moč, kjer se je ustvarjala zelo močna hirearhija, kjer je bil Človek ločen od Narave in postavljen nad njo; ločen od lastne vrednosti in ker brezpogojne ljubezni nismo dobili od svojih staršev in ne oni od svojih in tako naprej… ZATO JE TAKO POMEMBNO, DA SE NAŠA GENERACIJA NAUČI LJUBITI BREZPOGOJNO SEBE, da bo lahko takšno ljubezen čutila in dajala drugim.
To sem uspela začutiti od ljudi iz globoke Selve, Amazonskega Pragozda, kjer je še živa čista vez vzajemnosti med Človekom in Materjo Naravo. Kjer je za vsakega dovolj, kjer ni pomanjkanja. Kjer je logično, da vsakemu pripada streha nad glavo, hrana in obleka. Kjer vsak poskrbi za drugega. Kjer vsak otroček dobi tooooliko ljubezni in občutka vrednosti in pripadnosti, da je ima dovolj za celo življenje:)
Delujmo s tem, kar imamo. Vsak trenutek se lahko imaš rada in si prijazna s seboj.
Včeraj sem imela zelo intenzivno učenje skozi svojo izkušnjo, KAKO SE POČUTI OTROK (in vsak človek pravzaprav), ko mu nekaj ukažemo ali od njega pričakujemo – zahtevamo, da to prej ali slej (ponavadi kar takoj) naredi
Ko sem včeraj v svoji rodni vasi ostala sama doma s svoji očetom, mi je tako, kot celo otroštvo nekako mrko, ukazujoče navrgel: »No, potem mi boš ti skuhala kosilo ob 13h.« (mama in hčerka sta se šli šemat).
In v hipu sem se zavedla, kako se je uprlo celo moje telo! Kot da bi iz njega pognale puščice upora, v sebi pa sem slišala samo eno: »NI ŠANS« Na tak način pa res ne!«
V tistih nekaj trenutkih sem podoživela celo otroštvo, ko moj oče nikoli ni imel stika ljubezni z menoj in edin njegov stik z menoj je bil ukazovanje in zahtevanje, da za njega naredim to in ono (ker me on preživlja in je logično, da kot otrok to vrnem v obliki uboganja in brezugovarjajočega izpolnjevanja ukazov). ( Da ne bo pomote, odrasli Katji je kristalno jasno, da je on seveda prevzel vzorec os svojih staršev, kajti njemu se je dogajalo enako).
Čutila sem, kako se je tigrica v meni postavila v bran. Ampak…v istem trenutku sem prepoznala ISTI VZOREC, ki ga imam s svojo hčerko in RAZUMEVANJE in SOČUTJE, ki sta se rodila iz tega.
Če se počutimo videne, slišane, opažene in sprejete takšne kot smo, z veseljem pomagamo, sodelujemo, soustvarjamo
Do 13h sem ustvarjala in v sebi raziskovala ta vzorec, ki mi je še kako znan.
Ker živiva sami s hčerko in moram za vse (finančno, organizacijsko, družinsko…) poskrbeti sama, se mi pogosto vzbuja občutek žrtve (o ja, priznam…čeprav nisem nič kaj ponosna nanj 🙂 ) IN s tem dvojim sem opazila, da se mi zdi logično, da otrok pomaga doma. Saj je logično in je prav. Sploh če želi(va) imeti še kaj časa za igro. Toda včeraj sem resnično IZKUSILA, da gre v bistvu za to, na kakšen način skomuniciramo svoje, oziroma »hišne« potrebe.
Če jaz uspem s hčerko najprej vzpostaviti stik. Jo pogledati v oči, se z njo pogovarjati, nekaj delati skupaj z njo…KARKOLI, KJER SE BO POČUTILA SLIŠANO, VIDENO, CENJENO ONA kot ONA in ne kot moj otrok, bo Z VESELJEM NAREDILA kar jo bom prosila.
Če pa s polno glavo misli in skrbim prideva domov in začnem naštevati kaj vse ni narejeno in kaj vse mora narediti (in kako), se mi seveda totalno upre, ker pa v meni vzbudi jezo.. (o tem kdaj drugič:). Pričakovanja…znano, kajne?
No, včeraj sem končno poštekala, kako se počuti.
In…včeraj mi je tudi uspelo narediti tektonski premik v mojem odnosu z očetom.
Midva se ne znava pogovarjati. Vedno se vzbudi preveč težkih čustev, da ali izbruhneva, ali pa si niti raje ne prideva preveč blizu.
Včeraj pa sem si rekla, da bom zanj pripravila kosilo z vso ljubeznijo, kot da je najboljši oče na svetu. Brez obsojanj, brez pričakovanj.
In za mizo mi je uspelo skomunicirati, da ga prosim, da naslednjič, ko bo kaj želel, ali pričakoval od mene, da mi pogelda v oči in me prosi z ljubeznijo in ne z ukazom, ker na tak način se v meni vzbudi samo upor in jeza.
Kako sem hvaležna za včerajšnjo izkušnjo.
Že večer s hčerko je bil veliko bolj iskren, lahkoten in sočuten.
Sicer pa vsak dan znova…ne smemo pozabiti, da nam enkrat uspe..potem morda petkrat ne in potem spet…in tako malo po malem spreminjamo vzorce.