Kaj je sploh to uspeh? Zame je to beseda, ki je pravzaprav nikoli ne uporabljam. Namesto nje uporabljam besede UŽIVATI, FAJN SE IMETI, LEPO IZPELJATI nekaj… (hm..zdajle sem si prav odprla tole področje, da ga bolj raziščem pri sebi )
Mnogi ste me vprašali, če je bil moj sejem uspešen.
Ne vem, kaj naj vam odgovorim 🙂
Seveda je bil!
Zame je bil uspeh to, da sem sploh šla. Da sem se v tako kratkem času pripravila nanj, z vsem, kar to pomeni. Z vsemi pripravami, organizacijo, promo materialom in vsebinami in seveda z izdelki.
Zame je bil uspeh to, da sem včeraj imela na Altermedu predavanje. In to ne suhoparno, ampak takšno, kjer je kakih 15 žensk v veliki dvorani, premikajoči se množici ljudi navkljub okoli nas, PLESALO, si upalo plesati.
Uspeh je bil zame to, da kljub temu, da skoraj nisem imela glasu, da nisem imela pripravljenega govora za predavanje, sem zaupala, da bom vodena in se prepustila…in vem, da ženske, ki so poslušale (in plesale), so odšle od predavanja spremenjene…
Uspeh je bil zame to, da sem bila točno to kar sem. Sproščena, svobodna, pristna…JAZ.
Uspeh je bil to, da sem zaradi Altermeda postavila delavnice, ki sem jih v sebi nosila že dolgo časa, a ker mi je manjkalo fokusa, sem jih konstantno odlašala. Ker nisem verjela vase, sem jih ignorirala… Dokler se nisem odločila, da je dovolj J
Uspeh je bil zame vse, kar sem prodala, čeprav bi seveda lahko bilo veliko bolje! Ampak, roko na srce, stojnico sem imela v nabolj odročni uličici…
Uspeh je bil to, da sem postavljala stojnico ravo tik pred menstruacijo, ko vemo, da smo ženske tudi čustveno najbolj občutljive, navznoter zazrte, vase nesigurne… IN da sem imela na prvi dan menstruacije še nastop, kljub bolečinam v trebuhu in križu 🙂 OLE!
Tokrat , ker sem vse delala iz nule (ves promo material) in se preveč voilza gor in dol, so bili stroški večji od prihodkov. Vendar vem, da ne šteje samo to, kar sem prodala, temveč se veselim vseh Žensk, ki bodo prišle na Plesne, Ustvarjalne Kroge. Ter na druge dogodke, ki se jih že zdaj neizmerno veselim!
Altermed je zame USPEH. Ne glede na to, kako se je izšlo finančno. Saj so takšni dogodki velikokrat čudovita priložnost, da se pokažemo večjemu krogu ljudi, in z njimi podelimo, kaj delamo in kaj prinašamo svetu, ter nas lahko kmalu najdejo! Je veelik skok iz cone udobja. Ker…da sem se mama samohranilka s svojo umetnostjo podala na tako velik sejem, ni kar takoJ
In zato danes praznujem!
Takoj ko napišem tale mail se uležem na kavč, si pripravim kakav in uživam svoj drugi dan menstruacije, hvaležna za vso pomoč mojih ljubih ljudi, brez katerih ne bi nikoli mogla izpeljati tega sejma in si končno podarim darilo, po katerem hrepenim že dolgo: BRANJE KNJIGE!!!
Oh…!
Hvala vam vsem, ki ste mi dalo podporo na sejmu in preko FB-ja. Tako iskreno, tako človeško, tako srčno.
Hvaležna sem iz dna duše za vse kar je bilo, kar je in kar prihaja.
Za odprtim srcem naprej <3
Kaj pa zate pomeni uspeh? Kdaj zase rečeš, da si (bila) uspešna?
P.S: Jutri pospravljam vse vreče, škatle… In to je zame ogromen USPEH: Da ne sitnarim danes sama sebi in drugim, ker se delo sploh še ni končalo in ne drvim takoj v naslednje projekte, ki se jih je zdaj odprlo (hvala bogu) še mnogo (tudi novih). Ampak, da popraznujem s počitkom, refleksijo, ob vonju mojih lilij, kakavu, piškotih, knjigi in morda tudi filmu. Pa ob predenju moje mucke Maci!
Oh, samo tisti, ki hodimo na sejme (zato jaz le na ena dva ali tri letno), vemo, koliko ur dela je dejansko vloženega vanje 🙂
P.P.S. Brala sem knjigo “Ogenj Rit in Kače niso za igrače”. Globoko pretresena sem morala nehati z branje, ker mi je postajalo vse bolj slabo…in vidim, da ne bom “počivala”, ker me srbijo prsti in potreba po pisanju in novih refleksijah…
Ko naredim nekaj narobe, se ne napadem. Se ne kritiziram, ampak vdihnem in izdihnem in si rečem, drugič bom bolje. Tako, kot bi rekla otroku.
Ko se imam rada, si zjutraj naredim smuti z veliko zelenja. In ga popijem v lepem kozarcu, na najbolj sončnem kotičku v moji pisarni-ateljeju-dnevni sobi in samo sem.
Ko se imam rada, se zjutraj vstanem zgodaj, da naredim jutranjo jogo in meditacijo, ker VEM, da ko to naredim, je cel moj dan bolj prijazen, in do drugih sem strpnejša, kajti svoji Duši in svojemu telesu sem že namenila svoj čas.
Ko se imam rada usmerjam svoj čas v tisto, kar mi je res pomembno in ga ne razpršujem naokrog.
Ko se imam rada, delam stvari bolj počasi. In tudi ko »moram« hiteti, se spomnim, da če sem med hitenjem s seboj prijazna, bo bom stresu odvzela zobe.
Ko se imam rada, imam do drugih avtomatsko več ljubezni in sočutja, ker vem, da drugih ni..da sem samo jaz in tisoč mojih obrazov…oziroma samo ena Velika Duša in veliko njenih delčkov ali utelešenj…
Ko se imam rada izbiram hrano, ki me nahrani. Ki nahrani moje telo in ne mojih bolečin in lukenj v srčku.
Ko se imam rada si vedno znova oprostim, ker vem, da mi občutki krivde prav nič ne koristijo- ne meni ne tistemu, ki naj bi mu naredila krivico.
Ko se imam rada, si vzamem čas za moje najbolj ljube ljudi, da jih pogledam v oči in se jim zahvalim, naredim nekaj zanje brez pričakovanja česa v zameno.
Ko se imam rada, sem hvaležna za vsako malenkost, ker vem, da ni nič samoumevno.
Ko se imam rada se pohvalim, ko mi nekaj uspe. Se naglas pohvalim. Ponosno in hvaležno.
Ko se imam rada, in mi zgoraj napisano ne uspe, si rečem, zdaj je že nov trenutek in zdaj lahko naredim drugače.
Kajti…ko imam sebe rada, imam rada sočloveka, živali, rastline, cel planet.
Kako lahko potem rečemo, da je ljubezen do sebe sebična, ko pa iz nje izvirajo vse druge ljubezni?
In…zato, ker smo mi »zahodnjaki« skozi generacije, cela stoletja (da ne rečem tisočletja) zrasli v kapitalistično usmerjenih družbah, v družbah, ki so iskale moč, kjer se je ustvarjala zelo močna hirearhija, kjer je bil Človek ločen od Narave in postavljen nad njo; ločen od lastne vrednosti in ker brezpogojne ljubezni nismo dobili od svojih staršev in ne oni od svojih in tako naprej… ZATO JE TAKO POMEMBNO, DA SE NAŠA GENERACIJA NAUČI LJUBITI BREZPOGOJNO SEBE, da bo lahko takšno ljubezen čutila in dajala drugim.
To sem uspela začutiti od ljudi iz globoke Selve, Amazonskega Pragozda, kjer je še živa čista vez vzajemnosti med Človekom in Materjo Naravo. Kjer je za vsakega dovolj, kjer ni pomanjkanja. Kjer je logično, da vsakemu pripada streha nad glavo, hrana in obleka. Kjer vsak poskrbi za drugega. Kjer vsak otroček dobi tooooliko ljubezni in občutka vrednosti in pripadnosti, da je ima dovolj za celo življenje:)
Delujmo s tem, kar imamo. Vsak trenutek se lahko imaš rada in si prijazna s seboj.
Včeraj sem imela zelo intenzivno učenje skozi svojo izkušnjo, KAKO SE POČUTI OTROK (in vsak človek pravzaprav), ko mu nekaj ukažemo ali od njega pričakujemo – zahtevamo, da to prej ali slej (ponavadi kar takoj) naredi
Ko sem včeraj v svoji rodni vasi ostala sama doma s svoji očetom, mi je tako, kot celo otroštvo nekako mrko, ukazujoče navrgel: »No, potem mi boš ti skuhala kosilo ob 13h.« (mama in hčerka sta se šli šemat).
In v hipu sem se zavedla, kako se je uprlo celo moje telo! Kot da bi iz njega pognale puščice upora, v sebi pa sem slišala samo eno: »NI ŠANS« Na tak način pa res ne!«
V tistih nekaj trenutkih sem podoživela celo otroštvo, ko moj oče nikoli ni imel stika ljubezni z menoj in edin njegov stik z menoj je bil ukazovanje in zahtevanje, da za njega naredim to in ono (ker me on preživlja in je logično, da kot otrok to vrnem v obliki uboganja in brezugovarjajočega izpolnjevanja ukazov). ( Da ne bo pomote, odrasli Katji je kristalno jasno, da je on seveda prevzel vzorec os svojih staršev, kajti njemu se je dogajalo enako).
Čutila sem, kako se je tigrica v meni postavila v bran. Ampak…v istem trenutku sem prepoznala ISTI VZOREC, ki ga imam s svojo hčerko in RAZUMEVANJE in SOČUTJE, ki sta se rodila iz tega.
Če se počutimo videne, slišane, opažene in sprejete takšne kot smo, z veseljem pomagamo, sodelujemo, soustvarjamo
Do 13h sem ustvarjala in v sebi raziskovala ta vzorec, ki mi je še kako znan.
Ker živiva sami s hčerko in moram za vse (finančno, organizacijsko, družinsko…) poskrbeti sama, se mi pogosto vzbuja občutek žrtve (o ja, priznam…čeprav nisem nič kaj ponosna nanj 🙂 ) IN s tem dvojim sem opazila, da se mi zdi logično, da otrok pomaga doma. Saj je logično in je prav. Sploh če želi(va) imeti še kaj časa za igro. Toda včeraj sem resnično IZKUSILA, da gre v bistvu za to, na kakšen način skomuniciramo svoje, oziroma »hišne« potrebe.
Če jaz uspem s hčerko najprej vzpostaviti stik. Jo pogledati v oči, se z njo pogovarjati, nekaj delati skupaj z njo…KARKOLI, KJER SE BO POČUTILA SLIŠANO, VIDENO, CENJENO ONA kot ONA in ne kot moj otrok, bo Z VESELJEM NAREDILA kar jo bom prosila.
Če pa s polno glavo misli in skrbim prideva domov in začnem naštevati kaj vse ni narejeno in kaj vse mora narediti (in kako), se mi seveda totalno upre, ker pa v meni vzbudi jezo.. (o tem kdaj drugič:). Pričakovanja…znano, kajne?
No, včeraj sem končno poštekala, kako se počuti.
In…včeraj mi je tudi uspelo narediti tektonski premik v mojem odnosu z očetom.
Midva se ne znava pogovarjati. Vedno se vzbudi preveč težkih čustev, da ali izbruhneva, ali pa si niti raje ne prideva preveč blizu.
Včeraj pa sem si rekla, da bom zanj pripravila kosilo z vso ljubeznijo, kot da je najboljši oče na svetu. Brez obsojanj, brez pričakovanj.
In za mizo mi je uspelo skomunicirati, da ga prosim, da naslednjič, ko bo kaj želel, ali pričakoval od mene, da mi pogelda v oči in me prosi z ljubeznijo in ne z ukazom, ker na tak način se v meni vzbudi samo upor in jeza.
Kako sem hvaležna za včerajšnjo izkušnjo.
Že večer s hčerko je bil veliko bolj iskren, lahkoten in sočuten.
Sicer pa vsak dan znova…ne smemo pozabiti, da nam enkrat uspe..potem morda petkrat ne in potem spet…in tako malo po malem spreminjamo vzorce.
“Samo še malo, da bom pripravljena.”
“Joj, ni še pravi trenutek. Ni še dovolj jasno, kaj bi rada zares naredila. Kaj bi rada zares predala. Toliko idej imam!”
“Ni še zrelo!”
“Hm…ma nimam dovolj znanja. Res ne.”
“Še na kakšno izobraževanje moram, da si pridobim znanje in orodja,
saj samo moje izkušnje niso dovolj.”
“Ne, jaz pa res nisem še dovolj dobra…nimam dovolj znanja…”
“Nisem kompetentna.”
In…predvsem…tisti dobri stari refren : “NI ŠE PRAVI ČAS.”
“Moram ZAČUTITI, da je zrelo in da je PRAVI čas.”
Ti je to kaj znano?
Je kdaj res “pravi” čas?
Ali kdaj v POPOLNOSTI zares začutiš vse podrobnosti in korake na poti…Celoto?
Ali pa je….je tisti »pravi« čas v resnici tisti, ki ga ti DOLOČIŠ in se OD-LOČIŠ. Ko zapreš oči in se vržeš v vodo…
Pa čeprav ti ni še jasno, kako boš priplavala na drugi breg. Če boš na poti sama, ali pa se ti kdo pridruži. Če drugi breg sploh obstaja in…kaj pa če, ko prispeš ugotoviš, da je breg porasel s trnjem in boš morala plavati še naprej?
Pravi čas je tisti, ko začneš nekaj, tudi ko ni še jasno, kako se bo vse izšlo.
Ko nimaš garancije, da ti bo sploh uspelo. Da bo koga sploh zanimalo. Da bo sploh kakšen odziv.
Ko nimaš garancije, kako se boš v tej novi vlogi ali projektu znašla in greš kljub nejasnosti naprej.
Narediš prvi korak.
In potem drugi. In potem tretji.
“Ma…ni še pravi čas. Ni mi še čisto jasno kako. In….kaj pa če mi ne bo uspelo?”
Hm….na tihem V GLAVI melješ naprej stare znane nekonstruktivne misli.
“Hja, potem je bolje sploh nič začeti, kajne?”
Si naveličano in hkrati “olajšano” rečeš v brk in delaš naprej tisto kar ti je že znano. Ostajaš v coni udobja (ki v resnici ni že prav nič udobna!)
Ni se ti treba soočati z neuspehom…z neodobravanjem…s posmehom ali zavrnitvijo.
In potem se v tebi kopiči nezadovoljstvo…HREPENENJE Duše, ki sili v premik. Njena svilnata krila, ki se želijo samo razpreti, pa še kar naprej v tej tesni bubi komaj opazno delajo premike, namesto, da bi končno zaplapolala in poletela…v neznano.
Ne, v rokah nimamo natančnega zemljevida svoje Duše
Je že res, in globoko verjamem v to, da morajo ene stvari dozoreti.
Da pride pravi čas.
Ampak je pa tudi res…da v roki nimamo zemljevida Duše..vsaj ne natančnega, in nimamo nobene druge garancije za uspeh, za sprejetost, kot le Zaupanje v srcu. Kot le tisti tihi glasek, ki te spodbuja in nagovarja naprej… Ki ti nič ne »garantira«, te v nič ne sili. Vendar…hvala bogu tudi potihne ne.
Torej..verjamem, da je zmotno je prepričanje, da so drugi, ki jim je uspelo, točno vedeli, kako bodo stvari izpeljali. Zmotno je prepričanje, da je bilo logično, da jim bo uspelo in da je bilo LAHKO.
Res…
V naši lepi sodobni družbici se je nekako prijelo prepričanje, da ko si na DUŠNI POTI, da je pa VSE LAHKO. In da se vse naredi SAMO.
Ja in Ne.
Je potrebno zaupanje in je potrebno DELOVANJE. Ob času.
In je potrebna VZTRAJNOST
.
Večina…če ne vsi, so začeli najprej z malim. Najprej predavali nekaj , na prste preštetim ljudem.. a so vztrajali, ker so nekje v sebi čutili,da želi Duša naprej. In so po malem gradili… Padli…bili nesprejeti, zasmehovanji, pa so šli vseeno naprej.
Včasih so začeli z eno stvarjo in pristali čisto nekje drugje.
A vsem je bilo skupno to, da so DELOVALI.
Da niso ostali v glavi in tehtali vseh možnosti, vseh možnih izidov in ne izzidov.
Preverjali konstantno če so ŽE dovolj dobri, če imajo že dovolj znanja izkušenj…itd.
Skratka…
Od-ločila sem se, da je Pravi čas!
Za to, da odprem Prostor Zate…in Zate, ljuba Sestra in da začnemo negovati to svojo žensko energijo v Krogu skozi dotik, objem, ples, karte in rune…skozi pridih ritualnosti in domačnosti…
Saj ja..UM seveda blebeta naprej…da je Ženskih Krogov že nešteto v Sloveniji in da so marsikatere Ženske ki jih vodijo »boljše« od mene…
Ampak…točno takšne MEŠANICE DIVJOSTI, PRIMARNOSTI, NEŽNOSTI IN MILINE, ki jo v sebi nosim jaz, začinjenih z vsemi mojimi POTOVANJI V JUŽNO AMERIKO, v Evropo in Afriko, v neznano; moji mini UMIKI v tišino gozda reke in jezera ob ognju, pa opolnomočenje skozi POROD DOMA IN IZKLJUČNO NOŠENJE moje hčerke in raziskovanje NEPLENIČARSTVA…kdo ve kooooliko že narejenega čudovitega MAKRAME NAKITA s KRISTALI….pa zaljubljenost v STARE KULTURE IN PLEMENA…ne tega nima nihče. Pač 🙂 Kot tistih drugih mešanic kvalitet in izkušenj drugih ljubih Sester Žensk nima nobena druga!
Tako da, Ljuba moja! ???Dobivale se bomo v KROGIH, SKOZI PLES, MEDITACIJO, RUNE IN KARTE, OBJEM, DOTIK, POGOVOR, PETJE in se učile ljubiti sebe, sprejemati sebe TOČNO TAKŠNE KOT SMO ŽE ZDAJ….vedoč, da se za tem skriva še lepša in svobodnejša …Boginja..Kraljica…Divja Ženska…Svečenica…Vilinka…Zeliščarica…Mati in Ljubimka… Ženska in Človek, Čudovito Duhovno Bitje s prečudovitim Templjom-Telesom, ki potrebuje ljubezen in negovanje…???
<3 ZDAJ PA TE PROSIM, ZA NAMIG:
?Kaj čutiš, da ti iz vsega tega, kar sem, lahko ponudim jaz? V Čem te lahko podprem?
?In, kako pogosto bi se dobivale? TEDENSKO? Vsak DRUGI TEDEN?
Hvala ti še enrkat iz srca, da si prebrala vso to dolgo pisarijo, na dan, ko lezem (spet) iz svoje buba…in počasi razpenjam svoja krila v želji, da SKUPAJ poletimo v svobodnejšo Sebe <3
Se ti zvrti v glavi ob misli na vse, kar bi rada uresničila… Ob misli, kako velik je ali pa so projekti, ki ti poplesujejo nekje v podzavesti. Preveliki zate na prvi pogled…
In potem se pač prepričaš, da si samo domišljaš, da bi to rada naredila. In začneš verjeti v to, da sploh ne veš, kaj bi rada počela v Življenju.
Ali pa da je vse to itak totalno preveliko in popolnoma neizvedljivo.
Ali pa…si navajena gledati iz svojega osebnega kotička…navajena delati vse sama in ko se pred teboj zopet pojavi ta Velika Idejo, ta velik projekt, se ti kar zamegli pred očmi, zato pogledaš v drugo smer in na te Sanje skušaš pozabiti.
Sanje ne potihnejo
Ampak…
Sanje ne potihnejo.
Se ne zbrišejo.
So.
In te čakajo.
Tam nekje zadaj…In vsake toliko časa opozorijo nase…
Skozi pesem….
Skozi sliko…
Skozi nočne sanje.
Skozi besedo neznanca na ulici
Ali občutek, ki se pojavi na obzorju zahajajočega sonca.
Zloglasni in vsega kriv PMS je v resnici tvoj Kompas!
Se tudi tebi zgodi, da če ne prej, pa se ti tik pred menstruacijo, v tako glasno omaloževanem PMS tednu, začne zdeti, da nič, kar počneš, nima smisla? Se začneš počutiti, da gre tvoje življenje mimo tebe…da delaš stvari, ki jih imaš rada…ampak da pa je bistvo nekje drugje?
Takrat namreč, se v resnici oglašajo tvoje Sanje in Hrepenenja. Naš cikel ima znova priložnost, da nas spomni na Dušne dogovore. Na pravo poslanstvo….ki pa je včasih na videz preveliko, da bi ga sploh lahko sprejele za svojega.
In potem gredo meseci…leta…
Počneš stvari, ki jih ljubiš ali pa sploh ne … Toda en glasek tam zadaj ne potihne: »Nekaj drugega moraš delati«… »Čakam te«… In potrpežljivo čaka. Da končno zbereš pogum in rečeš: »Tukaj sem. Tukaj sem in ne zmorem več bežati. Kaj naj storim?«
Žal ali na srečo v v Šoli Življenja ne dobiš zemljevida
Včasih moraš pustiti vse, kar si počela do sedaj in slediti temu klicu tja v neznano, ki pa je v resnici še kako znano tvoji Duši.
Koraki se sproti izrisujejo…saj nimaš zemljevida in točk po katerih naj bi hodila. Tukaj gre pomojem res za predajo. Za sprejetje sebe…svoje Vizije, svojih Sanj in zaobljubo, da jim boš sledila. Brezpogojno in zares. Zaupajoč, da bo vsak korak šele sproti pokazal smer naslednjega koraka…
In v tem moraš zaupati v podporo. Ampak ne samo zaupati, temveč jo biti pripravljena tudi sprejeti. Kajti…včasih pomeni podpora tudi to, da k sebi blizu spustiš nove ljudi. Pravzaprav zelo blizu. In spustiš zidovje navidezne varnosti, za katero si se skrila. Spet drugič pa lahko samo nemočno gledaš, kako se vse tvoje dosedanje življenje poslavlja od tebe: tvoja prijateljstva, partnerstvo, služba…
Včasih se moraš še bolj odpreti, postati še bolj ranljiva, da lahko sprejmeš…
Toda…ne boj se.
Sprejmi.
Da je tvoja Vizija velika.
Pa ni zato nič večja ali pomembnejša od sosedove, prijateljičine ali od neznane ženske iz vasi onkraj doline.
Tvoja Vizija čaka nate. In na vse ostale, ki še bodo (od)igrali svojo vlogo v njej… kajti nobena velika vizija ne zaživeti z eno samo osebo. In morda je tukaj ključ zate. Sezares odpreti za pomoč, sodelovanje… Končno spustiti breme, da si za vse sama in pote ne izvedeš (delčkov) sanj, ker so prevelike zate.
Ključ je v sprejetju
Ključ je v sprejetju.
V Sodelovanju.
V Predaji
In v Zaupanju.
In…med tem časom je tvoja naloga da neguješ sebe.
Svoje ljubo telo, svoj tempelj. Ga hraniš z dobro hrano, ga ohranjaš vitalnega. Iščeš užitke in stvari, dejanja, ki hranijo tvojo Dušo, Tvojo Divjo Žensko. Tvoj Primarni, osnovni, izvorni del sebe (Na to temo organiziramo tudi solsticijev dogodek: Prižgi Divjo Žensko v sebi https://katjabubnic.com/dogodki/460/460)
Kajti…ko počneš, kar ljubiš te stvarstvo nagradi.
In tako se jaz te dni…ko se me zopet želi polastiti strah pred preživetjem i n vzorec pomanjkanja časa ter začarani krog delo brez pravega počitka.. Skušam se zavestno spomniti: v čem res uživam? In dati čim več prostora temu, in hkrati izpustiti strah, da ne bo dovolj… Dati prednost stvarem v katerih uživam. IN tistim, v katerih uživam manj, dodati nekaj žmohtnega, magari v gibu, glasu, barvi, da postane živo in lahkotno.
Oh, draga moja..še bi lahko pisala…o Viziji…o strahovih..o dvomih, katerih kraljica sem bila.
Toda, danes te povabim, da »samo« sprejmeš svoje Velike Sanje. Svojo Veliko Vizijo. In jo umestiš nekam v svoje telo…ji najdeš prostor, da ji ne bo treba več bežati ven, da se lahko sprosti in začne sodelovati s teboj.
In jo opazuješ dan za dnem.. delaš najprej mini korake v njeni smeri… Predvsem pa se tudi opazuješ znotraj menstrualnega cikla, in vidiš, kakšne misli in občutja se pojavljajo glede tvoje Velike Vizije in tvojega vsakdanjega življenja dan za dnem.
Hvala ti, draga moja Ženska, da si si vzela čas in prebrala ta dolg zapis…
Je kot iskra, ki pride iznenada in če ji v pravem trenutku ne pristaviš kuriva, ugasne, in ogenj ne zagori.
Podobno je z navdihom.
Pride…včasih te nežno nagovarja…od nekod skrivnostno kliče…in vztraja…
Velikokrat pa pride iznenada, kot zdajle ta moj zapis.
Pride iznenada in ga moraš hitro ujeti za rep, da ti ne pobegne.
Ko se spogledaš z njim, čutiš v telesu vznemirjenje…metuljčke v želodcu, igriv, skrivnosten nasmeh, iskrico v očeh..poseben žar…
Iskra, ki kliče k ognju.
Obljublja, da se bo nekaj izjemnega rodilo, če prideš ZDAJ!
In potem…je v življenju tako kot pri vsem:
Se odločiš ZA in sprejmeš navdih v svoje kreativno naročje, se mu prepustiš, da te odpelje neznano kam… ali pa…rečeš NE, saj imaš še druge stvari »nujno« za narediti…in ko končaš, je navdih že bog ve kje…
Zanimivo, jaz velikokrat dobim navdih za pisanje ravno ko se lotim ustvarjanja.
Danes sem cel dan nekaj urejala, pisala, sestavljala, odpisovala…in KONČNO se odzovem naviduhu, ki me že cel dan zapeljivo vabi…
Pred očmi mi plešejo pisana peresa…vidim čudovite uhane…poigravajo se v vetru, igrajo se s kristalčki..
In spet se oglasi moj dragi um: moja draga naročila me čakajo…želim jih narediti in oddati…a navdih vabi…
Vabi prav vznemirljivo, kot svežo ljubezen ga občutim v telesu.
In potem…si končno razprostrem peresa po kavču (zimski atelje J), sestavim en par in tri solitarios (madre mia, Q’orianka bo prišla čez slabo uro, ko bom ravno polno padla v ustvarjanje…pa še pred mačko jih moram čuvat, da se ne bodo hm.. nehote razmršila med ostrimi zobmi J)
No..in drage moje…ko končno začnem ustvarjati uhane, pride naslednji navdih…ki kliče k pisanju.
Pisanju tegale…
In vem…vem, da vsakič ko se odzovem temu instantnemu navdihu in stopim takoj v akcijo, je zapis pretočen in vedno prejme veliko odziva v vas…pod komentarji in na zasebna sporočila.
Hm…se mu odzvati, navdihu?
Ali slediti napisanemu in zastavljenemu?
Bi rekla da, tukaj sledimo svojim občutkom…morda enemu balansu…kdo ve?
Včasih rečeš DA in včasih NE, preveriš, kaj je bolj »nujno«
Jaz sem se danes odzvala…kaj bo nastalo in kdaj bo že moj Kreativni Proces prekinjen, ne vem?
Vem pa le, da bom zdaj napisala končno piko, hvaležna za vse navdihe, ki potujejo med nami in čakajo, da ga jih za repek zgrabim jaz ali ti…in saj je na koncu vseeno… Le da se nekaj lepega rodi J
In ja…..mislim, da je vsem umetnikom znana ta zgodba z Navdihom…
Mimogrede…ves cas imam obcutek, da je tale navdih v resnici Ženska. Musa…inspiración…. Ja…v španščini so vedeli, da je navdih ženskega spola, saj je koketen, zapeljiv…kot sirena v skrivnostnem zalivu…
Torej señorita Inspiración gracias por sus visitas y colaboraciones 😉
🙂
<3
