Večno čakanje na Pravi trenutek

24/01/2019
Katja Bubnič

“Samo še malo, da bom pripravljena.”
“Joj, ni še pravi trenutek. Ni še dovolj jasno, kaj bi rada zares naredila. Kaj bi rada zares predala. Toliko idej imam!”
“Ni še zrelo!”

“Hm…ma nimam dovolj znanja. Res ne.”
“Še na kakšno izobraževanje moram, da si pridobim znanje in orodja,
saj samo moje izkušnje niso dovolj.”

“Ne, jaz pa res nisem še dovolj dobra…nimam dovolj znanja…”
“Nisem kompetentna.”

In…predvsem…tisti dobri stari refren : “NI ŠE PRAVI ČAS.”
“Moram ZAČUTITI, da je zrelo in da je PRAVI čas.”

Ti je to kaj znano?

Je kdaj res “pravi” čas?

Ali kdaj v POPOLNOSTI zares začutiš vse podrobnosti in korake na poti…Celoto?

Ali pa je….je tisti »pravi« čas v resnici tisti, ki ga ti DOLOČIŠ in se OD-LOČIŠ. Ko zapreš oči in se vržeš v vodo…
Pa čeprav ti ni še jasno, kako boš priplavala na drugi breg. Če boš na poti sama, ali pa se ti kdo pridruži. Če drugi breg sploh obstaja in…kaj pa če, ko prispeš ugotoviš, da je breg porasel s trnjem in boš morala plavati še naprej?

Pravi čas je tisti, ko začneš nekaj, tudi ko ni še jasno, kako se bo vse izšlo.
Ko nimaš garancije, da ti bo sploh uspelo. Da bo koga sploh zanimalo. Da bo sploh kakšen odziv.

Ko nimaš garancije, kako se boš v tej novi vlogi ali projektu znašla in greš kljub nejasnosti naprej.

Narediš prvi korak.
In potem drugi. In potem tretji.

“Ma…ni še pravi čas. Ni mi še čisto jasno kako. In….kaj pa če mi ne bo uspelo?”
Hm….na tihem V GLAVI melješ naprej  stare znane nekonstruktivne misli.
“Hja, potem je bolje sploh nič začeti, kajne?”

Si naveličano in hkrati “olajšano” rečeš v brk in delaš naprej tisto kar ti je že znano. Ostajaš v coni udobja (ki v resnici ni že prav nič udobna!)
Ni se ti treba soočati z neuspehom…z neodobravanjem…s posmehom ali zavrnitvijo.

In potem se v tebi kopiči nezadovoljstvo…HREPENENJE Duše, ki sili v premik. Njena svilnata krila, ki se želijo samo razpreti, pa še kar naprej v tej tesni bubi komaj opazno delajo premike, namesto, da bi končno zaplapolala in poletela…v neznano.

Ne, v rokah nimamo natančnega zemljevida svoje Duše

Je že res, in globoko verjamem v to, da morajo ene stvari dozoreti.

Da pride pravi čas.

Ampak je pa tudi res…da v roki nimamo zemljevida Duše..vsaj ne natančnega, in nimamo nobene druge garancije za uspeh, za sprejetost, kot le Zaupanje v srcu. Kot le tisti tihi glasek, ki te spodbuja in nagovarja naprej… Ki ti nič ne »garantira«, te v nič ne sili. Vendar…hvala bogu tudi potihne ne.

Torej..verjamem, da je zmotno je prepričanje, da so drugi, ki jim je uspelo, točno vedeli, kako bodo stvari izpeljali. Zmotno je prepričanje, da je bilo logično, da jim bo uspelo in da je bilo LAHKO.

Res…
V naši lepi sodobni družbici se je nekako prijelo prepričanje, da ko si na DUŠNI POTI, da je pa VSE LAHKO. In da se vse naredi SAMO.

Ja in Ne.
Je potrebno zaupanje in je potrebno DELOVANJE. Ob času.
In je potrebna VZTRAJNOST
.
Večina…če ne vsi, so začeli najprej z malim. Najprej predavali nekaj , na prste preštetim ljudem.. a so vztrajali, ker so nekje v sebi čutili,da želi Duša naprej. In so po malem gradili… Padli…bili nesprejeti, zasmehovanji, pa so šli vseeno naprej.
Včasih so začeli z eno stvarjo in pristali čisto nekje drugje.

A vsem je bilo skupno to, da so DELOVALI.
Da niso ostali v glavi in tehtali vseh možnosti, vseh možnih izidov in ne izzidov.
Preverjali konstantno če so ŽE dovolj dobri, če imajo že dovolj znanja izkušenj…itd.
Skratka…

Od-ločila sem se, da je Pravi čas!

Za to, da odprem Prostor Zate…in Zate, ljuba Sestra in da začnemo negovati to svojo žensko energijo v Krogu skozi dotik, objem, ples, karte in rune…skozi pridih ritualnosti in domačnosti…

Saj ja..UM seveda blebeta naprej…da je Ženskih Krogov že nešteto v Sloveniji in da so marsikatere Ženske ki jih vodijo »boljše« od mene…

Ampak…točno takšne MEŠANICE DIVJOSTI, PRIMARNOSTI, NEŽNOSTI IN MILINE, ki jo v sebi nosim jaz, začinjenih z vsemi mojimi POTOVANJI V JUŽNO AMERIKO, v Evropo in Afriko, v neznano; moji mini UMIKI v tišino gozda reke in jezera ob ognju, pa opolnomočenje skozi POROD DOMA IN IZKLJUČNO NOŠENJE moje hčerke in raziskovanje NEPLENIČARSTVA…kdo ve kooooliko že narejenega čudovitega MAKRAME NAKITA s KRISTALI….pa zaljubljenost v STARE KULTURE IN PLEMENA…ne tega nima nihče. Pač 🙂 Kot tistih drugih mešanic kvalitet in izkušenj drugih ljubih Sester Žensk nima nobena druga!

Tako da, Ljuba moja!
???Dobivale se bomo v KROGIH, SKOZI PLES, MEDITACIJO, RUNE IN KARTE, OBJEM, DOTIK, POGOVOR, PETJE in se učile ljubiti sebe, sprejemati sebe TOČNO TAKŠNE KOT SMO ŽE ZDAJ….vedoč, da se za tem skriva še lepša in svobodnejša …Boginja..Kraljica…Divja Ženska…Svečenica…Vilinka…Zeliščarica…Mati in Ljubimka… Ženska in Človek, Čudovito Duhovno Bitje s prečudovitim Templjom-Telesom, ki potrebuje ljubezen in negovanje…???

<3 ZDAJ PA TE PROSIM, ZA NAMIG:

?Kaj čutiš, da ti iz vsega tega, kar sem, lahko ponudim jaz? V Čem te lahko podprem?

?In, kako pogosto bi se dobivale? TEDENSKO? Vsak DRUGI TEDEN?

Hvala ti še enrkat iz srca, da si prebrala vso to dolgo pisarijo, na dan, ko lezem (spet) iz svoje buba…in počasi razpenjam svoja krila v želji, da SKUPAJ poletimo v svobodnejšo Sebe <3

?Se mi pridružiš v ZAPRTI FB SKUPINI Pleme Divje Ženske?

Foto: Teja Blatnik Hvala ti ljuba!

Zaupaj mi ime, priimek in kamor želiš prejeti menstrualni koledarček.

Uspešno si se naročil na novičke.