Je kot iskra, ki pride iznenada in če ji v pravem trenutku ne pristaviš kuriva, ugasne, in ogenj ne zagori.
Podobno je z navdihom.
Pride…včasih te nežno nagovarja…od nekod skrivnostno kliče…in vztraja…
Velikokrat pa pride iznenada, kot zdajle ta moj zapis.
Pride iznenada in ga moraš hitro ujeti za rep, da ti ne pobegne.
Ko se spogledaš z njim, čutiš v telesu vznemirjenje…metuljčke v želodcu, igriv, skrivnosten nasmeh, iskrico v očeh..poseben žar…
Iskra, ki kliče k ognju.
Obljublja, da se bo nekaj izjemnega rodilo, če prideš ZDAJ!
In potem…je v življenju tako kot pri vsem:
Se odločiš ZA in sprejmeš navdih v svoje kreativno naročje, se mu prepustiš, da te odpelje neznano kam… ali pa…rečeš NE, saj imaš še druge stvari »nujno« za narediti…in ko končaš, je navdih že bog ve kje…
Zanimivo, jaz velikokrat dobim navdih za pisanje ravno ko se lotim ustvarjanja.
Danes sem cel dan nekaj urejala, pisala, sestavljala, odpisovala…in KONČNO se odzovem naviduhu, ki me že cel dan zapeljivo vabi…
Pred očmi mi plešejo pisana peresa…vidim čudovite uhane…poigravajo se v vetru, igrajo se s kristalčki..
In spet se oglasi moj dragi um: moja draga naročila me čakajo…želim jih narediti in oddati…a navdih vabi…
Vabi prav vznemirljivo, kot svežo ljubezen ga občutim v telesu.
In potem…si končno razprostrem peresa po kavču (zimski atelje J), sestavim en par in tri solitarios (madre mia, Q’orianka bo prišla čez slabo uro, ko bom ravno polno padla v ustvarjanje…pa še pred mačko jih moram čuvat, da se ne bodo hm.. nehote razmršila med ostrimi zobmi J)
No..in drage moje…ko končno začnem ustvarjati uhane, pride naslednji navdih…ki kliče k pisanju.
Pisanju tegale…
In vem…vem, da vsakič ko se odzovem temu instantnemu navdihu in stopim takoj v akcijo, je zapis pretočen in vedno prejme veliko odziva v vas…pod komentarji in na zasebna sporočila.
Hm…se mu odzvati, navdihu?
Ali slediti napisanemu in zastavljenemu?
Bi rekla da, tukaj sledimo svojim občutkom…morda enemu balansu…kdo ve?
Včasih rečeš DA in včasih NE, preveriš, kaj je bolj »nujno«
Jaz sem se danes odzvala…kaj bo nastalo in kdaj bo že moj Kreativni Proces prekinjen, ne vem?
Vem pa le, da bom zdaj napisala končno piko, hvaležna za vse navdihe, ki potujejo med nami in čakajo, da ga jih za repek zgrabim jaz ali ti…in saj je na koncu vseeno… Le da se nekaj lepega rodi J
In ja…..mislim, da je vsem umetnikom znana ta zgodba z Navdihom…
Mimogrede…ves cas imam obcutek, da je tale navdih v resnici Ženska. Musa…inspiración…. Ja…v španščini so vedeli, da je navdih ženskega spola, saj je koketen, zapeljiv…kot sirena v skrivnostnem zalivu…
Torej señorita Inspiración gracias por sus visitas y colaboraciones 😉
Predstavljaj si, da je tvoje Bistvo kot en čudovit Kristal. Popoln v svoji lepoti. In od tebe je odvisno, v kaj se boš razvila…
Od tebe je odvisno, v kakšno ogrlico se boš napletla…
In tudi če kdaj navidezno zavijes s poti, se zavozlaš, lahko še vedno podreš vozliške in začneš znova… kajti kristal ostaja vedno nedotaknjen!
Vsak dan imaš novo priloznost, da prisluhneš svojo Duši, ji pustiš, da te prime za roko in ti pokaže smer.
Kako ves da ti Duša govori?
Ona samo pove. Skoraj zašepeta. A nikoli ne prepričuje…saj brezkompromisno zaupa Vate…
želim ti čudovi začetek tedna❤❤❤
Na sliki pa čudovit AZURIT MALAHIT kristal iz Peruja
AZURIT MALAHIT
Azurit je bil sveti kamen že v Atlantidi, v Starem Egiptu; na Kitajskem so ga imenovali Kamen Nebes, Grki in Rimljani so ga uporabljali za krepitev jasnovidnosti, Ameriški Indijanci pa za povezovanje s svojimi spiritualnimi vodniki. Azurit nam prinaša jasnost, odpravlja stres in zmedo, odpira naš um. Stimulira naš intelekt, naše fizične ter intuitivne sposobnosti. Izboljšuje sanje, pomaga nam preiti v meditativno stanje in nam omogoča zunajtelesna potovanja.
Azurit zdravi in uravnoveša grleno čakro, zato je odličen pri izpitih, na intervijujih, pomaga pri organizaciji… Pomaga, da se utišajo tisti, ki zaradi živčnosti preveč govorijo, in da spregovorijo tisi, ki si ne upajo spregovoriti na glas.
Uporablja se za razstrupljanje, pri, težavah z ledvicami in jetri. Za cirkulacijo krvi in , pri migrenah in vrtoglavici.Dober je za zdravo kožo, zobe in pomaga pri razvoju zarodka .
MALAHIT
Čakre: 3.4.
Blagodejno deluje na jetra,kosti, DNK, ščitnico, celično zasnovo, krvni in limfni sistem. Je močno zaščitni kamen. Varuje nas pred zlim očesom in raznimi uroki. Priporoča se, da ga nosijo nosečnice in dojenčki.
Nevtralizira in ščiti pred elektromagnetnim in radioaktivnim sevanjem. Pomaga pri zdravljenju artritisa, ran (ima antibakterijski učinek). Egipčani so kot naravni antibiotik uporabljali malahit v prahu pomešan z medom.
Malahit nam pomaga pri zdravljenju travm iz otroštva, prejšnjih življenj in pomaga resetirati družinski zapis v DNK.
Včeraj sem se pogovarjala z Alexejem in znova ugotovila, kako pomembno je da se človek »nagradi« po končanem delu. Po celem dnevu intenzivnih vaj, so dan zaključili s savno in odklopom. Kako enostavno in logično se sliši. Za nekatere.
Za nekatere pa niti približno ne!
Nekateri se sploh ne zavemo, da je eno »delo« končano. Ampak samo gremo naprej za notranjim ali zunanjim spiskom do večera, preganjajoč samega sebe (in druge)!
In tako sem se danes dopoldan, ko sem eni Ženski peljala ogrlico z Lapislazulijem, zopet zavedla, kako v meni drvi na repeat stari znani program: nimam dovolj časa, in še toliko imam za narediti. Toliko »moram« narediti in toliko še želim narediti… Preganjavica brez konca.
Pri nas v družini se je v glavnem v času mojega otroštva samo delalo. Eno delo je hitro odprlo naslednje, tisto, ko je bilo končano, spet naslednje…in tako je minil cel dan…naredil si ogromno, pa si bil še vedno v občutku, kaj vse je še za narediti in da ni dovolj časa za vse. Počitek ni bil dovoljen. Pojedlo se je na hitro. In se delalo, pospravljalo do večera, potem pa spat.
Predvsem se nisi nikoli zavedel, kaj vse si ŽE naredil, zaključil.
In tako ta vzorec v meni še vedno laufa in laufa…
Potem pa mi je Življenje hvala bogu, že kakih 13 let nazaj na pot poslalo Alexa in Majuško, ki prihajata iz balkanskih korenin, kjer znajo UŽIVATI. Kjer si vzamejo po delu čas za Kavco in v njej uživajo, se pogovarjajo in ne drvijo v naslednje delo. Kjer niso obsedeno s čistočo in zunanjimi stvarmi, ampak se malo raje družijo.
Tako sem velikokrat postajala živčna, ko sem videla da Alex lepo umirjeno dela, potem pa si vzame pavzo, uživa jo sproščeno. In potem spet uživa v svoje delu. Živčna sem postala, ker sem videla, kaj vse je še za narediti in mi je bilo nedopustljivo, kako si lahko kaj takega dovoli, medte, ko jaz še kar delam in mi v glavi mrgoli spisek in občutek ujetosti vanj…
Spomnim se, ko mi je prvič rekel, da ti kdaj narediš DOVOLJ? A imaš kdaj občutek, da si za danes naredila dovolj in si lahko zdaj privoščiš mirne vesti počitek ali pa nekaj počneš zase iz čistega užitka?
Uf…takrat sem se prvič zavedla ustroja, ki me priganja naprej. In kar seveda predajam naprej svojemu otroku.
Hm…
Sam od sebe se tale vzorec ne bo spremenil. Potrebno je ustvariti novo navado.
Ustvariti jo, ja. Zavestno in s precej truda na začetku, kajti naše misli in telo so navajeni na stari ritem, če pa jih želimo speljati na novo pot, moramo vztrajati…
Zakaj vse to pišem?
Ker verjamem, da je marsikatera ženska zrasla v podobnem okolju in si nikoli, ali pa res redko dovoli resničen odklop. Priznanje za opravljeno delo. Počitek. Si podari darilo za razvajanje…
Danes mi je Miklavž prinesel tale serum. Božanski Serum. Serum za Boginje!
Od zjutraj sem na polno delala novo ogrlico, ko sem jo dokončala se je seveda spisek trenutnih (in vseh ostalih) reči jasno javljal, da si nisem vzela niti časa, da bi kaj pojedla, kamoli, da bi zares zadihala in se odklopila…
Potem pa…sem si vzela naslednji trenutek. Zavestno. Si dala muziko (ja…zdaj v času ovulacije mi paše reggeton ( Španski jezik in ritem) in zaplesala. Potem sem si načarala še ruto na glavo in si kanila nekaj kapljic novega oljčka za Boginje…
Tako gre to.
Vsak trenutek znova se lahko zaustaviš in spremeniš kolesje, ki te sili v staro drvenje.
Se bo vse sesulo, ker sem teh 20 minut zapeljala drugače?
Ne bo se. Se bo že vse sestavilo. In hvala bogu mi nihče ne diha za ovratnik kaj in do kdaj moram NUJNO narediti Hvala Bogu ni ravno…ker sem se sama odločila, da bom delala tako. Hihi, to pa seveda vzame v zakup balansiranje med skrbjo in zaupanjem… Zaupanje: ljubezen. Skrb: strah.
Jutri, dragi moji, težko pričakovana spletna stran!
Joooooj, kaj vse bi še dala vanjo.
Ampak kaj češ, bo kolikor pač bo!
Sem te dni v noro ustvarjalnem flowu…in ga mroam izkoristiti…pa čeprav drugo delo« trpi« J Ampak..tako kot vedno, je vse stvar percepcije…
Draga moja, ki pri sebi prepoznavaš ta isti vzorec… Kako ga pa ti rešuješ?
To so bile prve markame ogrlice, ki sem jih bila naredila daljnjega leta 2011 po enoletnem neustvarjanju.
Spomnim se, da sem dobila idejo, da vsak izmed štirih Q’oriankinih botrov dobi svojo ogrlico s kameno strelo v barvah elementa, ki ga predstavjla: ogenj, voda, zemlja, zrak. V Q’oriankino ogrlico pa sem vpletla od vsakega elementa po eno barvo, da v svoji ogrlici nosi Celoto.
Ustvarjala sem medtem, ko je tisto eno edino urco v
celem dnevu zaspala. Na meni, seveda 🙂 Ampak me je njen papa naučil posebno tehniko vozlanja, el punto peruano, za katerega kristala in vrvice v nastajanju ne potrebujem imeti pritrjene na podlago. Ogrlico lahko ustvarjam lahko celo med hojo 🙂🙂
Joj, spomnim, se, kako sem iz zadnjega kotička spomina nekako privlekla poteze, kako se ogrlica sploh naredi. In potem se je slika čudežno sestavila in ustvarjalni proces je stekel.
Drage moje, nikoli ne veš, v kako pomembnem trenutku boš želela sama izdelati in podariti podobno ogrlico nekomu, ki ti pomeni največ na svetu.
Ogrlico, ki bo mnogo več kot le kos nakita. Bo simbol. Bo talisman, Po podpora…
Zato te vabim to soboto na naše Ritualno ustvarjanje ogrlice s kristali, kjer bomo izdelali čudovite makrame ogrlice s kristalom po vaši izbiri!
