Večno čakanje na Pravi trenutek

Večno čakanje na Pravi trenutek

“Samo še malo, da bom pripravljena.”
“Joj, ni še pravi trenutek. Ni še dovolj jasno, kaj bi rada zares naredila. Kaj bi rada zares predala. Toliko idej imam!”
“Ni še zrelo!”

“Hm…ma nimam dovolj znanja. Res ne.”
“Še na kakšno izobraževanje moram, da si pridobim znanje in orodja,
saj samo moje izkušnje niso dovolj.”

“Ne, jaz pa res nisem še dovolj dobra…nimam dovolj znanja…”
“Nisem kompetentna.”

In…predvsem…tisti dobri stari refren : “NI ŠE PRAVI ČAS.”
“Moram ZAČUTITI, da je zrelo in da je PRAVI čas.”

Ti je to kaj znano?

Je kdaj res “pravi” čas?

Ali kdaj v POPOLNOSTI zares začutiš vse podrobnosti in korake na poti…Celoto?

Ali pa je….je tisti »pravi« čas v resnici tisti, ki ga ti DOLOČIŠ in se OD-LOČIŠ. Ko zapreš oči in se vržeš v vodo…
Pa čeprav ti ni še jasno, kako boš priplavala na drugi breg. Če boš na poti sama, ali pa se ti kdo pridruži. Če drugi breg sploh obstaja in…kaj pa če, ko prispeš ugotoviš, da je breg porasel s trnjem in boš morala plavati še naprej?

Pravi čas je tisti, ko začneš nekaj, tudi ko ni še jasno, kako se bo vse izšlo.
Ko nimaš garancije, da ti bo sploh uspelo. Da bo koga sploh zanimalo. Da bo sploh kakšen odziv.

Ko nimaš garancije, kako se boš v tej novi vlogi ali projektu znašla in greš kljub nejasnosti naprej.

Narediš prvi korak.
In potem drugi. In potem tretji.

“Ma…ni še pravi čas. Ni mi še čisto jasno kako. In….kaj pa če mi ne bo uspelo?”
Hm….na tihem V GLAVI melješ naprej  stare znane nekonstruktivne misli.
“Hja, potem je bolje sploh nič začeti, kajne?”

Si naveličano in hkrati “olajšano” rečeš v brk in delaš naprej tisto kar ti je že znano. Ostajaš v coni udobja (ki v resnici ni že prav nič udobna!)
Ni se ti treba soočati z neuspehom…z neodobravanjem…s posmehom ali zavrnitvijo.

In potem se v tebi kopiči nezadovoljstvo…HREPENENJE Duše, ki sili v premik. Njena svilnata krila, ki se želijo samo razpreti, pa še kar naprej v tej tesni bubi komaj opazno delajo premike, namesto, da bi končno zaplapolala in poletela…v neznano.

Ne, v rokah nimamo natančnega zemljevida svoje Duše

Je že res, in globoko verjamem v to, da morajo ene stvari dozoreti.

Da pride pravi čas.

Ampak je pa tudi res…da v roki nimamo zemljevida Duše..vsaj ne natančnega, in nimamo nobene druge garancije za uspeh, za sprejetost, kot le Zaupanje v srcu. Kot le tisti tihi glasek, ki te spodbuja in nagovarja naprej… Ki ti nič ne »garantira«, te v nič ne sili. Vendar…hvala bogu tudi potihne ne.

Torej..verjamem, da je zmotno je prepričanje, da so drugi, ki jim je uspelo, točno vedeli, kako bodo stvari izpeljali. Zmotno je prepričanje, da je bilo logično, da jim bo uspelo in da je bilo LAHKO.

Res…
V naši lepi sodobni družbici se je nekako prijelo prepričanje, da ko si na DUŠNI POTI, da je pa VSE LAHKO. In da se vse naredi SAMO.

Ja in Ne.
Je potrebno zaupanje in je potrebno DELOVANJE. Ob času.
In je potrebna VZTRAJNOST
.
Večina…če ne vsi, so začeli najprej z malim. Najprej predavali nekaj , na prste preštetim ljudem.. a so vztrajali, ker so nekje v sebi čutili,da želi Duša naprej. In so po malem gradili… Padli…bili nesprejeti, zasmehovanji, pa so šli vseeno naprej.
Včasih so začeli z eno stvarjo in pristali čisto nekje drugje.

A vsem je bilo skupno to, da so DELOVALI.
Da niso ostali v glavi in tehtali vseh možnosti, vseh možnih izidov in ne izzidov.
Preverjali konstantno če so ŽE dovolj dobri, če imajo že dovolj znanja izkušenj…itd.
Skratka…

Od-ločila sem se, da je Pravi čas!

Za to, da odprem Prostor Zate…in Zate, ljuba Sestra in da začnemo negovati to svojo žensko energijo v Krogu skozi dotik, objem, ples, karte in rune…skozi pridih ritualnosti in domačnosti…

Saj ja..UM seveda blebeta naprej…da je Ženskih Krogov že nešteto v Sloveniji in da so marsikatere Ženske ki jih vodijo »boljše« od mene…

Ampak…točno takšne MEŠANICE DIVJOSTI, PRIMARNOSTI, NEŽNOSTI IN MILINE, ki jo v sebi nosim jaz, začinjenih z vsemi mojimi POTOVANJI V JUŽNO AMERIKO, v Evropo in Afriko, v neznano; moji mini UMIKI v tišino gozda reke in jezera ob ognju, pa opolnomočenje skozi POROD DOMA IN IZKLJUČNO NOŠENJE moje hčerke in raziskovanje NEPLENIČARSTVA…kdo ve kooooliko že narejenega čudovitega MAKRAME NAKITA s KRISTALI….pa zaljubljenost v STARE KULTURE IN PLEMENA…ne tega nima nihče. Pač 🙂 Kot tistih drugih mešanic kvalitet in izkušenj drugih ljubih Sester Žensk nima nobena druga!

Tako da, Ljuba moja!
???Dobivale se bomo v KROGIH, SKOZI PLES, MEDITACIJO, RUNE IN KARTE, OBJEM, DOTIK, POGOVOR, PETJE in se učile ljubiti sebe, sprejemati sebe TOČNO TAKŠNE KOT SMO ŽE ZDAJ….vedoč, da se za tem skriva še lepša in svobodnejša …Boginja..Kraljica…Divja Ženska…Svečenica…Vilinka…Zeliščarica…Mati in Ljubimka… Ženska in Človek, Čudovito Duhovno Bitje s prečudovitim Templjom-Telesom, ki potrebuje ljubezen in negovanje…???

<3 ZDAJ PA TE PROSIM, ZA NAMIG:

?Kaj čutiš, da ti iz vsega tega, kar sem, lahko ponudim jaz? V Čem te lahko podprem?

?In, kako pogosto bi se dobivale? TEDENSKO? Vsak DRUGI TEDEN?

Hvala ti še enrkat iz srca, da si prebrala vso to dolgo pisarijo, na dan, ko lezem (spet) iz svoje buba…in počasi razpenjam svoja krila v želji, da SKUPAJ poletimo v svobodnejšo Sebe <3

?Se mi pridružiš v ZAPRTI FB SKUPINI Pleme Divje Ženske?

Foto: Teja Blatnik Hvala ti ljuba!

Se tudi tebi včasih zdi, da so tvoje Sanje prevelike?

Se tudi tebi včasih zdi, da so tvoje Sanje prevelike?

Se ti zvrti v glavi ob misli na vse, kar bi rada uresničila… Ob misli, kako velik je ali pa so projekti, ki ti poplesujejo nekje v podzavesti. Preveliki zate na prvi pogled…

In potem se pač prepričaš, da si samo domišljaš, da bi to rada naredila. In začneš verjeti v to, da sploh ne veš, kaj bi rada počela v Življenju.

Ali pa da je vse to itak totalno preveliko in popolnoma neizvedljivo.

Ali pa…si navajena gledati iz svojega osebnega kotička…navajena delati vse sama in ko se pred teboj zopet pojavi ta  Velika Idejo, ta velik projekt, se ti kar zamegli pred očmi, zato pogledaš v drugo smer in na te Sanje skušaš pozabiti.

Sanje ne potihnejo

Ampak…

Sanje ne potihnejo.

Se ne zbrišejo.

So.

In te čakajo.

Tam nekje zadaj…In vsake toliko časa opozorijo nase…

Skozi pesem….

Skozi sliko…

Skozi nočne sanje.

Skozi besedo neznanca na ulici

Ali občutek, ki se pojavi na obzorju zahajajočega sonca.

Zloglasni in vsega kriv PMS je v resnici tvoj Kompas!

Se tudi tebi zgodi, da če ne prej, pa se ti tik pred menstruacijo, v tako glasno omaloževanem PMS tednu, začne zdeti, da nič, kar počneš, nima smisla? Se začneš počutiti, da gre tvoje življenje mimo tebe…da delaš stvari, ki jih imaš rada…ampak da pa je bistvo nekje drugje?

Takrat namreč, se v resnici oglašajo tvoje Sanje in Hrepenenja. Naš cikel ima znova priložnost, da nas spomni na Dušne dogovore. Na pravo poslanstvo….ki pa je včasih na videz preveliko, da bi ga sploh lahko sprejele za svojega.

In potem gredo meseci…leta…

Počneš stvari, ki jih ljubiš ali pa sploh ne … Toda en glasek tam zadaj ne potihne: »Nekaj drugega moraš delati«… »Čakam te«… In potrpežljivo čaka.  Da končno zbereš pogum in rečeš: »Tukaj sem. Tukaj sem in ne zmorem več bežati. Kaj naj storim?«

Žal ali na srečo v v Šoli Življenja ne dobiš zemljevida

Včasih moraš pustiti vse, kar si počela do sedaj in slediti temu klicu tja v neznano, ki pa je v resnici še kako znano tvoji Duši.

Koraki se sproti izrisujejo…saj nimaš zemljevida in točk po katerih naj bi hodila. Tukaj gre pomojem res za predajo. Za sprejetje sebe…svoje Vizije, svojih Sanj in zaobljubo, da jim boš sledila. Brezpogojno in zares. Zaupajoč, da bo vsak korak šele sproti pokazal smer naslednjega koraka…

In v tem moraš zaupati v podporo. Ampak ne samo zaupati, temveč jo  biti pripravljena tudi sprejeti. Kajti…včasih pomeni podpora tudi to, da k sebi blizu spustiš nove ljudi. Pravzaprav zelo blizu. In spustiš zidovje navidezne varnosti, za katero si se skrila. Spet drugič pa lahko samo nemočno gledaš, kako se vse tvoje dosedanje življenje poslavlja od tebe: tvoja prijateljstva, partnerstvo, služba…

Včasih se moraš še bolj odpreti, postati še bolj ranljiva, da lahko sprejmeš…

Toda…ne boj se.

Sprejmi.

Da je tvoja Vizija velika.

Pa ni zato nič večja ali pomembnejša od sosedove, prijateljičine ali od neznane ženske iz vasi  onkraj doline.

Tvoja Vizija čaka nate. In na vse ostale, ki še bodo (od)igrali svojo vlogo v njej… kajti nobena velika vizija ne zaživeti z eno samo osebo. In morda je tukaj ključ zate. Sezares odpreti za pomoč, sodelovanje… Končno spustiti breme, da si za vse sama in pote ne izvedeš (delčkov) sanj, ker so prevelike zate.

Ključ je v sprejetju

Ključ je v sprejetju.

V Sodelovanju.

V Predaji

In v Zaupanju.

In…med tem časom je tvoja naloga da neguješ sebe.

Svoje ljubo telo, svoj tempelj. Ga hraniš z dobro hrano, ga ohranjaš vitalnega. Iščeš užitke in stvari, dejanja, ki hranijo tvojo Dušo, Tvojo Divjo Žensko. Tvoj Primarni, osnovni, izvorni del sebe (Na to temo organiziramo tudi solsticijev dogodek: Prižgi Divjo Žensko v sebi https://katjabubnic.com/dogodki/460/460)

Kajti…ko počneš, kar ljubiš te stvarstvo nagradi.

In tako se jaz te dni…ko se me zopet želi polastiti strah pred preživetjem i n vzorec pomanjkanja časa ter začarani krog delo brez pravega počitka.. Skušam  se zavestno spomniti: v čem res uživam? In dati čim več prostora temu, in hkrati izpustiti strah, da ne bo dovolj… Dati prednost stvarem v katerih uživam. IN tistim, v katerih uživam manj, dodati nekaj žmohtnega, magari v gibu, glasu, barvi, da postane živo in lahkotno.

Oh, draga moja..še bi lahko pisala…o Viziji…o strahovih..o dvomih, katerih kraljica sem bila.

Toda,  danes te povabim, da »samo« sprejmeš svoje Velike Sanje. Svojo Veliko Vizijo. In jo umestiš nekam v svoje telo…ji najdeš prostor, da ji ne bo treba več bežati ven, da se lahko sprosti in začne sodelovati s teboj.

In jo opazuješ dan za dnem.. delaš najprej mini korake v njeni smeri… Predvsem pa se tudi opazuješ znotraj menstrualnega cikla, in vidiš, kakšne misli in občutja se pojavljajo  glede tvoje Velike Vizije in tvojega vsakdanjega življenja dan za dnem.

Hvala ti, draga moja Ženska, da si si vzela čas in prebrala ta dolg zapis…

Cenim to.

Objemam te sestrsko in spodbudno,

Gospod navdih ali Señorita Inspiración

Gospod navdih ali Señorita Inspiración

Navdih je ena takšna zanimiva reč…

Je kot iskra, ki pride iznenada in če ji v pravem trenutku ne pristaviš kuriva, ugasne, in ogenj ne zagori.

Podobno je z navdihom.

Pride…včasih te nežno nagovarja…od nekod skrivnostno kliče…in vztraja…

Velikokrat pa pride iznenada, kot zdajle ta moj zapis.

Pride iznenada in ga moraš hitro ujeti za rep, da ti ne pobegne.

Ko se spogledaš z njim, čutiš v telesu vznemirjenje…metuljčke v želodcu, igriv, skrivnosten nasmeh, iskrico v očeh..poseben žar…

Iskra, ki kliče k ognju.

Obljublja, da se bo nekaj izjemnega rodilo, če prideš ZDAJ!

In potem…je v življenju tako kot pri vsem:

Se odločiš ZA in sprejmeš navdih v svoje kreativno naročje, se mu prepustiš, da te odpelje neznano kam… ali pa…rečeš NE, saj imaš še druge stvari »nujno« za narediti…in ko končaš, je navdih že bog ve kje…

Zanimivo, jaz velikokrat dobim navdih za pisanje ravno ko se lotim ustvarjanja.

Danes sem cel dan nekaj urejala, pisala, sestavljala, odpisovala…in KONČNO se odzovem naviduhu, ki me že cel dan zapeljivo vabi…

Pred očmi mi plešejo pisana peresa…vidim čudovite uhane…poigravajo se v vetru, igrajo se s kristalčki..

In spet se oglasi moj dragi um: moja draga naročila me čakajo…želim jih narediti in oddati…a navdih vabi…

Vabi  prav vznemirljivo, kot svežo ljubezen ga občutim v telesu.

In potem…si končno razprostrem peresa po kavču (zimski atelje J), sestavim en par in tri solitarios (madre mia, Q’orianka bo prišla čez slabo uro, ko bom ravno polno padla v ustvarjanje…pa še pred mačko jih moram čuvat, da se ne bodo hm.. nehote razmršila med ostrimi zobmi J)

No..in drage moje…ko končno začnem ustvarjati uhane, pride naslednji navdih…ki kliče k pisanju.

Pisanju tegale…

In vem…vem, da vsakič ko se odzovem temu instantnemu navdihu in stopim takoj v akcijo, je zapis pretočen in vedno  prejme veliko odziva v vas…pod komentarji in na zasebna sporočila.

Hm…se mu odzvati, navdihu?

Ali slediti napisanemu in zastavljenemu?

Bi rekla da, tukaj sledimo svojim občutkom…morda enemu balansu…kdo ve?

Včasih rečeš DA in včasih NE, preveriš, kaj je bolj »nujno«

Jaz sem se danes odzvala…kaj bo nastalo in kdaj bo že moj Kreativni Proces prekinjen, ne vem?

Vem pa le, da bom zdaj napisala končno piko, hvaležna za vse navdihe, ki potujejo med nami in čakajo, da ga jih za repek zgrabim jaz ali ti…in saj je na koncu vseeno… Le da se nekaj lepega rodi J

In ja…..mislim, da je vsem umetnikom znana ta zgodba z Navdihom…

Mimogrede…ves cas imam obcutek, da je tale navdih v resnici Ženska. Musa…inspiración…. Ja…v španščini so vedeli, da je navdih ženskega spola, saj je koketen, zapeljiv…kot sirena v skrivnostnem zalivu…

Torej señorita Inspiración gracias por sus visitas y colaboraciones 😉

Predstavljaj si, da je tvoje Bistvo kot en čudovit Kristal

Predstavljaj si, da je tvoje Bistvo kot en čudovit Kristal

Dobro jutro draga Ženska!

Predstavljaj si, da je tvoje Bistvo kot en čudovit Kristal. Popoln v svoji lepoti. In od tebe je odvisno, v kaj se boš razvila…
Od tebe je odvisno, v kakšno ogrlico se boš napletla…

In tudi če kdaj navidezno zavijes s poti, se zavozlaš, lahko še vedno podreš vozliške in začneš znova… kajti kristal ostaja vedno nedotaknjen!

Vsak dan imaš novo priloznost, da prisluhneš svojo Duši, ji pustiš, da te prime za roko in ti pokaže smer.
Kako ves da ti Duša govori?
Ona samo pove. Skoraj zašepeta. A nikoli ne prepričuje…saj brezkompromisno zaupa Vate…

želim ti čudovi začetek tedna❤❤❤

Na sliki pa čudovit AZURIT MALAHIT kristal iz Peruja

 

AZURIT MALAHIT
Azurit je bil sveti kamen že v Atlantidi, v Starem Egiptu; na Kitajskem so ga imenovali Kamen Nebes, Grki in Rimljani so ga uporabljali za krepitev jasnovidnosti, Ameriški Indijanci pa za povezovanje s svojimi spiritualnimi vodniki. Azurit nam prinaša jasnost, odpravlja stres in zmedo, odpira naš um. Stimulira naš intelekt, naše fizične ter intuitivne sposobnosti. Izboljšuje sanje, pomaga nam preiti v meditativno stanje in nam omogoča zunajtelesna potovanja.
Azurit zdravi in uravnoveša grleno čakro, zato je odličen pri izpitih, na intervijujih, pomaga pri organizaciji… Pomaga, da se utišajo tisti, ki zaradi živčnosti preveč govorijo, in da spregovorijo tisi, ki si ne upajo spregovoriti na glas.
Uporablja se za razstrupljanje, pri, težavah z ledvicami in jetri. Za cirkulacijo krvi in , pri migrenah in vrtoglavici.Dober je za zdravo kožo, zobe in pomaga pri razvoju zarodka .

MALAHIT
Čakre: 3.4.
Blagodejno deluje na jetra,kosti, DNK, ščitnico, celično zasnovo, krvni in limfni sistem. Je močno zaščitni kamen. Varuje nas pred zlim očesom in raznimi uroki. Priporoča se, da ga nosijo nosečnice in dojenčki.
Nevtralizira in ščiti pred elektromagnetnim in radioaktivnim sevanjem. Pomaga pri zdravljenju artritisa, ran (ima antibakterijski učinek). Egipčani so kot naravni antibiotik uporabljali malahit v prahu pomešan z medom.
Malahit nam pomaga pri zdravljenju travm iz otroštva, prejšnjih življenj in pomaga resetirati družinski zapis v DNK.

Z ljubeznijo in blagoslovi,

Katja

Zamenjam program “Nimam dovolj časa” za “Podarim si Užitek”

Zamenjam program “Nimam dovolj časa” za “Podarim si Užitek”

Včeraj sem se pogovarjala  z Alexejem in znova ugotovila, kako pomembno je da se človek »nagradi« po končanem delu.  Po celem dnevu intenzivnih vaj, so dan zaključili s savno in odklopom. Kako enostavno in logično se sliši. Za nekatere.

Za nekatere pa niti približno ne!

Nekateri se sploh ne zavemo, da je eno »delo« končano. Ampak samo gremo naprej za notranjim ali zunanjim spiskom do večera, preganjajoč samega sebe (in druge)!

In tako sem se danes dopoldan, ko sem eni Ženski  peljala ogrlico z Lapislazulijem, zopet zavedla, kako v meni drvi na repeat  stari znani program: nimam dovolj časa, in še toliko imam za narediti. Toliko »moram« narediti in toliko še želim narediti… Preganjavica brez konca.

Pri nas v družini se je v glavnem v času mojega otroštva samo delalo. Eno delo je hitro odprlo naslednje, tisto, ko je bilo končano, spet naslednje…in tako je minil cel dan…naredil si ogromno, pa si bil še vedno v občutku, kaj vse je še za narediti in da ni dovolj časa za vse. Počitek ni bil dovoljen. Pojedlo se je na hitro. In se delalo, pospravljalo do večera, potem pa spat.

Predvsem se nisi nikoli zavedel, kaj vse si ŽE naredil, zaključil.

In tako ta vzorec  v meni še vedno laufa in laufa…

Potem pa mi je Življenje hvala bogu, že kakih 13 let nazaj na pot poslalo Alexa in Majuško, ki prihajata iz balkanskih korenin, kjer znajo UŽIVATI. Kjer si vzamejo po delu čas za Kavco in v njej uživajo, se pogovarjajo in ne drvijo v naslednje delo. Kjer niso obsedeno s čistočo in zunanjimi stvarmi, ampak se malo raje družijo.

Tako sem velikokrat postajala živčna, ko sem videla da Alex lepo umirjeno  dela, potem pa si vzame pavzo,  uživa jo sproščeno. In potem spet uživa v svoje delu. Živčna sem postala, ker sem videla, kaj vse je še za narediti in mi je bilo nedopustljivo, kako si lahko kaj takega dovoli, medte, ko jaz še kar delam in mi v glavi mrgoli spisek in občutek ujetosti vanj…

Spomnim se, ko mi je prvič rekel, da ti kdaj narediš DOVOLJ? A imaš kdaj občutek, da si za danes naredila dovolj in si lahko zdaj privoščiš mirne vesti počitek ali pa nekaj počneš zase iz čistega užitka?

Uf…takrat sem se prvič zavedla ustroja, ki me priganja naprej. In kar seveda predajam naprej svojemu otroku.

Hm…

Sam od sebe se tale vzorec ne bo spremenil. Potrebno je ustvariti novo navado.

Ustvariti jo, ja. Zavestno in s precej truda na začetku, kajti naše misli in telo so navajeni na stari ritem, če pa jih želimo speljati na novo pot, moramo vztrajati…

Zakaj vse to pišem?

Ker verjamem, da je marsikatera ženska zrasla v podobnem okolju in si nikoli, ali pa res redko dovoli resničen odklop. Priznanje za opravljeno delo. Počitek. Si podari darilo za razvajanje…

Danes mi je Miklavž prinesel tale serum. Božanski Serum. Serum za Boginje!

Od zjutraj sem na polno delala novo ogrlico, ko sem jo dokončala se je seveda spisek trenutnih (in vseh ostalih) reči jasno javljal, da si nisem vzela niti časa, da bi kaj pojedla, kamoli, da bi zares zadihala in se odklopila…

Potem pa…sem si vzela naslednji trenutek. Zavestno. Si dala muziko (ja…zdaj v času ovulacije mi paše reggeton ( Španski jezik in ritem) in zaplesala. Potem sem si načarala še ruto na glavo in si kanila nekaj kapljic novega oljčka za Boginje…

Tako gre to.

Vsak trenutek znova se lahko zaustaviš in spremeniš kolesje, ki te sili v staro drvenje.

Se bo vse sesulo, ker sem teh 20 minut zapeljala drugače?

Ne bo se. Se bo že vse sestavilo. In hvala bogu mi nihče ne diha za ovratnik kaj in do kdaj moram NUJNO narediti Hvala Bogu ni ravno…ker sem se sama odločila, da bom delala tako. Hihi, to pa seveda vzame v zakup balansiranje med skrbjo in zaupanjem… Zaupanje: ljubezen. Skrb: strah.

Jutri, dragi moji, težko pričakovana spletna stran!

Joooooj, kaj vse bi še dala vanjo.

Ampak kaj češ, bo kolikor pač bo!

Sem te dni v noro ustvarjalnem flowu…in ga mroam izkoristiti…pa čeprav drugo delo« trpi« J Ampak..tako kot vedno, je vse stvar percepcije…

Draga moja, ki pri sebi prepoznavaš ta isti vzorec… Kako ga pa ti rešuješ?

Q’oriankine krstne ogrlice

Q’oriankine krstne ogrlice

To so bile prve markame ogrlice, ki sem jih bila naredila daljnjega leta 2011 po enoletnem neustvarjanju.
Spomnim se, da sem dobila idejo, da vsak izmed štirih Q’oriankinih botrov dobi svojo ogrlico s kameno strelo v barvah elementa, ki ga predstavjla: ogenj, voda, zemlja, zrak. V Q’oriankino ogrlico pa sem vpletla od vsakega elementa po eno barvo, da v svoji ogrlici nosi Celoto.

Ustvarjala sem medtem, ko je tisto eno edino urco v celem dnevu zaspala. Na meni, seveda 🙂 Ampak me je njen papa naučil posebno tehniko vozlanja, el punto peruano, za katerega kristala in vrvice v nastajanju ne potrebujem imeti pritrjene na podlago. Ogrlico lahko ustvarjam lahko celo med hojo 🙂 🙂

Joj, spomnim, se, kako sem iz zadnjega kotička spomina nekako privlekla poteze, kako se ogrlica sploh naredi. In potem se je slika čudežno sestavila in ustvarjalni proces je stekel.

Drage moje, nikoli ne veš, v kako pomembnem trenutku boš želela sama izdelati in podariti podobno ogrlico nekomu, ki ti pomeni največ na svetu.
Ogrlico, ki bo mnogo več kot le kos nakita. Bo simbol. Bo talisman, Po podpora…

Zato te vabim to soboto na naše Ritualno ustvarjanje ogrlice s kristali, kjer bomo izdelali čudovite makrame ogrlice s kristalom po vaši izbiri!

https://www.facebook.com/events/1079957215509466/

Zaupaj mi ime, priimek in kamor želiš prejeti menstrualni koledarček.

Uspešno si se naročil na novičke.

0
No products in the cart
Katja Bubnič
Privacy Overview

This website uses cookies so that we can provide you with the best user experience possible. Cookie information is stored in your browser and performs functions such as recognising you when you return to our website and helping our team to understand which sections of the website you find most interesting and useful.