Ko ženske skupaj sedemo v Krog in odpremo svoje srce, svoj ranljivi del sebe, si pred drugimi upamo izraziti svoje strahove, pripravimo prostor za avtentičnost. Snamemo maske in lahko šele poiščemo tisti Divji del Svoje Ženske Duše.
Ko se predamo plesu, svobodno, kot je Ajda rekla tako, da se nam jebe za cel svet, pa premikamo gore. Vsaka zase v svojem plesu, v sebi…v svoji svobodi, v svojem čutenju…
In skupaj, v Krogu, povezane in podprte.
Se spomnite, kaj sem rekla na koncu: NOBENA ŽENSKA NI NIKOLI SAMA. NIKOLI. Me ustvarjammo Pleme…Sestrstvo…in ga širimo v svet!
In kar je bilo še najbolj ganljivo… da smo imeli enega malega nekajmesečnega fantička med nami, ki je bil lani na tem plesu še v trebuščku. In sem tako začela prinašati v naš svet tudi te plemenske vrednote, da so dojenčki del odraslega sveta. Nikogar ni motilo, ko je kaj protestiral…jaz sem bila zasidrana v sebi…mamica se je na trenutke umaknila in ga pomirila…potem pa plesala z nami in z njim v traku, da je mali zaspal.
In imele smo še eno bitjece v trebuhu…mamica nosečka 7 mesecev… Kakšna popotnica za življenje!
Ženske spreminjamo svet.
Svobodne Ženske, ki si dovolimo objeti in sprejeti vse dele sebe. Svojo celoto.
Ki ne izgubljamo svoje dragocene energije s primerjanjem in samosabotažko, ampak v sebi iščemo svoje darove, ki jih imamo za podeliti s svetom. In smo druga drug v podporo. Ker tako lahko stokratno pomagamo svetu.
Svobodna Ženska, ki uživa v sebi, ki je prebudila v sebi dvojo Divjo Žensko, bo spremenila svet.
Me smo včeraj ustvarile elektrarno z našo SKUPNO energijo!
In to že z novo generacijo (dojenčkom in tistim še v trebuščku).
Kaj naj povem o naših glasbenikih?
Živa prvinska glasba skozi afriška tolkala pa nas je dokončno popeljala v svet ekstaze… Ma saj nimam besed! Pred očmi vidim teh 26 žensk, kako so plesale. Ene poznam od prej…in ganjena sem nad transformacijo, kateri sem bila priča.
Hvala Issiaka Sanou in Mamourou Sanou
THANK YOU FOR PUTTING WHOLE YOUR SOUL INTO THE MUSIC.
merci por mette toute votre âme et toutle votre energie dans la musique! C’etait exstatique!
In hvala VSAKI IZMED VAS.
SKUPAJ SMO VČERAJ USTVARILE NOVO POGLAVJE V SVOJEM ŽIVLJENJU.
Jaz…sem začela živeti svoje Poslanstvo. Ustvarjanja Plemena svobodnih Žensk, ki bo Pleme svobodnega sveta <3
HVALA IZ VSEGA MOJEGA PONIŽNO POSNOSNEGA SRCA.
HVALA DIVJI ŽENSKI V VSAKI IZMED NAS, DA SE JE ODZVALA KLICU, NA KATEREGA JE TAKO DOLGO ČASA ČAKALA. KONČNO JE TUDI ONA DOBILA SVOJ PROSTOR V NAŠEM ŽIVLJENJU.
26 ŽENSK
1 DOJENČEK IN 1 ŠE V TREBUŠČKU
IN 2 GLASBENIKA
NEPRECENLJIVO
Vaša Katja
Sedim v svojem ustvarjalnem kotičku in kreiram ogrlico…
V ozadju nežno poje mantra Om mani Padme Hum…jaz pa se naenkrat spomnim tistega večera… večera, ki je kriv, da imamo letos že drugič naš solsticijev Ples Prižgi Divjo Žensko v Sebi.
Ti zaupam zgodbo o njegovem rojstvu? Morda bo malo dolga…a ko mi misel teče in pišem, ne razmišljam o številu besed…
Bila je zima leta 2012. Mama sem bila že skoraj dveletni hčerki…in čeprav sva pogosto hodili na koncerte, sem bila še vedno željna plesa. Tistega Divjega…brez otroka, ki mi zaspi na hrbtu ali v naročju…
S Q’oriankico sem se skozi mesto vračala domov…nakar zaslišim znano mi cigansko glasbo…tisto, ki prebudi nekaj pradavnega v meni…nekaj Divjega…glasbo, ki se ji ne morem izmuzniti, ne da bi se telo samo v gibu začelo odzivati nanjo…
Mrzlo je…in jaz oblečena v dolgem puhastem zimskem plašču … Pomignem jim, glasbenikom…na videz jih že poznam z ulice, saj jih se vedno ustaviva in jih poslušava…in tudi plesala sem že na njihovo glasbo tam na Čopovi..ko sem hodila proti domu….
A danes se v tem puhastem plašču počutim tako okorno, da pohitim naprej…. Toda…vloga mame me uči, da je treba izkoristiti trenutek… In glasbe, ki me sama vabi v Ples, je zdaj v mojem življenju manj kot prej…zato se učim živeti ZDAJ. Vrnem se nazaj in jih pogledam s tistim nasmeškom: Tukaj sem…Ajmo iz Srca! Naročim jim eno cigansko…Čaje Šukarije.
In začnem plesati, kot, da smo na svetu samo še jaz in teh pet romskih muzičarjev… Bunda je okorna…a glasba prodre skoznjo… Lasje vihrajo okoli mene, ko plešem, nevajena plesati v čevljih, še manj v škornjih saj vedno vržem čevlje z nog, takoj, ko me glasba zapelje v Ples… Vsake toliko odprem oči in jih pogledam….tudi njim sijejo oči… Končno nekdo ČUTI GLASBO. Končno nekdo ČUTI! Uf…predam se ji cela…plešem, kot da ni gužve ob Ljubljanici ob hišicah s kuhanim vinom. Plešem…za trenutek plešem kot da ne bi bila niti mama…ampak samo jaz..Divja Ženska in teh pet glasbenikov, ki igrajo iz vse svoje Biti!
Pesmi je konec…zaslišim aplavz…. Vrnem se iz transa in vidim, da se je okoli nas zbrala množica ljudi. Z očmi se zahvaljujem muzičarjem… In oni meni… To je vredno več od denarja…Nekdo, ki končno ČUTI GLASBO, KI JO IGRAMO jim berem v očeh… Hvaležna sem za tisti nekaj divjega in prvinskega v sebi…da se ne meni za to, kaj bodo rekli drugi….ko nekaj zares začutim, da MORAM narediti…
Potem pa me prešine… Moja Majuška, ljuba prijateljica-sestra uči flamenko lepe mlade ženske… Hm…kaj ko bi jih povabili en večer, zdaj pred novim letom, da nam igrajo…samo za nas…
Vprašam harmonikaša, ker vidim, da je glavni. Pravo srce…..izpove se mi, kako mu je težko, ko tako dan za dnem igrajo…ljudje pa hodijo mimo in ne slišijo…ne čutijo glasbe… In ko mu povem za mojo idejo, se mu zasvetijo oči. Izmenjava si telefonske.
Vrnem se domov in Majuški povem za idejo. Beseda da besedo…in hrepenenje po Divjem Plesu rodi odločitev!
Teden dni hrepenenja, ko kočnno pride tisti večer. Oh….kako dolgo že nisem plesala na cigansko glasbo… Pripravljam se in Q’oriankico tudi uštimam. Seveda gre z menoj…saj je moja hčerka aktiven del mojega življenja..kot v plemenih….ko so bila praznovanja, so bili otroci del njih… KO so omagali, so enostavno zaspali….ali v nosilkah na mami, ali pa so jim pripravili ležišče nekje blizu.
Pozna ura je že…kakšna osma? Prispeva v plesno dvorano k Majuški obe… In vseh koliko 15 žensk? Majuška nas postavi v Krog in popelje v odpiranje in osvobajanje ženske energije…in ko vstopijo naši muzičarji, jim ni nič jasno kam so prišli… Nikomur se ne sanja, kaj se bo izcimilo iz našega večera…vsi smo tam z odprtim srcem in vznemirjenjem v telesu.
In potem začnejo igrati….takoj…prvi ton me že odpelje… Vendar začnejo s tistimi pesmi, ki jih igrajo na ulici..popevke… Z Majo jih pogledava in rečeva: »Ne, ne to… Vaše igrajte. Vaše. Ciganske…iz vsega srca!« Ay…to je to! Glasba mi naelektri celo telo in vsa se ji predam! Q’oriankica zlata pleše med mano in ostalimi ženskami…. Urška se poigrava med plesom z njo, in mama Katja po dolgem času lahko pade v trans… O moj Bog…kako paše….kako paše plesati zopet bosa…pustiti glasbi, da se polasti zadnjega delčka mojega telesa…!
Muzičarji so navdušeni! Raj za glasbenike je harem plešočih žensk. In naaaaajlepši je tisti del, ko pride k tebi harmonika…ali klarinet, ali boben…in samo tebi igra…in se zgodi tista edinstvena alkimija med glasbenikom in plesalko…kjer ni več persone….ampak sta samo še duši, ki se srečata na istem mestu, v istem čutenju, vsak skozi svoj jezik glasba…in plešoče telo, ki jo prevaja v snovni svet.
Q’orianka je kot vedno polna energije… Ko je utrujena …ob 23h, pride v moje naročje in pleše z menoj…dokler je spanec ne prelisiči..in se potopi v globok sen.
Odložim jo na mehko odejo, ki sem jo prinesla zanjo… Pokrijem jo…in se predam transu do konca!In ona spi svoj spokojni spanec…sredi divje glasbe in petnajstih plešočih žensk…
Dokler nismo vse že na koncu z močmi…. Plešemo do zadnjega atoma..ko telo ne zmore več in se posedemo….poležemo po tleh. Vendar jih prosimo, da igrajo naprej… In poslušamo…jokamo solze ganjenosti..solze nečesa starega…prastarega univerzalnega Jezika Duše, ki samo ČUTI in obstaja…..pojemo in smo srečne…izpolnjene…polno-prazne…
In od takrat sem v sebi nosila ta spomin…vasko zimo sem si rekla…tole bomo enkrat ponovile… In je trajalo… celih 6 let, da sem sama v sebi našla moč in zaupanje…brez Majuške, da to izpeljem.
Iskala sem lansko zimo z očmi tiste Rome…a so bili v drugi zasedbi in me niso prepričali… Tako sem Alexa prosila, da zbere najboljše muzičare okoli sebe, da se podamo v Ples.
Bilo je nepozabno in preseglo je vsa moja pričakovanja in tiha pričakovanja petindvajsetih žensk!
In letos..o ne…sploh nisem nameravala organizirati Plesa Prižgi Divjo Žensko v sebi, saj sem bila zasuta z delom.… ampak, ko smo začele Potovanje vase, Posadi Vrtnico v svoje srce…in sem videla, kako ženske POTREBUJEMO TO – Ples…in svobodo… Sem se na hitro odločila, da ponovimo… In nam tokrat poiskala afriške bobnarje…najboljše, da si lahko podarimo to Divjo svobodo in na najboljši možni način zaključimo najtemačnejši del leta!
P.S. Fotografije: zdajle sem našla na spletu fotografijo “naših” Romskih muzičarjev… vendar so bili 3 izmed teh na sliki takrat v naši zasedbi.
P.S: Pod srčkom na sliki je moja plešoča skoraj dveletnica
Fotografij iz tistega večera skorajda ni. Bilo je samo čutenje in prisotnost <3
Danes sem se prebudila ob 3h ponoči…ideje in informacije so se s takšno močjo stekale vame, da ni bilo variante, da zopet zatisnem oko. Po polurni »meditaciji« v postelji, sem se predala – vstopila v hladno madrugado (v španščini se reče madrugada zgodnjemu jutru, dasiravno se verjetno šteje šele od 5h naprej).
In sem pisala…in pisala…in pisala… Dobivala vizije, slike, ideje.
Med drugim tudi navdih, naj danes naredim FB LIVE s tem naslovom in to na mojem osebnem javnem profilu. Sredi noči se mi je to zdelo super izvedljivo, potem pa, ko se je dogajal dopoldan, sem ugotovila, da pa le še nisem pripravljena na javne debate o patriarhatu in ženskah (o ostalem sem že 🙂 ) in sem preverila, kje sem. Kje je moja meja, da mi je še v redu se vreči ven iz cone udobja.
Tako sem sklenila, da se trenutno raje še odpiram v varnemprostoru naše fb skupnosti Pleme Divje Ženske…in je to čisto ok. Hvaležna sem bila za svojo iskrenost do sebe in pogum, da sem čisto nepričakovano med sprehodom po gozdu le stisnila LIVE in naredila kratek popolnoma javni uvod v tale naš današnji daljši video v skupini. OLE! To, drage moje, je tako pomembno, da »preverjamo«, kje smo… Koliko zdaj dejansko zmoremo…da ni premalo (kukanje iz fotelja in pisanje, kaj vse bi…) in pa da se izpostavimo prehitro za nekaj, na kar še nismo pripravljene…
Naj se vrnem k Ženskim Krogu in zakaj menim, da jih potrebuje svet in ne samo Ženske?
Pisala bom o treh vidikih:
?Kakšna je v resnici Ženska in kaj so sestavine dobrega Ženskega Kroga,
?O Ustvarjalnosti kot naravnem daru in potrebi VSAKE Ženske
?Ter o Plesu…ki podobno kot ustvarjalnost, domuje (prebujen, ali še nikoli viden) v vsaki izmed nas!
Zakaj torej Ženski Krogi na vsakem koraku…in ali so res potrebni?
Se sprašuje vsaka tretja ženska in pomojm vsak drugi moški.
Ja….svet jih potrebuje. Mati zemlja jih – nas potrebuje.
Če še niste ugotovili, živimo zadnja tisočletja v vedno bolj patriarhalnem svetu, ki uničuje vse, kar je ženskega. In ja tudi Mati Zemlja je Ženska….ki daje, daje daje, iz srca…..a vse ima svoje meje. Tudi Mama Gaia je na mnogih delih izčrpana do meje, da kolapsira…
Patriarhat spodbuja tekmovalnost, nevoščljivost, produktivnost, gonjo za vedno večjim dobičkom, izkoriščanje »naravnih virov« in »delovne sole« (?!?).
Pri ženskah ceni in spodbuja edino dve »vrlini«:
Fizično lepoto večne mladosti (ki pa na žalost ne izvira iz OBČUTKA lastne vrednosti, in je takorekoč prazna)
Ter nežnost, ubogljivost, prilagodljivost, razdajanje, biti vedno na voljo…
In ženskam, odrezanim od zdrave Ženske Energije, Zdrave Notranje Matere, se potem ponavadi zgodi dvoje:
Ali se razdajajo do onemoglosti in izgorelosti
Ali pa se zaradi takšnih in drugačnih ran popolnoma izolirajo, zaprejo svoje srce in postanejo na tak ali drugačen način nedostopne.
Oboje smo odrezane od svoje avtentične narave…mnogokrat sploh ne vemo , kdo smo, kaj želimo, česa ne želimo, kje je dovolj. Zato, ker smo odrezane od ČUTENJA. In ker nam ni dovoljeno biti, v pretočni ženski krožni energiji.
In potem verjamemo moškemu svetu (po katerem nažalost deluje tudi ogromno žensk), da smo nore, neuravnovešene, neodgovorne…da nismo dovolj dobre na nobenem področju.
A Ženske smo v resnici vse prej kot to…
PO naravi smo take, da ves čas želimo dajati, skrbeti za druge, za skupnost, za Naravo… Ampak…. Vse ima svoje meje. In če me nismo nahranjene, od kod bomo dajale hrano in moč ter podporo drugim?
In tukaj nastopi moč ŽENSKEGA KROGA.
Že osnovna prispodoba Kroga je Krožna energija…In ravno krožni gibi so tisti, ki najbolj prebujajo v našem telesu spečo žensko (spolno) energijo. Kroženje z boki, bratom, zapestji… Le poiskusi, ko se čutiš v stresu, zakrčeno, prestrašeno….
V Krogu smo vse enakovredne. Vse smo enako oddaljene od središča.
V Ženskem Krogu se ženske spomnimo, da v resnici nismo tekmice, ampak SESTRE. Da druga drugi tako rade nudimo podporo, razumevanje, pomoč. Ampak…..da se to zgodi…da se druga drugi odpremo, pa se moramo počutiti VARNE.
Zato je nujno zavedanje, da kar se Krogu odpre, poimensko tam tudi ostane. Lahko med svoje zaupne ljudi delimo zgodbe…a nikoli ne poimenujemo sester, ki so jih doživele…
V Ženskem Krogu ustvarimo prostor zaupanja, kjer se zunanji ritem ustavi. Ni nam treba ničesar doseči, ničesar dokazati, nikamor hiteti…. V Ženskem Krogu je potrebno le BITI. To kar si…
In si med seboj PRISLUHNITI.
Kaj pomeni pravzaprav POSLUŠATI. To je umetnost….ko se ženska spremeni v eno veliko ljubeče prisotno uho. Ne komentira…prevsem pa ne svetuje in ne daje mnenja. IN to je tako zelo zdravilno… Prepričana sem, da bi potrebovali pol manj terapevtov, če bi se med seboj POZORNO POSLUŠALE…
V Ženskih Krogih se ženske spominjamo, kdo v resnici smo. Vračamo si zaupanje vase…ulimo se in negujemo sprejemanje sebe… Skozi meditacije in druga orodja celimo ranjene delčke sebe in smo hvaležne, da smo na poti do razcveta…
Kajti…zdrava, zadovoljna Ženska, povezana s seboj, s svojmi ritmi…, Ženska, ki ni v vlogi male Ranjene Deklice- Princeske ampak čuteče in odgovorne Matere- Kraljice, je tista, ki bo spremenila svet na bolje.
Svojo po naravi skrbno in ljubečo energjo bo prinesla v svojo družino, v svoje okolje…in tako ena ženska in še ena in še ena…..si predstavljaš domino efekt draga moja?
Za danes bo dovolj…jutri pa nadaljujeva.
Toliko tega, imam za podeliti s teboj…Toliko uvidov in čutenja…
So tudi vaši otroci že čisto not v nalepkah in albumu z recepti Mali Šef?
Jaz ne maram vseh teh albumov, saj vidim, da prodajalcem ni za to, kaj se otroci »naučijo« ali pridobijo s temi albumi in sličicami, ampak samo, da čim več prodajo.
Ampak…v sodobnem svetu se temu zelo težko izogneš…zato če album pride na pot, je najbolje, da ga z nasmehom sprejmeš, kajne?
No…ampak tale album pa je pri nas zanetil nekaj novega. Q’oriankica, moja hčerka, prebira recepte in v soboto mi je že pripravila prvo presenečenje.
Včeraj pa me je prosila, da bi pekli piškote (ki sem šele na koncu prebrala naslov, da so slani krekerji)…in kot (vsaka) dobra mama, sem rekla: »NO, pa dajva«, kljub temu, da se mi ni dalo še nekaj ur v kuhinji čarat in pomivat…
Idelana slika
In potem tisto, saj veste, ko imamo v mislih idealano sliko, kako hčerka in mama lepo delata skupaj in sodelujeta in se smejeta in je vse tako lepo in lahkotno… No….kljub vsem izkušnjam od nazaj, si tudi jaz vedno znova pred oči nalepim to isto sliko in se podam v novo priložnost.
Ampak…potem zopet trčim ob svoj stari vzorec… Oziroma bom rekla, tokrat sem spet trčila obenj..morda naslednjič že ne bom več.
Srčno si želim soustvarjati z mojo hčerko…ampak to le redko znam. Najtežje mi je z nekom skupaj nekaj delati… Ker v otroštvu nisem ničesar počela z mojo mamo. Ona je vedno hitela in delal stvari sama, da bodo narejene prav in čim prej (nam je tole znano, kajne). In potem sem jo bolj s strani opazovala in se na takšen indirekten način naučila pravzaprav ogromno o pečenju. Ampak ne pa tudi o sodelovanju…
In …iz takega ali drugačnega razloga, v meni živi en velik individualist, ki najbolje dela stvari sam. Hm…verjetno sem si tudi zato našla za »službo« ustvarjanje nakita v samoti J
No, pa naj se vrnem v naše včerajšnje čaranje v kuhinji.
Vedno znova sem ugotavljala, da postajam živčna, ko jo gledam kako valja postrani, pa ne pomoka pod testom, na hitro vzame piškotke da se malce odkrušijo… Vse veselje sem nama skoraj uničila s tem svojim sitnim nadzorom, perfekcijo in slabo voljo, ker sem videla samo še, kaj vse bom morala pomiti.
Zapovrh vsega, si je moj praktičen in šparoven um seveda omislil, da lahko izkoristiva vročo pečico in željo po kruhu in zraven spečeva še nekaj žemljic (in si se tem dodam še več “dela”).
Tako , da najino pečenje ni potekalo kot bi si marskdo mislil, jaz pa želela. Potem sem v enem trenutku končno spustila kontrolo in se posvetila mesenju žemljic, Q’oriankica pa je do konca sama razvaljala in izrezala piškotke. In …odlično ji je šlo. Seveda. Če ti nekdo ne diha za vrat in se vtika v vsak mini gib, se lahko sprostiš, uživaš in navsezadnje RAZUSKUJEŠ, kaj deluje in kaj ne. In…ali ni to glavni point otrok..raziskovanje, učenje, preizkušanje…to jih klesa v odrase.
Tako, je bilo nekaj trenutkov res lepih in neskončno sem hvaležna zanje.
Potem pa tisti del, o katerem otroci ne razmišljajo, meni pa se prvi pripodi pred oči ob misli na pečenje: POSPRAVLJANJE IN POMIVANJE. Kjer imajo seveda otroci potem en kup drugega nujnega dela. In potem jaz…kot en mali otrok, namesto, da bi jo nekako spodbudila z veseljem in igrivostjo, začnem težiti in vpiti kot en zmaj. In potem…kot otroku, mi dop**** vse skupaj, spustim stvari in se grem ohladit v dnevno na moj vrtnični papasan.
Pa se vrnem in bolj mirno nadaljujem. In potem mi moj otrok dá čudovit nauk… »Mami, glej, dajva si naredit lepo. Jaz sem se od tatija naučila, da si ob pospravljanju dam muziko in ne znam več drugače pospravljat. Umiri se in uživaj. Dajva si muziko in bo.« Pa še tole je dodala…kar je tako zelo res…in me je prav zabolelo: »Mami…tebi se nič ne da. IN potem ti je vse težko«. Ja..res je. Ne da se mi ustvarjati dodatnega dela, saj v takšnih situacijah vidim samo dodatno pospravljanje, namesto priložnost za POVEZOVANJE.
Ja, seveda. V resnici je zelo preprosto.. A kaj ko mi odrasli pravzaprav pademo v vlogo malega otroka in žrtve in se bojujemo proti nečemu, za kar smo se odločili sami.
Tako, da ljuba Katja, naslednjič, če se ODLOČIŠ, da boš pekla piškote, vzamei v zakup in veselje CEL POSTOPEK in spusti nadzor in uživaj…če ša ne znaš, se malo umakni vsake toliko in zadihaj v miru 🙂
Ko sva se na koncu usedli na balkon in uživali v toplih sirovih štručkah (iz vseže kamutove in pirine moke+lečina in riževa brezglutenska), je bilo vse popolno. Mir, odličen okus in vonj, sveže nanbrani listki bazilike, ki sva jih zraven smukali z naših rastlinic, misel na pospravljeno kuhinjo in smešnost cele situacije in hvaležnost, da nama je nekako vseeno uspelo.
In kaj sva vse ustvarili: 6 žemljic, 2 sirovi štručki, ona je naredila eno pletenico, ter slani minimalno sladki brezglutenski piškoti (ki sva recept priredili po svoje).
Najbolj vesela pa je moja Kokica bila, ko je spakirala piškotke za svojo učiteljico, ki jo ima zelo zelo rada.
V ponedeljek sem cel dan ustvarjala, pisala, kuhala in pospravljala tako da sva šli s Q’orianko šele ob 19h ven iz hiše. Mahnili sva jo proti Iškem Vintgarju ter se podali tja do konca, kjer je voda najgloblja in najlepša za plavanje.
Meni je bilo še bolj všeč, da je bilo že bolj frišno…in tako sva bili predzadnji kopalki tistega dne…
No, pa jo prosim Q’oriankico, da naredi kakšno fotko, ko se mama odpravlja v hladno Iško.
Tokrat ni bila tako mrzla, kot takrat…hm…kdaj se bila nazadnje tukaj gor. Kakšna dva meseca nazaj. Prav naplavala sem se in naužila te svežine, miline…
Večer se je kaj hitro prevesil v noč in ujeli sva še zadnje svetlobo padajočega mraka, da sva dospeli do avta.
Doma pa se je zgodil tako čudovit trenutek… Ko sva se spravljali pod tuš mi reče, malce oklevajoče: »Mamica, nekaj bi te vprašala, pa mi je nerodno, da se ne boš razjezila (ali nekaj podobnega)…« Rečem ji, da me lahko vpraša karkoli želi in da lahko vedno pove karkoli čuti in misli, samo s spoštljivim tonom in izhajajoč iz sebe.
»Mami, zakaj imaš na riti tako nagubano kožo?«
Jaz pa v smeh. Prav od srca sem se nasmejala nad otroško iskrenostjo, radovednostjo, Prisotnostjo.
Lahko bi se počutila prizadeto in bi jo nadrla, da kaj vendar govori. Lahko bi bruhnila v jok. Lahko bi začela z nekimi brezveznimi razlagami in preslišala njeno vprašanje.
Tako pa se od srca nasmejem in se ji zahvalim za njeno iskrenost in ji rečem, da to je pač celulit, ki nam ženskam z leti pride… Sicer se mu da nekako precej izogniti, ampak mama Katja ni našla dovolj časa in volje, da bi se ga lotila, ampak ga je raje sprejela in ga ima rada.
In potem sem se zavedla, kako zelo imam pravzaprav rada svoje telo. Ni popolno (v očeh sodobnih lepotnih idealov)…daleč od tega. Seveda pridejo trenutki, ko si zaželim, da bi mora imela malo večje prsi, ali bolj napeto kožo na kakšnem delu telesa… ampak…sve u svemu…ga imam pa rada….ta Tempelj svoje Duše. Pravzaprav je popolno v tem trenutku…in čudovito mi služi. In tako zelo je ženstveno….da se ženska v njem počutim Lepo in domače.
Pa vendar ni bilo vedno tako…
Tudi sama sem šla skozi obdobje nesprejemanja svojega telesa v času najstništva… Zanimivo, mogoče sem imela največji kompleks ravno s stopali in jih tudi v poletnih mesecih skrivala v zaprte čevlje….potem pa so mi BOSONOGE JAPONKE prav pomagale, da sem vzljubila tu ta del svojega telesa… Nasedla sem neumnostim naše družbe in skrivala svoj nemanekesnki trebušček, svoja ženstvena stegna, ne najbolj seksi meča in tako naprej… Ampak…potem pa se je ta ljubezen in sprejemanje sebe nekako zgodilo…in ga negujem. Dan za dnem….
Ljube moje…
Naša telesa so tako lepa.
Edinstvena.
Naša.
Ljubimo jih.
Sprejmimo jih…
Ampak…tudi poskrbimo zanje. Saj niso samoumevna. Hranimo jih z dobro hranljivo hrano… nahranimo kozo z dobrimi olji ali kremami, lase tudi… Dajmo jim svežega gibanja na zraku, jogo, globokega dihanja… In se vsak dan pobožajmo…res z ljubeznijo po tem našem templju… Sploh naše prsi, ljube moje. Tam je doma naša srčna energija…naše sprejemanje sebe…naša magnetičnost…
Hvala Q’oriankica da si s svojim vprašanjem v meni prebudila cel val misli o dragocenosti našega Telesa.
<3
