Klima mi je crknila in v totalni vročini sva se pripeljali v Most na Soči. Koooončno! Sicer je pol dneva že mimo in Uničujoča Mati v meni je cel dan nekaj rohnela in sikala navznoter v mojo notranjo deklicoin navzven v mojega otroka… Prispeva pred apartma, ki sva ga na srečo v višku sezone komajda rezervirali…
Kličem…kličem…kličem….a javi se ne nihče.
Znosiva stvari ven v senco, da se zelenjava ne skuha do konca…in medtem ko čakava…
Samo za vsak slučaj preverim, če smo se prav zmenili.
Ko iščem email, že slutim…
Ja…Zmenili sva se za napačen datum. Jaz sem v mislih imela enega..dogovorili sva se za vikend kasneje…
In medtem ko šokirana, jezno žalostna-obupana gledam predse in ukažem hčerki (ja..iz mene je govorila Death Mother), naj bo tiho in me nič sprašuje,
Se pripeljejo lastniki.
»Ja..čigava pa je ta prtljaga?«, se vprašata.
Grem proti njima: »Pomota…glede datumov..in žal so to edini 3.5 dnevi, ki ji imam letos fraj za skupne počitnice. Ne..ne morem naslednji teden.«
Ne nadaljujem, in samo pustim solzam, da se mi prosto ulijejo po obrazu.
Ne, ne trudim se, da bi jih zadržala.
Te solze v sebi nosijo ves stres dneva, tedna, skrbi glede dela, ki ga puščam, ko me najbolj rabi, skoraj tik pred retreatom, težo mame samohranilke, ki ima včasih enostavno vsega preveč…
»Samo nekaj trenutkov potrebujem..res je bilo vsega preveč«
Solze lijejo..umaknem se v senco…in najraje bi se neka zavlekla in samo jokala in počakala, da nekdo reši…
A hvala bogu moja Notranja Mama ljubeče prevzame vajeti…in tolaži punčko, ki se ji je podrl svet… IN že začne iskati Rešitve.
»Ma ne skrbite, bomo že nekoga našli«, odločno in poln optimizna reče lastnik apartmaja in že začne klicariti vsenaokrog. Čeprav roko na srce, višek sezone v Posočju in še vikend nista kazala nobene možnosti.
»Hvala… Če vam res ni odveč, probajte koga najti, ja..ker..sva že tu..otrok čaka… Saj če ne, bova šli pač domov, po šotor in ostale potrebščine za kampiranje in se odpravili v Bohinj… v kampih je vedno prostor…«
»Ma ne, ne, bomo že našli«.
Več kot eno uro je klicaril vse mogoče v Posočju..vse ki jih je poznal in vse, ki so jih njegovi znanci poznali. Meni so solze še vedno kapljale po obrazu..hčerka je samo zmedeno gledala, kaj bo zdaj… Moja Notranja Mama, je bila pa mirna in je vedela, da se bo vse nekako izšlo.
»Ja, nič..glej…bova šli pač jutri zjutraj v kamp…in tako bova imeli skoraj 3 dneve počitnic. Vem, da sem ti letos obljubila, da greva končno v apartma…ampak..ni več v moji moči.«
On še kar vztraja…žena z malimi otroki že živčna (kdo pa ne bi bilJ).
»Glejte, hvala za vso pomoč. Samo še ta klic, pa greva. Če ni ni… », mu še vedno napol v solzah rečem.
In tedaj se teta Dunja na drugi strani linije oglasi rekoč, da ima apartmajček v sosedji vasi fraj!
Solze olajšanja in hvaležnosti me spet oblijejo…zahvalim se jim in greva v Modrej.
Tam pa naju pričaka apartmajček, ki sem si ga jaz v bistvu želela. Brez televizije, internet, ki ne dela. Lušna oranžna sobica, mizica zunaj in 7 minut hoje do Jezera, tega najširšega dela reke Soče, kjer se skoraj nihče ne kopa.
To je to. Hčerka zadovoljna, Mama je končno vse spustila…
In užili sva 3 dneve povezovanja, branja, preprostega kuhanja, kopanja in plavanja…pa seveda kreganja in scenic, malih in večjih… Dva karakterja skupaj, kot dve bombici… ampak, nama je bilo lepo.
Q’orianka je prvič imela mamo zase..mamo, ki ni delala..ni bila po telefonu ne računalniku..
Ampak mamo, ki je za spremembo bolj upoštevala njene želje in bila res prisotna.
To sem res rabila. Čas z njo. Čas v naravi. Čas s seboj… Ljubim svoje delo..res ga…ampak…. To, da je večina načega dela dandanes preko računalnika…me pa hkrati bolj in bolj mori. Čas za druženje, za naše družine, pristna prijateljstva…dotike in objeme v živo…TO POGREŠAM. Temu najti prostor OB delu……
Zopet sem začela brati Anastazijo…in oh….spet se v meni prebuja tisto izvorno…
A o tem raje en drug dan..
Takole drage moje…
En »kratek« utrinek J
