Vem, da boste rekli, a spet?

Ja, večina mojih zapisov je zelo osebnih..drugače ne znam 🙂

Včeraj sem imela uro s svojo drago coachinjo, Saro Jošič. Tik pred menstruacijo se mi je zgodilo enako kot vsak mesec v tem delu cikla, vse moje delo se mi je v primerjavi z marsikom drugim zdelo nevredno, ne dovolj dobro. Celo sebično in oholo. Zapletla sem se v prepričanje,da če v nečem uživam, že ni prav, da drugi trpijo ob svojem delu. Predvsem pa se je v meni vzbudil tisti moj socialni duh, potreba po pomoči skupnosti, občutek, da premalo (nič po mojem prepričanju), naredim za skupnost. Za soljudi in Pachamamo.

Pa me je Sara ljubeče in potrpežljivo poslušala, potem pa rekla nekaj, kar me je prebudilo. In streznilo…

»Katja, a ti sploh vidiš, koliko ljudem, Ženskam pomagaš s tem, ko pišeš na Facebooku – javno in v skupini. Ali veš, koliko ženskam premikaš življenje v odnosih z otroki, družinami, samimi seboj, Ženskostjo, Naravo in Indijanskim svetom? Ali ti sploh vidiš, da vse to tvoje delo (tudi vse delavnice seveda) niso samo tebi v užitek in preživetje in predvsem pa vse pisanje, ki ga opraviš prostovoljno in brezplačno, dejansko ŽE DELAJO vse to, po čemer hrepeniš?«

Zdi se mi, da sem prvič zares slišala. In videla vse svoje delo. In ga zares začela ceniti.

Namreč…vse svoje delo (objave, ki večinoma sploh niso promocija, ampak so občutek, ki ga moram izraziti, so klic moje duše, so nekaj kar me polni in osvobaja), sem jemala zlahka. Kot..pa saj to počne vsakdo. In pa…saj to pisanje na FB pa ni nič kaj dosti vredno. Saj sem se očitno podzavestno primerjala z marsikom ki dela takšno ali drugačno delo preko vidnih in zunanje priznanih projektov. Mojega dela, pisanja, objav, organizacije, fotografiranja in vsega se vmes nihce ne sponzorira. »Plačam« ga  z nakitom, ki ga izdelam ter z delavnicami. In ker se velik del mojega dela dogaja na FB omrežju, ga sama sploh nisem cenila.

Druga stvar, ki me je tudi prvič prebudila iz teh mojih notranjih filmov pa je ta, da vse to delo je zares in je vredno. In ne, ni egotrip, kakor se marsikomu zdi. Ni hvalisanje in niso slavespevi moji popolnosti. Še zdaleč ne. Ko se pohvalim, je to iskreno, ker sem vesela, da presežem tisti občutek, ko se ne cenim in mi uspe biti zdravo ponosna na dobo uspelo delo. Ko sebe pohvalim iz neke dane situacije (upam, da), s tem predajam sporočilu še mnogim drugim Ženskam, ki tudi ne cenijo sebe in svojega dela, naj pogledajo iz oči nekoga drugega in vidijo resnično vrednost sebe in sojega dela.  Velikokrat pa pišem o vseh svojih polomijah in ostalih »nepopolnostih«. Zakaj? Spet ne zato, da bi izpadla faca. Ampak iz hvaležnosti, da sem se nekaj naučila, in ker verjetno s svojo izkušnjo “pomagam” lahko še komu drugemu.

In vse to v bistvu zato…ker je v meni nek dar ali prekletstvo…da moram pisati.

Tako kot moram dihati, biti v naravi in potovati. Pisanje…je pred plesom. Od nekdaj moram pisati. V srednji šoli sem tako zdravila svojo depresijo. In zdaj tudi na nek način…se vedno znova z njim osvobajam.

In žal mi je za vse, ki me berete kljub temu, da vam grem na živce. Žal mi je zato, da izgubljate čas z nečim, kar vas ne polni in ga raje ne vložite v nekaj, kar vam napolnjuje Dušo. Ampak dobro, to je vaša stvari in se jaz več kot tolko z njo ne bom ubadala 🙂

In ne, tega ne pišem zato, da mi boste spodaj ploskali, lajkali ali vzklikali. Ampak zato, ker čutim v sebi potrebo da pišem. Tako, kot čutim potrebo, da objamem nekoga, ki ga imam rada. Sem pa absolutno globoko hvaležna za vsak vaš »pozitiven« odziv. Za tistega, ki pa se smeje ob misli, da ga Katja že spet egotripira pa vem, da mu s tem in onim očitno stopim na eno njegovo neizraženo in neizživeto hrepenenje…in potem zavist vzbudi vse takšne občutke. Ki so pravzaprav le izraz dušnega hrepenenja in jeze nase, da si ne upaš stopiti sebi naproti, ker te je strah, ker ne veš, če ti bo uspelo, ker te je strah, kaj si bodo o tvojih uspehih in neuspehih mislili drugi…

Skratka…s temle zapisom želim končno tudi sama sebe objeti in začeti ceniti svoje delo. Ki že žanje sadove, po katerih hrepeni moja Duša. Kajti…ko sem Sari jamrala, Sara, jaz bi morala delati z otroki, pa nov sistem učenja pa medgeneracijsko povezovanje, pa ekologija, pa pomagati mojih indijanskim bratom in sestram, da klub globalizaciji in turizmu ohranijo svojo kulturo in naravo me je ljubeče poslušala in spet čisto mirno odgovorila:

»Katja, ti, ko delaš z Ženskami, TO VSE ŽE DELAŠ. IN DELAŠ PRI IZVORU. Kajti Ženske so tiste, ki spreminjao svet.«

Ostala sem brez besed…v solzah…in…sem si kočno le dovolila SPREJETI.

 

(Fotko je med obiskom svoje prijateljice v smehu naredila moja hčerka )

In danes….prejle…pride Marta. Marta Jenko, ki sem jo »spoznala« takole preko FB-ja, ki se je našla v marsikaterem mojem zapisu. In Martica, ki me je poleti povabila k sebi in mi dala polno vrečo jabolk in hrušk, mi prinese v Ljubljano poln zabojček svojih domačih dobrot! Kislo zelje, vložene kumarice, gobice in rdeča pesa. In ko ji rečem: »Pa Marta, ma zakaj! Ne moreš mi VSEGA TEGA dati«. In njen odgovor je bil prav tak, kot Sarin včeraj: »Katja, ali se ti sploh zavedaš, koliko nam daješ?«. Spet jok…. Gledam jo, ganjena…ničesar nimam zanjo, ker sem pritekla ven, da jo povabim vsaj na čaj, vendar že odhaja, ker ima druge obveznosti.

Hvala ti Ljubo Vesolje, da mi na vse možne načine kažeš, da je vredno moje delo. Da ni krneki, kar se mi marsikdaj zdi (čeprav ure in ure vložim v vse to). Ampak, GLAVNA LEKCIJA APRILA: LJUBA KATJA, LAHKO KONČNO ZAČNEŠ CENITI SVOJE DELO? IN SPREJEMATI OBILJE, KI MU PRITIČE?

UF…..!

P.S: Drage moje, Ho’oponopono deluje! Preverejno…vedno znova in znova! <3

?IN PREDVSEM DRAGE MOJE VSE, KI DELATE KAKRŠNOKOLI DELO, PREDVSEM PA  VSE TISTE, KI ZA MAJHNO PLAČO DELATE Z LJUDMI V DOMOVIH STAREJŠIH OBČANOV, V VRTCIH, V BOLNIŠNICAH IN DRUGOD, VSE VE, KI KLJUB NEVSPODBUNIM POGOJEM DELATE S SRCEM IN RAZVESELJUJETE LJUDI, KI JIM NI LAHKO, KI SO MARSIKDAJ OSAMLJENI ALI NAREZUMLJENI, PROSIM VAS, CENITE SVOJE DELO. PROSIM! MOJE, NI ČISTO NIČ, AMPAK RESNIČNO NIČ VEČ VREDNO KOT VAŠE. JAZ, KO SE PRIMERJAM Z VAMI SE MI ZDI,DA VAM NE SEŽEM NITI DO KOLEN.?

?Ljube moje in ljubi moji! Resnično, cenimo drug drugega! Bodimo hvaležni za vse, kar nam da, kar naredi za nas. In kar nam ni všeč enostavno preskočimo, se obrnimo druga in ne pljuvajmo en po drugem. Vsi smo eno…kajti, kot pravi Ho’oponopono: »There is nobody out there. It’s just you«