Včeraj sem se pogovarjala z Alexejem in znova ugotovila, kako pomembno je da se človek »nagradi« po končanem delu. Po celem dnevu intenzivnih vaj, so dan zaključili s savno in odklopom. Kako enostavno in logično se sliši. Za nekatere.
Za nekatere pa niti približno ne!
Nekateri se sploh ne zavemo, da je eno »delo« končano. Ampak samo gremo naprej za notranjim ali zunanjim spiskom do večera, preganjajoč samega sebe (in druge)!
In tako sem se danes dopoldan, ko sem eni Ženski peljala ogrlico z Lapislazulijem, zopet zavedla, kako v meni drvi na repeat stari znani program: nimam dovolj časa, in še toliko imam za narediti. Toliko »moram« narediti in toliko še želim narediti… Preganjavica brez konca.
Pri nas v družini se je v glavnem v času mojega otroštva samo delalo. Eno delo je hitro odprlo naslednje, tisto, ko je bilo končano, spet naslednje…in tako je minil cel dan…naredil si ogromno, pa si bil še vedno v občutku, kaj vse je še za narediti in da ni dovolj časa za vse. Počitek ni bil dovoljen. Pojedlo se je na hitro. In se delalo, pospravljalo do večera, potem pa spat.
Predvsem se nisi nikoli zavedel, kaj vse si ŽE naredil, zaključil.
In tako ta vzorec v meni še vedno laufa in laufa…
Potem pa mi je Življenje hvala bogu, že kakih 13 let nazaj na pot poslalo Alexa in Majuško, ki prihajata iz balkanskih korenin, kjer znajo UŽIVATI. Kjer si vzamejo po delu čas za Kavco in v njej uživajo, se pogovarjajo in ne drvijo v naslednje delo. Kjer niso obsedeno s čistočo in zunanjimi stvarmi, ampak se malo raje družijo.
Tako sem velikokrat postajala živčna, ko sem videla da Alex lepo umirjeno dela, potem pa si vzame pavzo, uživa jo sproščeno. In potem spet uživa v svoje delu. Živčna sem postala, ker sem videla, kaj vse je še za narediti in mi je bilo nedopustljivo, kako si lahko kaj takega dovoli, medte, ko jaz še kar delam in mi v glavi mrgoli spisek in občutek ujetosti vanj…
Spomnim se, ko mi je prvič rekel, da ti kdaj narediš DOVOLJ? A imaš kdaj občutek, da si za danes naredila dovolj in si lahko zdaj privoščiš mirne vesti počitek ali pa nekaj počneš zase iz čistega užitka?
Uf…takrat sem se prvič zavedla ustroja, ki me priganja naprej. In kar seveda predajam naprej svojemu otroku.
Hm…
Sam od sebe se tale vzorec ne bo spremenil. Potrebno je ustvariti novo navado.
Ustvariti jo, ja. Zavestno in s precej truda na začetku, kajti naše misli in telo so navajeni na stari ritem, če pa jih želimo speljati na novo pot, moramo vztrajati…
Zakaj vse to pišem?
Ker verjamem, da je marsikatera ženska zrasla v podobnem okolju in si nikoli, ali pa res redko dovoli resničen odklop. Priznanje za opravljeno delo. Počitek. Si podari darilo za razvajanje…
Danes mi je Miklavž prinesel tale serum. Božanski Serum. Serum za Boginje!
Od zjutraj sem na polno delala novo ogrlico, ko sem jo dokončala se je seveda spisek trenutnih (in vseh ostalih) reči jasno javljal, da si nisem vzela niti časa, da bi kaj pojedla, kamoli, da bi zares zadihala in se odklopila…
Potem pa…sem si vzela naslednji trenutek. Zavestno. Si dala muziko (ja…zdaj v času ovulacije mi paše reggeton ( Španski jezik in ritem) in zaplesala. Potem sem si načarala še ruto na glavo in si kanila nekaj kapljic novega oljčka za Boginje…
Tako gre to.
Vsak trenutek znova se lahko zaustaviš in spremeniš kolesje, ki te sili v staro drvenje.
Se bo vse sesulo, ker sem teh 20 minut zapeljala drugače?
Ne bo se. Se bo že vse sestavilo. In hvala bogu mi nihče ne diha za ovratnik kaj in do kdaj moram NUJNO narediti Hvala Bogu ni ravno…ker sem se sama odločila, da bom delala tako. Hihi, to pa seveda vzame v zakup balansiranje med skrbjo in zaupanjem… Zaupanje: ljubezen. Skrb: strah.
Jutri, dragi moji, težko pričakovana spletna stran!
Joooooj, kaj vse bi še dala vanjo.
Ampak kaj češ, bo kolikor pač bo!
Sem te dni v noro ustvarjalnem flowu…in ga mroam izkoristiti…pa čeprav drugo delo« trpi« J Ampak..tako kot vedno, je vse stvar percepcije…
Draga moja, ki pri sebi prepoznavaš ta isti vzorec… Kako ga pa ti rešuješ?
To so bile prve markame ogrlice, ki sem jih bila naredila daljnjega leta 2011 po enoletnem neustvarjanju.
Spomnim se, da sem dobila idejo, da vsak izmed štirih Q’oriankinih botrov dobi svojo ogrlico s kameno strelo v barvah elementa, ki ga predstavjla: ogenj, voda, zemlja, zrak. V Q’oriankino ogrlico pa sem vpletla od vsakega elementa po eno barvo, da v svoji ogrlici nosi Celoto.
Ustvarjala sem medtem, ko je tisto eno edino urco v
celem dnevu zaspala. Na meni, seveda 🙂 Ampak me je njen papa naučil posebno tehniko vozlanja, el punto peruano, za katerega kristala in vrvice v nastajanju ne potrebujem imeti pritrjene na podlago. Ogrlico lahko ustvarjam lahko celo med hojo 🙂🙂
Joj, spomnim, se, kako sem iz zadnjega kotička spomina nekako privlekla poteze, kako se ogrlica sploh naredi. In potem se je slika čudežno sestavila in ustvarjalni proces je stekel.
Drage moje, nikoli ne veš, v kako pomembnem trenutku boš želela sama izdelati in podariti podobno ogrlico nekomu, ki ti pomeni največ na svetu.
Ogrlico, ki bo mnogo več kot le kos nakita. Bo simbol. Bo talisman, Po podpora…
Zato te vabim to soboto na naše Ritualno ustvarjanje ogrlice s kristali, kjer bomo izdelali čudovite makrame ogrlice s kristalom po vaši izbiri!
Q’oriankici zadnje tedne pripovedujem (si izmišljujem) pravljico o veverički, miški in ostalih prijateljih…
Vsak večer znova me mora spomniti, kaj se je večer poprej zgodilo, ker se mi je že tako spalo, da sem vmes pozabljala, kaj govorim…
Ampak hkrati se hitro vklopi domišljija in nadaljuje zgodbo…
In zanimivo…
včeraj smo prišle do nesreče. Stara sova se je ponoči zaletela v drevo. In k njej sta prihitela v pomoč zdravnik veveriček in babica zdravilka veverka s svojimi zelišči.
Nastal je trenutek napetosti….kdo ji bo pomagal. Izbrala je staro veverko… A je čez nekaj trenutek zdravnik veveriček prišel pogledati, če je vse v redu in če potrebujejo kakšno pomoč.
Tedaj so se vsi trije nasmehnili in sklenili, da lahko s skupnimi močmi pomagajo sovinemu zlomljenemu krilu, da se najbolje zaceli.
Zdravilke.
Hvala vam drage Zdravilke sveta.
Vse naše prednice in vse sodobne zdravilke za Delo, ki ga predano opravljate v sozvočju s Pachamo <3
Ana Drevenšek je na svoji strani objavila :
“Ena od oblik omejevanja žensk je bilo razvrednotenje njihove vloge kot zdravilke v skupnosti. V mnogih tradicionalnih družbah so ženske prisotne ob porodu in smrti ter ob mnogih trenutkih vmes. Prenašajo tradicijo zdravljenja mnogih bolezni. Bolj kot je staroselska kultura pod vplivom dominantnih kastnih hindujskih praks [v Indiji] – drugačnega kulturnega sistema – bolj so ženske razvrednotene in nadzor dobijo moški.
Eden od načinov, kako se to zgodi je ta, da se bolj asertivne ženske označi za “čarovnice”.
Danes moč zdravljenja leži v rokah moških, bodisi v rokah tradicionalnih čarovnikov (bhagat) ali njihovih modernejših ustreznikov, šolanih zdravnikov. Moški želijo zdraviti, izganjati demone, kaznovati in zdraviti. Žensk ne želijo kot konkurence. V redu je, če jim ženske služijo, kot medicinske sestre ali čistilke v bolnišnicah. Zato ženske ohranjajo nevedne in prestrašene, podhranjene in šibke zaradi predpisanih postov.”
Za toliko stvari sem lahko hvaležna moji ljubi Južni Ameriki! Toliko sprememb mi je prinesla v Življenje!
Ena izmed njih so tudi barve!
Slovenci nismo preveč barviti ljudje… Večinoma se oblačimo v črno, bež, sivo, v barve, ki se lahko kombinirajo z drugimi, izgledajo elegantne in se ne umažejo. Sploh pozimi vidimo prav malo barvitih bund in plaščev!
In podobni so tudi naši domovi… (no naš res ni…veliko barv, tkanin….peres…kristalov…)
Mnogo let sem se tudi sama oblačila samo v črno. Se pravzaprav skrivala za njo in navidezno pripadala neki subkulturi… Potem sem se končno premaknila v rjavo in olivno zeleno… Pa kakšna rdeča se je ponavadi našla vmes!
Ampak tisto usodno pot
ovanje v Južno Ameriko, ko sem prepotovala Argentino, Bolivijo in Peru, pred 9 leti, je marsikaj premaknilo, pozdravilo v meni…
Odprla sem se barvam mavrice! Sprejemajoč in časteč Življenje, barve in Veselje. In zdaj velikokrat v oblekah kombiniram tudi barve, ki jih v naši zahodni kulturi nikoli ne dajemo skupaj 🙂 Predvsem pa vidim, kako me kličejo barve, ognjene barve…sploh v teh sivih dneh.
In danes bi rada z vami podelila delček mojega ustvarjalnega kotička v mrzlih in deževnih dnevnih. Naša dnevna se spremeni v ustvarjalni atelje…okenska polička v ustvarjalno mizo s svojoim Anakondinim prtičkom, svečko, ki mi prinaša občutek ognja, palo santo v školjki avalon, mali torbici s kristalčki in makrame potrebščinami iz in seveda povoščene vrvice LInhasita ter KRISTALČKI. Prepoznaš kateri so tukaj pri meni?
Takole….sem vam hotela podeliti samo tole fotkico…
Pa se je izlil zapis o barvah…
Prejle me je nagovoril odličen video o ČUDNOSTI- NORMALNOSTI in me povabil v razmišljanje…
JP Sears pravi: »Najhujša bolezen naših časov je biti »NORMALEN«
»Pomislite, nekdo, ki ga občudujete, je zagotovo vsaj v nečem čuden. Saj ga v množici sicer sploh ne bi opazili.«
Družba, starši, okolica pa nas in predvsem naše otroke ves čas nagovarja k normalnosti. K normalnosti, ki jo je določila neka večina, ki si nikoli ni upala biti to kar je, ki si ni upala rizkirati posmeha, zavračanja, čudnih in neodobravajočih pogledov. (več …)
