“Samo še malo, da bom pripravljena.”
“Joj, ni še pravi trenutek. Ni še dovolj jasno, kaj bi rada zares naredila. Kaj bi rada zares predala. Toliko idej imam!”
“Ni še zrelo!”
“Hm…ma nimam dovolj znanja. Res ne.”
“Še na kakšno izobraževanje moram, da si pridobim znanje in orodja,
saj samo moje izkušnje niso dovolj.”
“Ne, jaz pa res nisem še dovolj dobra…nimam dovolj znanja…”
“Nisem kompetentna.”
In…predvsem…tisti dobri stari refren : “NI ŠE PRAVI ČAS.”
“Moram ZAČUTITI, da je zrelo in da je PRAVI čas.”
Ti je to kaj znano?
Je kdaj res “pravi” čas?
Ali kdaj v POPOLNOSTI zares začutiš vse podrobnosti in korake na poti…Celoto?
Ali pa je….je tisti »pravi« čas v resnici tisti, ki ga ti DOLOČIŠ in se OD-LOČIŠ. Ko zapreš oči in se vržeš v vodo…
Pa čeprav ti ni še jasno, kako boš priplavala na drugi breg. Če boš na poti sama, ali pa se ti kdo pridruži. Če drugi breg sploh obstaja in…kaj pa če, ko prispeš ugotoviš, da je breg porasel s trnjem in boš morala plavati še naprej?
Pravi čas je tisti, ko začneš nekaj, tudi ko ni še jasno, kako se bo vse izšlo.
Ko nimaš garancije, da ti bo sploh uspelo. Da bo koga sploh zanimalo. Da bo sploh kakšen odziv.
Ko nimaš garancije, kako se boš v tej novi vlogi ali projektu znašla in greš kljub nejasnosti naprej.
Narediš prvi korak.
In potem drugi. In potem tretji.
“Ma…ni še pravi čas. Ni mi še čisto jasno kako. In….kaj pa če mi ne bo uspelo?”
Hm….na tihem V GLAVI melješ naprej stare znane nekonstruktivne misli.
“Hja, potem je bolje sploh nič začeti, kajne?”
Si naveličano in hkrati “olajšano” rečeš v brk in delaš naprej tisto kar ti je že znano. Ostajaš v coni udobja (ki v resnici ni že prav nič udobna!)
Ni se ti treba soočati z neuspehom…z neodobravanjem…s posmehom ali zavrnitvijo.
In potem se v tebi kopiči nezadovoljstvo…HREPENENJE Duše, ki sili v premik. Njena svilnata krila, ki se želijo samo razpreti, pa še kar naprej v tej tesni bubi komaj opazno delajo premike, namesto, da bi končno zaplapolala in poletela…v neznano.
Ne, v rokah nimamo natančnega zemljevida svoje Duše
Je že res, in globoko verjamem v to, da morajo ene stvari dozoreti.
Da pride pravi čas.
Ampak je pa tudi res…da v roki nimamo zemljevida Duše..vsaj ne natančnega, in nimamo nobene druge garancije za uspeh, za sprejetost, kot le Zaupanje v srcu. Kot le tisti tihi glasek, ki te spodbuja in nagovarja naprej… Ki ti nič ne »garantira«, te v nič ne sili. Vendar…hvala bogu tudi potihne ne.
Torej..verjamem, da je zmotno je prepričanje, da so drugi, ki jim je uspelo, točno vedeli, kako bodo stvari izpeljali. Zmotno je prepričanje, da je bilo logično, da jim bo uspelo in da je bilo LAHKO.
Res…
V naši lepi sodobni družbici se je nekako prijelo prepričanje, da ko si na DUŠNI POTI, da je pa VSE LAHKO. In da se vse naredi SAMO.
Ja in Ne.
Je potrebno zaupanje in je potrebno DELOVANJE. Ob času.
In je potrebna VZTRAJNOST
.
Večina…če ne vsi, so začeli najprej z malim. Najprej predavali nekaj , na prste preštetim ljudem.. a so vztrajali, ker so nekje v sebi čutili,da želi Duša naprej. In so po malem gradili… Padli…bili nesprejeti, zasmehovanji, pa so šli vseeno naprej.
Včasih so začeli z eno stvarjo in pristali čisto nekje drugje.
A vsem je bilo skupno to, da so DELOVALI.
Da niso ostali v glavi in tehtali vseh možnosti, vseh možnih izidov in ne izzidov.
Preverjali konstantno če so ŽE dovolj dobri, če imajo že dovolj znanja izkušenj…itd.
Skratka…
Od-ločila sem se, da je Pravi čas!
Za to, da odprem Prostor Zate…in Zate, ljuba Sestra in da začnemo negovati to svojo žensko energijo v Krogu skozi dotik, objem, ples, karte in rune…skozi pridih ritualnosti in domačnosti…
Saj ja..UM seveda blebeta naprej…da je Ženskih Krogov že nešteto v Sloveniji in da so marsikatere Ženske ki jih vodijo »boljše« od mene…
Ampak…točno takšne MEŠANICE DIVJOSTI, PRIMARNOSTI, NEŽNOSTI IN MILINE, ki jo v sebi nosim jaz, začinjenih z vsemi mojimi POTOVANJI V JUŽNO AMERIKO, v Evropo in Afriko, v neznano; moji mini UMIKI v tišino gozda reke in jezera ob ognju, pa opolnomočenje skozi POROD DOMA IN IZKLJUČNO NOŠENJE moje hčerke in raziskovanje NEPLENIČARSTVA…kdo ve kooooliko že narejenega čudovitega MAKRAME NAKITA s KRISTALI….pa zaljubljenost v STARE KULTURE IN PLEMENA…ne tega nima nihče. Pač 🙂 Kot tistih drugih mešanic kvalitet in izkušenj drugih ljubih Sester Žensk nima nobena druga!
Tako da, Ljuba moja! ???Dobivale se bomo v KROGIH, SKOZI PLES, MEDITACIJO, RUNE IN KARTE, OBJEM, DOTIK, POGOVOR, PETJE in se učile ljubiti sebe, sprejemati sebe TOČNO TAKŠNE KOT SMO ŽE ZDAJ….vedoč, da se za tem skriva še lepša in svobodnejša …Boginja..Kraljica…Divja Ženska…Svečenica…Vilinka…Zeliščarica…Mati in Ljubimka… Ženska in Človek, Čudovito Duhovno Bitje s prečudovitim Templjom-Telesom, ki potrebuje ljubezen in negovanje…???
<3 ZDAJ PA TE PROSIM, ZA NAMIG:
?Kaj čutiš, da ti iz vsega tega, kar sem, lahko ponudim jaz? V Čem te lahko podprem?
?In, kako pogosto bi se dobivale? TEDENSKO? Vsak DRUGI TEDEN?
Hvala ti še enrkat iz srca, da si prebrala vso to dolgo pisarijo, na dan, ko lezem (spet) iz svoje buba…in počasi razpenjam svoja krila v želji, da SKUPAJ poletimo v svobodnejšo Sebe <3
Sem vam kdaj pripovedovala o mojih zelo zelo neobetavnih plesnih začetkih? Ki so izgledali nekako takole, kot moji dve levi roki za kakršnokoli ustvarjanje 🙂
Ne spomnim se, da bi kdaj kot mala Katja plesala. Zares plesala.
Pravzaprav se o mali deklici sebi ne spomnim kaj dosti. Edino to, da sem od vedno požirala knjige, sanjala o potovanjih s konji in kočijami, o Indijancih, o kurjenju ognja in življenju brez tehnologije…
Baletni copatki in sanje o baletu
OOooo, ampak zdajle, med pisanjem tegale bloga, pa se se spomnila, da sem v osnovni šoli požirala knjige Baletni copatki. Se jih še katera spomni? In potem sem jih prebirala dolgo v noč in sanjala, da bi postala baletka… Seveda baleta pri nas v Ilirski Bistrici ni bilo…tako sem se morala zadovoljiti s tisim malim, kar sem o baletu našla v Pilu, ali pa imela srečo in videla kakšno zelo redko predstavo na televiziji. Joooj, in zdaj mi je pred očmi švignila slika, da sem včasih na samem, v kopalnici delala “plié”, čeprav sem ga videla le na sliki v reviji 🙂 Hihi, si me kdo predstavlja, da bi plesala balet? Jaz ne..niti približno 🙂 Sem pa, zanimivo, v eni izmed teh knjig prvič zasledila besedo FLAMENKO in jo šele čez precej let spoznala in okusila!
Na šolskih plesih sem se počutila kot hlod
Ko smo imeli šolske plese sem se počutila tako nedomače v svojem telesu, sploh proti koncu osnovne šole… Še zdaj vidim sliko, ko smo imeli na eni okrožni večji šoli novoletni ples, bila je muzika, ki me niti približno ni privlačila, in potem smo nekako plesali v krogu in nekaj migali.. Počutila sem se kot hlod… Pa tudi ples v paru me ni nikoli preveč zanimal. Sploh na vaških žurkah, mi to plesanje v paru nikoli ni bilo preveč blizu. Tako, da sem nekako sprejela prepričanje, da Ples pač ni moja domena.
Sem pa zato pametna in se znam učiti 🙂 (ja, to so mi vsi od vedno govorili. IN “pametnost” in učenje sta bili edini vrlini, ki so jih pri meni spodbujali, da sem se še sama ujela vanje 🙂
Začetek srednje šole je bil obarvan črno, sivo, raztrgano. Bili smo grungerji, in tako sem hodila naokoli v raztrganih hlačah, obveznih bulerjih, karirasti srajci in z obveznim zamorjenim izrazom, ki pa mi je bil pravzaprav še preveč naraven.
Francija, GIpsy Kings in končno….Ples!
En večjih preobratov se je zgodil, ko sem se v 3.letniku preselila v dijaški dom Šiška in dobila odličnega vzgojitelja, ki mi je na pot prinesel cigansko glasbo in flamenko. Depresijo grunga je sedaj zamenjala melanholija španske Andaluzije…in divjih ciganskih pesmi. IN tako so, da niti sama ne vem kako, naenkrat prišla v moje življenje dolga krila .
Nekega poznega spomladanskega dne smo imeli neko predavanje na Bežigradu, ko se med poukom po razredu poslala skrivni listek z vprašanjem, če gre kdo z menoj na potovanje v Francijo. In s svojim JA me je presenetila sošolka Tjaša, ki je bila po mojem edina, s katero se nisva družili.
Tako sva se poleti podali na potovanje po Franciji: Provansi in Azurni obali, kjer sva štopali in spali marsikje, v kampih, ob poteh… Low budget potovanje.
Takrat sem prvič začela zaznavati energije in jih poslušati…ko mi je bilo recimo v avtu neprijetno, ko nam je kdo ustavil… Ampak moja Francija, v katero sem se zaljubila zaradi jezika mi je dala eno največjih daril!
PLES!
KOt sem vam prejle pripovedovala, sem do sedemnajstega leta že sprejela prepričanje, da ples pač ni zame.
Do….tistega večera v mestecu Arles, v francoski Provansi.
Bilo je mesto, kjer je čez cel dan mrgolelo tigrastih komarjev…pred 15 leti! Mestece je bilo lepo, a tečno, ker smo se vsi ves čas udarjali po telesu, da bi se znebili teh krvosesov.
Potem pa se s Tjašo znajdeva zvečer na nekem trgu. Začno se nabirati ljudje in nedaleč stran pripravljajo oder. Hm..očitno bo koncert. Naslednje, česar se spomnim pa je prizor in občutek, ki ga še zdaj doživljam, kot bi bilo včeraj!: Glasba se začne…in moje telo naenkrat oživ, začne se premikati…PLESATI!
Plesati gibe, ki jih nikoli nisem videla. Gibe, ki se jih nikoli nisem učila. Moje telo je samo plesalo, boso na s kamenčki posutih tleh…in naenkrat se je okoli naju s Tjašo naredil krog žensk in otrok, ki so začele v ritmu ploskati in vzklikati OLE! Meni ni bilo jasno, kaj se dogaja…jaz sem samo želela uživati še naprej, v plesu, ki sem ga ravnokar odkrila…ob meni pa so se postavljale deklice in poskušale oponašati moje gibe.
V naslednjem trenutku se je slišal glas z odra, da če prideva plesati na oder. Jaz si seveda tega na kraj pameti ne bi upala, in da bi se umaknile iz središča pozornosti, sva šli v ozadje…za oder, na eno kamnito stopnišče in pleasli naprej. Deklice pa so hodile k meni in me spraševale, če jih lahko naučim plesati. Jaz pa sem jim razlagala, da nimam pojma, kaj počnem…da naj skušajo gledati pa se bodo tako naučile. Stopala so me bolela od kamenčkov, ki so se mi ob vsakem koraku zapičevali v kožo. Fotografi so pritiskali na sprožilec…jaz pa sem s priprtimi očmi plesala…in plesala, kot omamljena. Kot….da bi šele sedaj prvič v življenju OŽIVELA.
Kdo sem pravzaprav Jaz?
Ko je bilo koncerta konec sem kot zadeta gledala nekam v daljavo in se spraševala, kaj neki se je zgodilo. Prebudilo. Kdo sem jaz? Od kod ta ples? Od kod koraki, ki jih moje telo pozna, pa jih nikoli še ni niti videlo? Kaj je bila to za ena glasba, ki mi je bila tako domača, ne da bi jo kdaj slišala?
In tako sem prvič v življenju, komaj prišepala domov (v kamping oddaljen kakih 15min hoda), ker so me stopala tako zelo bolela in ker sem si pridelala prve plesne žulje (ja, na bosem stopalu si je tudi mogoče pridelati žulj, in sicer na sredini zgornjega dela stopala, saj sem cel večer plesala na prstih).
Šele čez nekaj let, ko sem prvič slišala pesmi Gipsy King, se mi je pred očmi pojavil ta prizor in spomnila sem se pesmi, na katere sem plesala. Gipsy Kings so imeli v svojem rodnem kraju Arles vsakoletni koncert in so me povabili na oder 🙂 Ter me (pod odrom) iniciirali v Ples!
AY, Živote!
Konec prvega dela Ne pozabi jutri pogledati na Blog, kjer te bo dopoldan čakal že 2. dela!
Se ti zvrti v glavi ob misli na vse, kar bi rada uresničila… Ob misli, kako velik je ali pa so projekti, ki ti poplesujejo nekje v podzavesti. Preveliki zate na prvi pogled…
In potem se pač prepričaš, da si samo domišljaš, da bi to rada naredila. In začneš verjeti v to, da sploh ne veš, kaj bi rada počela v Življenju.
Ali pa da je vse to itak totalno preveliko in popolnoma neizvedljivo.
Ali pa…si navajena gledati iz svojega osebnega kotička…navajena delati vse sama in ko se pred teboj zopet pojavi ta Velika Idejo, ta velik projekt, se ti kar zamegli pred očmi, zato pogledaš v drugo smer in na te Sanje skušaš pozabiti.
Sanje ne potihnejo
Ampak…
Sanje ne potihnejo.
Se ne zbrišejo.
So.
In te čakajo.
Tam nekje zadaj…In vsake toliko časa opozorijo nase…
Skozi pesem….
Skozi sliko…
Skozi nočne sanje.
Skozi besedo neznanca na ulici
Ali občutek, ki se pojavi na obzorju zahajajočega sonca.
Zloglasni in vsega kriv PMS je v resnici tvoj Kompas!
Se tudi tebi zgodi, da če ne prej, pa se ti tik pred menstruacijo, v tako glasno omaloževanem PMS tednu, začne zdeti, da nič, kar počneš, nima smisla? Se začneš počutiti, da gre tvoje življenje mimo tebe…da delaš stvari, ki jih imaš rada…ampak da pa je bistvo nekje drugje?
Takrat namreč, se v resnici oglašajo tvoje Sanje in Hrepenenja. Naš cikel ima znova priložnost, da nas spomni na Dušne dogovore. Na pravo poslanstvo….ki pa je včasih na videz preveliko, da bi ga sploh lahko sprejele za svojega.
In potem gredo meseci…leta…
Počneš stvari, ki jih ljubiš ali pa sploh ne … Toda en glasek tam zadaj ne potihne: »Nekaj drugega moraš delati«… »Čakam te«… In potrpežljivo čaka. Da končno zbereš pogum in rečeš: »Tukaj sem. Tukaj sem in ne zmorem več bežati. Kaj naj storim?«
Žal ali na srečo v v Šoli Življenja ne dobiš zemljevida
Včasih moraš pustiti vse, kar si počela do sedaj in slediti temu klicu tja v neznano, ki pa je v resnici še kako znano tvoji Duši.
Koraki se sproti izrisujejo…saj nimaš zemljevida in točk po katerih naj bi hodila. Tukaj gre pomojem res za predajo. Za sprejetje sebe…svoje Vizije, svojih Sanj in zaobljubo, da jim boš sledila. Brezpogojno in zares. Zaupajoč, da bo vsak korak šele sproti pokazal smer naslednjega koraka…
In v tem moraš zaupati v podporo. Ampak ne samo zaupati, temveč jo biti pripravljena tudi sprejeti. Kajti…včasih pomeni podpora tudi to, da k sebi blizu spustiš nove ljudi. Pravzaprav zelo blizu. In spustiš zidovje navidezne varnosti, za katero si se skrila. Spet drugič pa lahko samo nemočno gledaš, kako se vse tvoje dosedanje življenje poslavlja od tebe: tvoja prijateljstva, partnerstvo, služba…
Včasih se moraš še bolj odpreti, postati še bolj ranljiva, da lahko sprejmeš…
Toda…ne boj se.
Sprejmi.
Da je tvoja Vizija velika.
Pa ni zato nič večja ali pomembnejša od sosedove, prijateljičine ali od neznane ženske iz vasi onkraj doline.
Tvoja Vizija čaka nate. In na vse ostale, ki še bodo (od)igrali svojo vlogo v njej… kajti nobena velika vizija ne zaživeti z eno samo osebo. In morda je tukaj ključ zate. Sezares odpreti za pomoč, sodelovanje… Končno spustiti breme, da si za vse sama in pote ne izvedeš (delčkov) sanj, ker so prevelike zate.
Ključ je v sprejetju
Ključ je v sprejetju.
V Sodelovanju.
V Predaji
In v Zaupanju.
In…med tem časom je tvoja naloga da neguješ sebe.
Svoje ljubo telo, svoj tempelj. Ga hraniš z dobro hrano, ga ohranjaš vitalnega. Iščeš užitke in stvari, dejanja, ki hranijo tvojo Dušo, Tvojo Divjo Žensko. Tvoj Primarni, osnovni, izvorni del sebe (Na to temo organiziramo tudi solsticijev dogodek: Prižgi Divjo Žensko v sebi https://katjabubnic.com/dogodki/460/460)
Kajti…ko počneš, kar ljubiš te stvarstvo nagradi.
In tako se jaz te dni…ko se me zopet želi polastiti strah pred preživetjem i n vzorec pomanjkanja časa ter začarani krog delo brez pravega počitka.. Skušam se zavestno spomniti: v čem res uživam? In dati čim več prostora temu, in hkrati izpustiti strah, da ne bo dovolj… Dati prednost stvarem v katerih uživam. IN tistim, v katerih uživam manj, dodati nekaj žmohtnega, magari v gibu, glasu, barvi, da postane živo in lahkotno.
Oh, draga moja..še bi lahko pisala…o Viziji…o strahovih..o dvomih, katerih kraljica sem bila.
Toda, danes te povabim, da »samo« sprejmeš svoje Velike Sanje. Svojo Veliko Vizijo. In jo umestiš nekam v svoje telo…ji najdeš prostor, da ji ne bo treba več bežati ven, da se lahko sprosti in začne sodelovati s teboj.
In jo opazuješ dan za dnem.. delaš najprej mini korake v njeni smeri… Predvsem pa se tudi opazuješ znotraj menstrualnega cikla, in vidiš, kakšne misli in občutja se pojavljajo glede tvoje Velike Vizije in tvojega vsakdanjega življenja dan za dnem.
Hvala ti, draga moja Ženska, da si si vzela čas in prebrala ta dolg zapis…
Je kot iskra, ki pride iznenada in če ji v pravem trenutku ne pristaviš kuriva, ugasne, in ogenj ne zagori.
Podobno je z navdihom.
Pride…včasih te nežno nagovarja…od nekod skrivnostno kliče…in vztraja…
Velikokrat pa pride iznenada, kot zdajle ta moj zapis.
Pride iznenada in ga moraš hitro ujeti za rep, da ti ne pobegne.
Ko se spogledaš z njim, čutiš v telesu vznemirjenje…metuljčke v želodcu, igriv, skrivnosten nasmeh, iskrico v očeh..poseben žar…
Iskra, ki kliče k ognju.
Obljublja, da se bo nekaj izjemnega rodilo, če prideš ZDAJ!
In potem…je v življenju tako kot pri vsem:
Se odločiš ZA in sprejmeš navdih v svoje kreativno naročje, se mu prepustiš, da te odpelje neznano kam… ali pa…rečeš NE, saj imaš še druge stvari »nujno« za narediti…in ko končaš, je navdih že bog ve kje…
Zanimivo, jaz velikokrat dobim navdih za pisanje ravno ko se lotim ustvarjanja.
Danes sem cel dan nekaj urejala, pisala, sestavljala, odpisovala…in KONČNO se odzovem naviduhu, ki me že cel dan zapeljivo vabi…
Pred očmi mi plešejo pisana peresa…vidim čudovite uhane…poigravajo se v vetru, igrajo se s kristalčki..
In spet se oglasi moj dragi um: moja draga naročila me čakajo…želim jih narediti in oddati…a navdih vabi…
Vabi prav vznemirljivo, kot svežo ljubezen ga občutim v telesu.
In potem…si končno razprostrem peresa po kavču (zimski atelje J), sestavim en par in tri solitarios (madre mia, Q’orianka bo prišla čez slabo uro, ko bom ravno polno padla v ustvarjanje…pa še pred mačko jih moram čuvat, da se ne bodo hm.. nehote razmršila med ostrimi zobmi J)
No..in drage moje…ko končno začnem ustvarjati uhane, pride naslednji navdih…ki kliče k pisanju.
Pisanju tegale…
In vem…vem, da vsakič ko se odzovem temu instantnemu navdihu in stopim takoj v akcijo, je zapis pretočen in vedno prejme veliko odziva v vas…pod komentarji in na zasebna sporočila.
Hm…se mu odzvati, navdihu?
Ali slediti napisanemu in zastavljenemu?
Bi rekla da, tukaj sledimo svojim občutkom…morda enemu balansu…kdo ve?
Včasih rečeš DA in včasih NE, preveriš, kaj je bolj »nujno«
Jaz sem se danes odzvala…kaj bo nastalo in kdaj bo že moj Kreativni Proces prekinjen, ne vem?
Vem pa le, da bom zdaj napisala končno piko, hvaležna za vse navdihe, ki potujejo med nami in čakajo, da ga jih za repek zgrabim jaz ali ti…in saj je na koncu vseeno… Le da se nekaj lepega rodi J
In ja…..mislim, da je vsem umetnikom znana ta zgodba z Navdihom…
Mimogrede…ves cas imam obcutek, da je tale navdih v resnici Ženska. Musa…inspiración…. Ja…v španščini so vedeli, da je navdih ženskega spola, saj je koketen, zapeljiv…kot sirena v skrivnostnem zalivu…
Torej señorita Inspiración gracias por sus visitas y colaboraciones 😉
Predstavljaj si, da je tvoje Bistvo kot en čudovit Kristal. Popoln v svoji lepoti. In od tebe je odvisno, v kaj se boš razvila…
Od tebe je odvisno, v kakšno ogrlico se boš napletla…
In tudi če kdaj navidezno zavijes s poti, se zavozlaš, lahko še vedno podreš vozliške in začneš znova… kajti kristal ostaja vedno nedotaknjen!
Vsak dan imaš novo priloznost, da prisluhneš svojo Duši, ji pustiš, da te prime za roko in ti pokaže smer.
Kako ves da ti Duša govori?
Ona samo pove. Skoraj zašepeta. A nikoli ne prepričuje…saj brezkompromisno zaupa Vate…
želim ti čudovi začetek tedna❤❤❤
Na sliki pa čudovit AZURIT MALAHIT kristal iz Peruja
AZURIT MALAHIT
Azurit je bil sveti kamen že v Atlantidi, v Starem Egiptu; na Kitajskem so ga imenovali Kamen Nebes, Grki in Rimljani so ga uporabljali za krepitev jasnovidnosti, Ameriški Indijanci pa za povezovanje s svojimi spiritualnimi vodniki. Azurit nam prinaša jasnost, odpravlja stres in zmedo, odpira naš um. Stimulira naš intelekt, naše fizične ter intuitivne sposobnosti. Izboljšuje sanje, pomaga nam preiti v meditativno stanje in nam omogoča zunajtelesna potovanja.
Azurit zdravi in uravnoveša grleno čakro, zato je odličen pri izpitih, na intervijujih, pomaga pri organizaciji… Pomaga, da se utišajo tisti, ki zaradi živčnosti preveč govorijo, in da spregovorijo tisi, ki si ne upajo spregovoriti na glas.
Uporablja se za razstrupljanje, pri, težavah z ledvicami in jetri. Za cirkulacijo krvi in , pri migrenah in vrtoglavici.Dober je za zdravo kožo, zobe in pomaga pri razvoju zarodka .
MALAHIT
Čakre: 3.4.
Blagodejno deluje na jetra,kosti, DNK, ščitnico, celično zasnovo, krvni in limfni sistem. Je močno zaščitni kamen. Varuje nas pred zlim očesom in raznimi uroki. Priporoča se, da ga nosijo nosečnice in dojenčki.
Nevtralizira in ščiti pred elektromagnetnim in radioaktivnim sevanjem. Pomaga pri zdravljenju artritisa, ran (ima antibakterijski učinek). Egipčani so kot naravni antibiotik uporabljali malahit v prahu pomešan z medom.
Malahit nam pomaga pri zdravljenju travm iz otroštva, prejšnjih življenj in pomaga resetirati družinski zapis v DNK.
🙂 Kot tistih drugih mešanic kvalitet in izkušenj drugih ljubih Sester Žensk nima nobena druga!
<3 ZDAJ PA TE PROSIM, ZA NAMIG:
