Dovoli si biti čudna

 

Prejle me je nagovoril odličen video o ČUDNOSTI- NORMALNOSTI in me povabil v razmišljanje…

JP Sears  pravi: »Najhujša bolezen naših časov je biti »NORMALEN«

»Pomislite, nekdo, ki ga občudujete, je zagotovo vsaj v nečem čuden. Saj ga v množici sicer sploh ne bi opazili.«

Družba, starši, okolica pa nas in predvsem naše otroke ves čas nagovarja k normalnosti. K normalnosti, ki jo je določila neka večina, ki si nikoli ni upala biti to kar je, ki si ni upala rizkirati posmeha, zavračanja, čudnih in neodobravajočih pogledov.

Spomnim se…pred leti, ko sem prišla iz Maroka sveže zaljubljena v makrame umetnost in sem se nekega sobotnega dopoldneva prvič dala na ulico, razprostrla malo tkaninico, se lotila vozlati in prodajati tistih nekaj zapestnic, ki sem jih imela.

Popoldan pa sem dobila klic moje tete, ki mi je dala dobronameren nasvet: naj nikar ne posedam kar tako po ulici in na tleh. Da me bodo ljudje imeli za klošarko. Naj grem vendar raje v kafič kot vsi normalni ljudje, ali pa vsaj na klopco v park.

Tisti pogovor me je zadel globoko.

Mlada depresivna devetnajstletnica, ki se je počasi in prestrašeno začela kazati svetu, biti to kar je, je bila skoraj  pahnjena nazaj v škatlico normalnosti. Ampak, hvala bogu, je bila obkrožena s samimi čudnimi ljudmi (glasbeniki, umetniki, ki noben ni imel službe, so imeli pa vsi žar v očeh in odprto, žareče in sočutno srce ) in v sebi je imela seme moči, ki je želelo biti samo to kar je. Nič drugega. Nobenih sanj o karieri, o uspehih poslih… Katja si je želala biti samo to, kar je.

In…malo po malem sem v sebi našla moč…pogum…biti to kar sem.

Veste, ko sem pri 17 letih…to je 15 let nazaj, začela nositi dolga krila, jih takrat nihče razen mene in moje Majuške v normalnem, vsakdanjem življenju ni nosil. Deležna sem bila odobravajočih pogledov…ampak tudi neodobravajočih… Tisti, ki se seveda bojijo izstopati so tisti, ki nas označijo za čudne.

In ja, jaz si dovolim in upam plesati na koncertu, na ulici, kjerkoli, če me pokliče glasba. In spet..če se ustavim pri misli, joj sem čudna, kaj se pa grem in se tam šopirim pred drugimi (ki si seveda mislijo tisti, ki bi tudi radi naredili enako pa si ne upajo). Ostanem tudi sama na svoje sedežu in samo poslušam glasbo, ki pa me od znotraj razganja od želje po plesu…po zlitju z njo. Če pa samo prisluhnem želji mojega srca, ki pravi (Pleši, Ženo, Pleši, je itak najboljši prostor za ples čim bližje glasbenikom!)

Čudna sem bila, ker sem šla sama potovati.

Ker se nisem zaposlila v redni in varni službi, ko sem diplomirala.
Čudna, ker sem rodila doma, ker otroku nisem dajala dude, ker je nisem vozila v vozičku.
Čudna, ker je nisem dala v pamperske, in ker je bila nasploh večino časa brez pleničk.
Čudna, ker se oblačim v krila, kamorkoli grem.

Čudna ker hodim bosa, ne samo poleti in ne samo na plaži.

Čudna, ker ne jamram nad politiko in sistemom.

In še za marsikaj sem čudna…

Ampak to samo pomeni, da sem to kar sem.

Da nisem v škatlici, ki jo je določila ena večina. Ki so jo določili in jo čuvajo vsi, ki se ne upajo izstopiti.

Draga moja.

Tvoja čudnost je tvoja resnica.

Si ti.

Kajti ko si normalna in v vsem »klapaš« v okence »normalnosti«…

Ali ne čutiš kril, kako se lomijo?

Nog, ki so v čevljih s petko utesnejene in si želijo bose cepetati pe zemlji?

Tvojih lepih bokov, ki si želijo plesa,

Oči, ki hrepenijopo svojem siju,

Glasu, ki želi biti izpet…

Bodi čudna.

Bodi drugačna.

Pa ne zato, ker želiš izstopati, ker ŽELIŠ biti drugačna, posebna.

Ampak samo, ker to ŽE SI, preprosto zato, ker živiš. Ker SI.

Ker si samo ti ti.

Sem 100% jaz Jaz v vseh situacijah in okoljih?

Ne še.

Čutim, da se v domačem okolju, ob nekaterih bližnjih še vedno ugašam,

Ker v sebi še vedno čutim tiste posmehljive jezne besede in poglede, ko se potem raje umaknem, namesto da bi samo bila.

In si potem upam to biti v varnem okolju.

Ampak..čas je, da sem kar sem, kjerkoli sem.

Ker, ko sem Ljubezen, nikomur ne želim nič slabega. Tisti, pa ki je ob moji čudnosti-pristnosti prizadet, pa je to samo zato, ker se je njegova osebna rana, še od prej, odprla…

In ja…v oddaji Klepet ob Kavi sem povedala delček osebnih stvari… Prvič v življenju sem dobila herpes, kakšen teden pred snemanjem… In to zagotovo zato, ker sem se ustrašila, da bom povedala kaj, kar bo spet čudno za moje domače.

Ampak…jaz sem kar sem.

In tega mi ne more nihče vzeti.

Tako kot ne Vam.

Ljubeče, pogumno..in korak za korakom!

About Katja Bubnič

Zaupaj mi ime, priimek in kamor želiš prejeti menstrualni koledarček.

Uspešno si se naročil na novičke.