Včeraj sem se pogovarjala z Alexejem in znova ugotovila, kako pomembno je da se človek »nagradi« po končanem delu. Po celem dnevu intenzivnih vaj, so dan zaključili s savno in odklopom. Kako enostavno in logično se sliši. Za nekatere.
Za nekatere pa niti približno ne!
Nekateri se sploh ne zavemo, da je eno »delo« končano. Ampak samo gremo naprej za notranjim ali zunanjim spiskom do večera, preganjajoč samega sebe (in druge)!
In tako sem se danes dopoldan, ko sem eni Ženski peljala ogrlico z Lapislazulijem, zopet zavedla, kako v meni drvi na repeat stari znani program: nimam dovolj časa, in še toliko imam za narediti. Toliko »moram« narediti in toliko še želim narediti… Preganjavica brez konca.
Pri nas v družini se je v glavnem v času mojega otroštva samo delalo. Eno delo je hitro odprlo naslednje, tisto, ko je bilo končano, spet naslednje…in tako je minil cel dan…naredil si ogromno, pa si bil še vedno v občutku, kaj vse je še za narediti in da ni dovolj časa za vse. Počitek ni bil dovoljen. Pojedlo se je na hitro. In se delalo, pospravljalo do večera, potem pa spat.
Predvsem se nisi nikoli zavedel, kaj vse si ŽE naredil, zaključil.
In tako ta vzorec v meni še vedno laufa in laufa…
Potem pa mi je Življenje hvala bogu, že kakih 13 let nazaj na pot poslalo Alexa in Majuško, ki prihajata iz balkanskih korenin, kjer znajo UŽIVATI. Kjer si vzamejo po delu čas za Kavco in v njej uživajo, se pogovarjajo in ne drvijo v naslednje delo. Kjer niso obsedeno s čistočo in zunanjimi stvarmi, ampak se malo raje družijo.
Tako sem velikokrat postajala živčna, ko sem videla da Alex lepo umirjeno dela, potem pa si vzame pavzo, uživa jo sproščeno. In potem spet uživa v svoje delu. Živčna sem postala, ker sem videla, kaj vse je še za narediti in mi je bilo nedopustljivo, kako si lahko kaj takega dovoli, medte, ko jaz še kar delam in mi v glavi mrgoli spisek in občutek ujetosti vanj…
Spomnim se, ko mi je prvič rekel, da ti kdaj narediš DOVOLJ? A imaš kdaj občutek, da si za danes naredila dovolj in si lahko zdaj privoščiš mirne vesti počitek ali pa nekaj počneš zase iz čistega užitka?
Uf…takrat sem se prvič zavedla ustroja, ki me priganja naprej. In kar seveda predajam naprej svojemu otroku.
Hm…
Sam od sebe se tale vzorec ne bo spremenil. Potrebno je ustvariti novo navado.
Ustvariti jo, ja. Zavestno in s precej truda na začetku, kajti naše misli in telo so navajeni na stari ritem, če pa jih želimo speljati na novo pot, moramo vztrajati…
Zakaj vse to pišem?
Ker verjamem, da je marsikatera ženska zrasla v podobnem okolju in si nikoli, ali pa res redko dovoli resničen odklop. Priznanje za opravljeno delo. Počitek. Si podari darilo za razvajanje…
Danes mi je Miklavž prinesel tale serum. Božanski Serum. Serum za Boginje!
Od zjutraj sem na polno delala novo ogrlico, ko sem jo dokončala se je seveda spisek trenutnih (in vseh ostalih) reči jasno javljal, da si nisem vzela niti časa, da bi kaj pojedla, kamoli, da bi zares zadihala in se odklopila…
Potem pa…sem si vzela naslednji trenutek. Zavestno. Si dala muziko (ja…zdaj v času ovulacije mi paše reggeton ( Španski jezik in ritem) in zaplesala. Potem sem si načarala še ruto na glavo in si kanila nekaj kapljic novega oljčka za Boginje…
Tako gre to.
Vsak trenutek znova se lahko zaustaviš in spremeniš kolesje, ki te sili v staro drvenje.
Se bo vse sesulo, ker sem teh 20 minut zapeljala drugače?
Ne bo se. Se bo že vse sestavilo. In hvala bogu mi nihče ne diha za ovratnik kaj in do kdaj moram NUJNO narediti Hvala Bogu ni ravno…ker sem se sama odločila, da bom delala tako. Hihi, to pa seveda vzame v zakup balansiranje med skrbjo in zaupanjem… Zaupanje: ljubezen. Skrb: strah.
Jutri, dragi moji, težko pričakovana spletna stran!
Joooooj, kaj vse bi še dala vanjo.
Ampak kaj češ, bo kolikor pač bo!
Sem te dni v noro ustvarjalnem flowu…in ga mroam izkoristiti…pa čeprav drugo delo« trpi« J Ampak..tako kot vedno, je vse stvar percepcije…
Draga moja, ki pri sebi prepoznavaš ta isti vzorec… Kako ga pa ti rešuješ?