Že ob 5.30h sem se ustala in naredila vse jutranje rituale in negovanja, da sem ob 7h že začela s pisanjem in pripravo objav.
Vmesni obisk zobarja mi je dal nekaj prostega časa, sicer pa sem cel dans preživela med malimi amazonitiki, povoščenimi vrvicami in zlatimi kroglicami.
Nastalo je 8 nagležnic in še nekaj malenkosti sem dokončala.
Otrok me je čakal, potem ko se je vrnil z izleta med slapovi, da sem ob 20h končno zaključila.
»Mami, pojdiva na sladoled v mesto. Jaz te povabim. In greva z avtobusom. In tebi ni treba ničesar vzeti s seboj. Jaz bom imela v torbici vse potrebno.«
A dokler sem pripravila vse paketke, je bila ura že 21h in roko na srce, ob celodnevni akciji, se mi zdaj res ni ljubilo z njo v mesto.
Ampak…tako navduseno me je čakala, da sem privolila.
Podali sva se na postajo…in pred nosom nama je odpeljal avtobus. 20 min čakanja… umirjam se da se ne jezim in pritožujem… sprehodiva se do naslednje postaje, se igrava igro z zlogi in naslednji avtobus končno pride.
Hm…nekam čudno zavije – aja, obvoz ima. Torej…bova čez pol mesta hodili do dežurne pošte.
Sprehajava se skozi bučno mesto…koncert tukaj….ulični festival tam…saj je lepo…a naenkrat mi je preveč glasno…prevelika gužva…preveč vsega…sanjam o tišini narave in glasbi morja ali reke…
Prispeva na pošto. Otrok moj odpre torbico in…«Ups, mami. (Najin svež ) Arašidov namaz (ki ga je nesla nekomu, ki ga ima rada) se je polil po torbici.«
Zadržujem se, da mi po celem dnevu ne poči film! Na smeh mi gre, pa tete tečke tudi se me že oklenejo. No…pa nekako uspeva obrisati in umiti dober deci arašidovega masla s ključev, telefona, očal, rute in hčerkine denarnice… Uslužbenka je noro prijazna.
Končno oddam vse paketke in si oddahnem! Ob 22h je končno konec delovnega dne 🙂 In sedaj bi bila najraje doma v postelji…
Pa naju čaka še cel sprehod skozi glasno in polno turistov mesto…in končno to, na kar je hčerkica čakala! Toast s pomarančnim sokom. In še enega. Uživati…lepo se imeti v SEDANJEM trenutku. Objamem jo…rada jo imam najrajši na svetu, a sem vseeno vesela, ko se odpraviva na postajo proti domu.
Zagledam zaporo ceste in se spomnim na ta nedobrodošel obvoz. Najraje bi se na vse skričala, da kaj se pa vendar gredo, ko ni nobenih obvestil!
Pa greva peš…eno postajo…in potem še drugo, ki je bila še en ali dva kilometra stran. Ob 23h prehodiva kake 3 kilometre… Jaz jezna..mraz nama je, ker je Q’oriankina ruta polna arašidovega masla, moja pa njej okoli ram.
Končno prispeva do postaje. Usedem se tečna in jezna. Najraje bi ji zabrusila, da meni res ni bilo treba tega izleta v mesto in bi lahko imela svoj mir in počitek doma. Vsaka na svoji strani klopce, med nama papirnasta vrečka s torbico polno arašidovega masla.
Mraz mi je. V glavi se mi rola misle, zakaj mi je bilo tega treba…!
Ko zaslišim topel glasek: »Mami, a tebi je mraz«?
»Ja, seveda mi je, ko pa nimam nobenega dolgega rokava« (in želeč dodati še: ruto sem tebi dala, ker me nisi poslušala, da si vzameš še jopico. Vendar se zadržim, da ne bleknem še tega).
»Mami, če se stisneva, nama bo sigurno obema bolj toplo«.
In končno pustim, da se TA LED V MOJEM SRCU STALI in široko odprem naročje, da to prelepo srčno bitjece pride v moj objem. Še dobro, da imam dolgo krilo in njene nogice v kratkih hlačah lahko ovijem z njim.
Res nama je toplo. Na koži…in v srčku. Vsepovsod.
V trenutku se Q’oriankica pogrezne v spanec…jaz pa čakam in čakam še nadaljnjih 40min avtobus… da končno ob polnoči prispeva domov. Utrujena, ampak ganjena.
Najina odisejada mi je zopet odprla srce…in njen stavek »Če se stisneva, nama bo bolj toplo«, mi še zdaj odmeva v celi moji Biti…
Se tudi tebi zdi, da se tempo sploh več ne ustavi….da komaj še loviš minute in sekunde, med tem, ko skušaš vse opraviti v službi, prepeljati otroke na dejavnosti, vmes morda uloviti nekaj časa zase, poskrbeti za obroke, moža, hišo, vrt…Oh…zdi se mi, da vsi samo jamrajo, kako ni nič časa…in res je noro, celo perverzno, če si kdo v tem času dovoli VZETI SI ČAS ZASEin ustaviti se.
A kako? se vprašaš, verjetno, ko pa kolesje vztrajno melje naprej in ti v glavi odzvanja, kaj vse “moraš”.
Meni se je do pred enim tedno že tudi skoraj mešalo od vseh obveznosti, idej in dela in prepotrebnih planov in organizacije. Ko se bliža poletje in bi morala največ dati od sebe, se je nekaj v meni premaknilo in SEM SE ODLOČILA, DA SE USTAVIM.
Ja, kljub naročilom in prihajajočim delavnicam in projektom, sončnim dnem in želji po pohajanju, sem se odločila, da si prvič vzamem “dopust”
In to je bilo zame prvič, odkar obstaja moja Chaska Art, da sem se res odklopila. Spustila vse. Tudi vsakršno razmišljanje o delu sem takoj dala na stran.
Vendar nisem, kot bi si morebiti mislila, jo mahnila na morje, k reki ali si zakurila ognja… Ne… Čisto nekaj drugega se mi je zadogajalo..kar pa me je potegnilo na nek način precej v moško energijo. Ali pa se jo po dolgem času imela priložnost opazovati od blizu….moško energijo in obsesijo s hišami, potrošnjo in materializmom…
V vsem skupaj sem vedno znova opažala, kako ne začutim PRISTNE ŽENSKE ENERGIJE SKORAJ NIKJER.
Ja, res je…še sama v sebi sem jo začela iskati, kam se je skrila…nevidena, neslišana…
Kajti, ljube moje, za Žensko energijo, to našo sočnost in pretočnost, se spomnite, potrebujemo ČAS!
In Ples je nekaj, kar nas najhitreje potegne nazaj v to naše Žensko notranje gnezdo.
Ko dopustimo, da glasba vstopi v naše telo…prevzame vsako celico…ko se um počasi izklaplja in dovolimo telesu, da se iz vzgiba rodi gib…in ta GIB postane PLES, potem se vodovje v našem telesu zopet začne pretakati! Pridruži se mu ogenj, zemlja pod našimi nogami zopet oživi in občutek vetra v laseh nas spomni na našo SVOBODO. Tisto ljubo nam znano SVOBODO!
Srce si oddahne in zapoje, “HVALA, DA SI ME KONČNO SLIŠALA! Tukaj sem ves čas…ampak v tem tvojem hitenju, me ne zmoreš slišati. V glasbi, ko se tvoje prelepo žensko telo prepusti Plesu, pa se zopet začutiva. Spusti prosim misel, kako pleše ona ali ona…ampak začuti sebe. Lahko pa se pri drugi Ženski navdihneš. Tega sem vedno veselo..ker tako obe še bolj cvetita!”
Tako , ljuba moja, tudi jaz že noro pogrešam ples (če ti zaupam skrivnost, da imam v dnevni in kuhinji še kar vse na sredini prostora, ker sem vse dala ven, potem si lahko predstavljaš, da nimam kje plesati 🙂 Zato tudi jaz komaj že čakam naš Plesni Krog! Veselim se srečati tebe, ki si že plesala z nami in veš, da je naš Krog še mnogo več kot le “poplesavanje”. In veselim se tudi tebe, če še oklevaš in zbiraš pogum, da se nam pridružš! VSE GENERACIJE
Prav ponižno sem hvaležna in ganjena da v našem Krogu (in povsod po plesišču) plešemo in se pretakamo ženske vseh generacij. Kakšno darilo! Mladenke opominjamo naše zrele Ženske na tisto razposajeno spogledljivko, koketo, tisto, ki si upa in ji je mar za cel svet… naše Zrele Ženske pa prinašajo modrost in umirjenost let, globino, po kateri me hrepenimo.
Dobrodošla v našem Plesnem Krogu, če totalno uživaš v plesu, če nisi še nikoli zares plesala, ali pa če se spomniš sebe mlade, kako plešeš in tega ne znaš več prebuditi v sebi… Za vse imamo prostor v našem Krogu!
Ja, večina mojih zapisov je zelo osebnih..drugače ne znam 🙂
Včeraj sem imela uro s svojo drago coachinjo, Saro Jošič. Tik pred menstruacijo se mi je zgodilo enako kot vsak mesec v tem delu cikla, vse moje delo se mi je v primerjavi z marsikom drugim zdelo nevredno, ne dovolj dobro. Celo sebično in oholo.Zapletla sem se v prepričanje,da če v nečem uživam, že ni prav, da drugi trpijo ob svojem delu. Predvsem pa se je v meni vzbudil tisti moj socialni duh, potreba po pomoči skupnosti, občutek, da premalo (nič po mojem prepričanju), naredim za skupnost. Za soljudi in Pachamamo.
Pa me je Sara ljubeče in potrpežljivo poslušala, potem pa rekla nekaj, kar me je prebudilo. In streznilo…
»Katja, a ti sploh vidiš, koliko ljudem, Ženskam pomagaš s tem, ko pišeš na Facebooku – javno in v skupini. Ali veš, koliko ženskam premikaš življenje v odnosih z otroki, družinami, samimi seboj, Ženskostjo, Naravo in Indijanskim svetom? Ali ti sploh vidiš, da vse to tvoje delo (tudi vse delavnice seveda) niso samo tebi v užitek in preživetje in predvsem pa vse pisanje, ki ga opraviš prostovoljno in brezplačno, dejansko ŽE DELAJO vse to, po čemer hrepeniš?«
Zdi se mi, da sem prvič zares slišala. In videla vse svoje delo. In ga zares začela ceniti.
Namreč…vse svoje delo (objave, ki večinoma sploh niso promocija, ampak so občutek, ki ga moram izraziti, so klic moje duše, so nekaj kar me polni in osvobaja), sem jemala zlahka. Kot..pa saj to počne vsakdo. In pa…saj to pisanje na FB pa ni nič kaj dosti vredno. Saj sem se očitno podzavestno primerjala z marsikom ki dela takšno ali drugačno delo preko vidnih in zunanje priznanih projektov. Mojega dela, pisanja, objav, organizacije, fotografiranja in vsega se vmes nihce ne sponzorira. »Plačam« ga z nakitom, ki ga izdelam ter z delavnicami. In ker se velik del mojega dela dogaja na FB omrežju, ga sama sploh nisem cenila.
Druga stvar, ki me je tudi prvič prebudila iz teh mojih notranjih filmov pa je ta, da vse to delo je zares in je vredno. In ne, ni egotrip, kakor se marsikomu zdi. Ni hvalisanje in niso slavespevi moji popolnosti. Še zdaleč ne. Ko se pohvalim, je to iskreno, ker sem vesela, da presežem tisti občutek, ko se ne cenim in mi uspe biti zdravo ponosna na dobo uspelo delo. Ko sebe pohvalim iz neke dane situacije (upam, da), s tem predajam sporočilu še mnogim drugim Ženskam, ki tudi ne cenijo sebe in svojega dela, naj pogledajo iz oči nekoga drugega in vidijo resnično vrednost sebe in sojega dela. Velikokrat pa pišem o vseh svojih polomijah in ostalih »nepopolnostih«. Zakaj? Spet ne zato, da bi izpadla faca. Ampak iz hvaležnosti, da sem se nekaj naučila, in ker verjetno s svojo izkušnjo “pomagam” lahko še komu drugemu.
In vse to v bistvu zato…ker je v meni nek dar ali prekletstvo…da moram pisati.
Tako kot moram dihati, biti v naravi in potovati. Pisanje…je pred plesom. Od nekdaj moram pisati. V srednji šoli sem tako zdravila svojo depresijo. In zdaj tudi na nek način…se vedno znova z njim osvobajam.
In žal mi je za vse, ki me berete kljub temu, da vam grem na živce. Žal mi je zato, da izgubljate čas z nečim, kar vas ne polni in ga raje ne vložite v nekaj, kar vam napolnjuje Dušo. Ampak dobro, to je vaša stvari in se jaz več kot tolko z njo ne bom ubadala 🙂
In ne, tega ne pišem zato, da mi boste spodaj ploskali, lajkali ali vzklikali. Ampak zato, ker čutim v sebi potrebo da pišem. Tako, kot čutim potrebo, da objamem nekoga, ki ga imam rada. Sem pa absolutno globoko hvaležna za vsak vaš »pozitiven« odziv. Za tistega, ki pa se smeje ob misli, da ga Katja že spet egotripira pa vem, da mu s tem in onim očitno stopim na eno njegovo neizraženo in neizživeto hrepenenje…in potem zavist vzbudi vse takšne občutke. Ki so pravzaprav le izraz dušnega hrepenenja in jeze nase, da si ne upaš stopiti sebi naproti, ker te je strah, ker ne veš, če ti bo uspelo, ker te je strah, kaj si bodo o tvojih uspehih in neuspehih mislili drugi…
Skratka…s temle zapisom želim končno tudi sama sebe objeti in začeti ceniti svoje delo. Ki že žanje sadove, po katerih hrepeni moja Duša. Kajti…ko sem Sari jamrala, Sara, jaz bi morala delati z otroki, pa nov sistem učenja pa medgeneracijsko povezovanje, pa ekologija, pa pomagati mojih indijanskim bratom in sestram, da klub globalizaciji in turizmu ohranijo svojo kulturo in naravo me je ljubeče poslušala in spet čisto mirno odgovorila:
»Katja, ti, ko delaš z Ženskami, TO VSE ŽE DELAŠ. IN DELAŠ PRI IZVORU. Kajti Ženske so tiste, ki spreminjao svet.«
Ostala sem brez besed…v solzah…in…sem si kočno le dovolila SPREJETI.
(Fotko je med obiskom svoje prijateljice v smehu naredila moja hčerka )
In danes….prejle…pride Marta. Marta Jenko, ki sem jo »spoznala« takole preko FB-ja, ki se je našla v marsikaterem mojem zapisu. In Martica, ki me je poleti povabila k sebi in mi dala polno vrečo jabolk in hrušk, mi prinese v Ljubljano poln zabojček svojih domačih dobrot! Kislo zelje, vložene kumarice, gobice in rdeča pesa. In ko ji rečem: »Pa Marta, ma zakaj! Ne moreš mi VSEGA TEGA dati«. In njen odgovor je bil prav tak, kot Sarin včeraj: »Katja, ali se ti sploh zavedaš, koliko nam daješ?«. Spet jok…. Gledam jo, ganjena…ničesar nimam zanjo, ker sem pritekla ven, da jo povabim vsaj na čaj, vendar že odhaja, ker ima druge obveznosti.
Hvala ti Ljubo Vesolje, da mi na vse možne načine kažeš, da je vredno moje delo. Da ni krneki, kar se mi marsikdaj zdi (čeprav ure in ure vložim v vse to). Ampak, GLAVNA LEKCIJA APRILA: LJUBA KATJA, LAHKO KONČNO ZAČNEŠ CENITI SVOJE DELO? IN SPREJEMATI OBILJE, KI MU PRITIČE?
UF…..!
P.S: Drage moje, Ho’oponopono deluje! Preverejno…vedno znova in znova! <3
?IN PREDVSEM DRAGE MOJE VSE, KI DELATE KAKRŠNOKOLI DELO, PREDVSEM PA VSE TISTE, KI ZA MAJHNO PLAČO DELATE Z LJUDMI V DOMOVIH STAREJŠIH OBČANOV, V VRTCIH, V BOLNIŠNICAH IN DRUGOD, VSE VE, KI KLJUB NEVSPODBUNIM POGOJEM DELATE S SRCEM IN RAZVESELJUJETE LJUDI, KI JIM NI LAHKO, KI SO MARSIKDAJ OSAMLJENI ALI NAREZUMLJENI, PROSIM VAS, CENITE SVOJE DELO. PROSIM! MOJE, NI ČISTO NIČ, AMPAK RESNIČNO NIČ VEČ VREDNO KOT VAŠE. JAZ, KO SE PRIMERJAM Z VAMI SE MI ZDI,DA VAM NE SEŽEM NITI DO KOLEN.?
?Ljube moje in ljubi moji! Resnično, cenimo drug drugega! Bodimo hvaležni za vse, kar nam da, kar naredi za nas. In kar nam ni všeč enostavno preskočimo, se obrnimo druga in ne pljuvajmo en po drugem. Vsi smo eno…kajti, kot pravi Ho’oponopono: »There is nobody out there. It’s just you«
Počasi smo ena za drugo prihajale in se posedale na tla pod ogromno staro bukvijo. Babico. Pravzaprav verjetno kar prababico, tako velika in mogočna je bila.
Kakih trideset žensk se nas je posedlo v krog.
Tisto je bil moj prvi Ženski Krog. Na Rainbowu mu pravijo Sister Circle.
Ko so ga naznanile ženske na Food circlu, na Krogu, kjer smo imeli dvakrat na dan odličen obrok, sploh nisem vedela kaj pričakovati. A ko so se nekatere ženske odpravile tja nekam, sem jim sledila. Takrat še zelo zaprta, resna in introvertirana, sem sledila skupinici različno starih žensk. Prvič sem sedela v Krogu, ki je imel namen. Ki je poosebljal prastaro energijo Kroga, kjer smo vsi enaki. Kjer smo od središča, ognja ali oltarja vsi enako oddaljeni, kjer se vsi vidimo in kjer energija kroži.
Prvič sem se srečala s »talking stick«, ali govorečo palico, ki je palica (ali kasneje kristal, oziroma kaj drugega), ki daje tistemu, ki jo ima v roki, priložnost da govori. Ostalim pa, da poslušajo.
Prvič sem bila v Ženskem Krogu, kjer smo se zbrale samo ženske, z namenom, da se odpremo, podelimo delčke sebe z drugimi in si prisluhnemo.
To je bilo v Srbiji, na Rainbowu…kaksnih 12 let nazaj. In takrat sem prvič res začutila moč in svetost Kroga. Krog je tako zelo pomemben za žensko Dušo, saj me imamo v v sebi zelo osnovno potrebo, da delimo…da smo slišane, da se podpiramo in in smo podprte.
Prvič smo z neznankami govorile o menstriaciji, o splavu, o spolnosti, starših… Prvič sem bila priča tako iskrenim izpovedim med popolnimi neznankami in zaupanjem, ki se stke v Krogu.
Prvič sem se zavedla, da kar se odpre v taknšem svetem krogu, tam tudi ostane. Ostane poimensko. Izkušnje lahko podelimo,a nikoli imen…
Takrat se je nepričakovano zasejalo novo seme…tiho hrepenenje…
In…takrat se je v meni, zelo na tihem in skoraj podzavestno zasejalo prvo seme, da si tudi sama nekega dne želim voditi Ženske Kroge. Takrat se mi še sanjalo ni, kaj bi lahko jaz podelila, vodila. Tako introvertirana…resna…v Alexovi varni senci, s strahom izpostaviti se…brez nekega pravega zaupanja vase (čeprav sem mnogokrat navzven delovala zelo samozavestno). Brez cilja, vizije..skoraj brez volje do življenja.
A takrat se je zasejalo seme. Izkušnja je prebudila stare spomine, iz prejšnjih življenj in tako me je Življenje vodilo naprej. Bila sem na mnogih delavnicah, obredih…na globokih popotovanjih v lastno psiho in v četrtek, ko se je zgodil naš prvi Plesni Krog, sem se v nekem trenutku zavedla, da sem vstopila v te moje tihe sanje. Na trenutke se mi je zdelo tako neverjetno, da se je nekdo res odzval mojemu povabilu… Ja mojemu… Tisti dvomljivi del mene je ostal brez besed 🙂
In tako soustvarle smo Krog. Vedno pravim soustvarile, ker kroga ne more ustvariti ena sama oseba.Niti ne dve. Tri ustvarijo trikotnik, dasiravno pa energij lahko tudi že kroži.
In…zato sem poimenovala naša plesna srečanja Plesni Krogi. Ker je meni energija Kroga sveta. Obredna. Prastara…
Kjer si želim, da se vsaka uči od vsake. Da smo si med seboj sestre, enakovredne. Kajti…vsaka izmed nas je ranljiva, ima v sebi svojo luč, a tudi temo. Vsaka. In vsaka izmed nas se trudi, da bi bila vsak dan nekoliko boljša kot dan poprej.
V Krogu začnemo, in v Krogu zaključimo.
Vmes pa se pretakamo, srečujemo, povezujemo, osamimo…prepletamo…
?Če tudi ti hrepeniš po Ženskem krogu, ki je poleg tega še Plesni Krog, te vabim med nas… vsaka je dobrodošla….vseh generacij se nas je zbralo, zato se bos zagotovo tudi ti pocutila varno in dobrodoslo!?
Kaj je sploh to uspeh? Zame je to beseda, ki je pravzaprav nikoli ne uporabljam. Namesto nje uporabljam besede UŽIVATI, FAJN SE IMETI, LEPO IZPELJATI nekaj… (hm..zdajle sem si prav odprla tole področje, da ga bolj raziščem pri sebi )
Mnogi ste me vprašali, če je bil moj sejem uspešen.
Ne vem, kaj naj vam odgovorim 🙂
Seveda je bil!
Zame je bil uspeh to, da sem sploh šla. Da sem se v tako kratkem času pripravila nanj, z vsem, kar to pomeni. Z vsemi pripravami, organizacijo, promo materialom in vsebinami in seveda z izdelki.
Zame je bil uspeh to, da sem včeraj imela na Altermedu predavanje. In to ne suhoparno, ampak takšno, kjer je kakih 15 žensk v veliki dvorani, premikajoči se množici ljudi navkljub okoli nas, PLESALO, si upalo plesati.
Uspeh je bil zame to, da kljub temu, da skoraj nisem imela glasu, da nisem imela pripravljenega govora za predavanje, sem zaupala, da bom vodena in se prepustila…in vem, da ženske, ki so poslušale (in plesale), so odšle od predavanja spremenjene…
Uspeh je bil zame to, da sem bila točno to kar sem. Sproščena, svobodna, pristna…JAZ.
Uspeh je bil to, da sem zaradi Altermeda postavila delavnice, ki sem jih v sebi nosila že dolgo časa, a ker mi je manjkalo fokusa, sem jih konstantno odlašala. Ker nisem verjela vase, sem jih ignorirala… Dokler se nisem odločila, da je dovolj J
Uspeh je bil zame vse, kar sem prodala, čeprav bi seveda lahko bilo veliko bolje! Ampak, roko na srce, stojnico sem imela v nabolj odročni uličici…
Uspeh je bil to, da sem postavljala stojnico ravo tik pred menstruacijo, ko vemo, da smo ženske tudi čustveno najbolj občutljive, navznoter zazrte, vase nesigurne… IN da sem imela na prvi dan menstruacije še nastop, kljub bolečinam v trebuhu in križu 🙂 OLE!
Tokrat , ker sem vse delala iz nule (ves promo material) in se preveč voilza gor in dol, so bili stroški večji od prihodkov. Vendar vem, da ne šteje samo to, kar sem prodala, temveč se veselim vseh Žensk, ki bodo prišle na Plesne, Ustvarjalne Kroge. Ter na druge dogodke, ki se jih že zdaj neizmerno veselim!
Altermed je zame USPEH. Ne glede na to, kako se je izšlo finančno. Saj so takšni dogodki velikokrat čudovita priložnost, da se pokažemo večjemu krogu ljudi, in z njimi podelimo, kaj delamo in kaj prinašamo svetu, ter nas lahko kmalu najdejo! Je veelik skok iz cone udobja. Ker…da sem se mama samohranilka s svojo umetnostjo podala na tako velik sejem, ni kar takoJ
In zato danes praznujem!
Takoj ko napišem tale mail se uležem na kavč, si pripravim kakav in uživam svoj drugi dan menstruacije, hvaležna za vso pomoč mojih ljubih ljudi, brez katerih ne bi nikoli mogla izpeljati tega sejma in si končno podarim darilo, po katerem hrepenim že dolgo: BRANJE KNJIGE!!!
Oh…!
Hvala vam vsem, ki ste mi dalo podporo na sejmu in preko FB-ja. Tako iskreno, tako človeško, tako srčno.
Hvaležna sem iz dna duše za vse kar je bilo, kar je in kar prihaja.
Za odprtim srcem naprej <3
Kaj pa zate pomeni uspeh? Kdaj zase rečeš, da si (bila) uspešna?
P.S: Jutri pospravljam vse vreče, škatle… In to je zame ogromen USPEH: Da ne sitnarim danes sama sebi in drugim, ker se delo sploh še ni končalo in ne drvim takoj v naslednje projekte, ki se jih je zdaj odprlo (hvala bogu) še mnogo (tudi novih). Ampak, da popraznujem s počitkom, refleksijo, ob vonju mojih lilij, kakavu, piškotih, knjigi in morda tudi filmu. Pa ob predenju moje mucke Maci!
Oh, samo tisti, ki hodimo na sejme (zato jaz le na ena dva ali tri letno), vemo, koliko ur dela je dejansko vloženega vanje 🙂
P.P.S. Brala sem knjigo “Ogenj Rit in Kače niso za igrače”. Globoko pretresena sem morala nehati z branje, ker mi je postajalo vse bolj slabo…in vidim, da ne bom “počivala”, ker me srbijo prsti in potreba po pisanju in novih refleksijah…
