ARLES-KO SPOMINI ZAŽIVIJO NA NOVO! ŠE EN NEPRIČAKOVAN PLES – 3.del
Ste že prebrale prvi in drugi del zapisa ?
No, v soboto, ko sem še bila v Franciji, in se je zgodil tisti magičen trenutek z gospo Marie, ki je z menoj zaplesala na Trgu republike v mestecu Arles, sva se potem s hčerko odpravili peš proti hotelu.
Zavili sva v male ulice proti rimskemu amfiteatru in tam na vogalu zagledam glasbenika na kitari.
Še navdušena in opogumljena od plesa nekaj trenutkov nazaj, preverim pri hčerki, kako ji je, če še malo zaplešem na ulici. (ker je bila dolgo časa zelo proti tem mojim plesnim impulzom).
Prikimala je in tako sem se približala glasbeniku, da če bi zaigral kakšno bolj gipsy pesem in če bi ga motilo, da zaplešem in posnamem?
Bil je takoj za. (kdo ve, kaj si je mislil o meni, ko sem kar tako uletela )
In potem se je zgodilo prav lepo skupno potovanje – jam session… Jaz sem padla not in se igrala,on pa tudi, se mi zdi.
Ko sva zaključila pravkar rojen (kar dolg) »komad«, sem zahvalila glasebniku in se mu predstavila.
Eric Reimers mu je ime. In potem sem se zaklepetala z eno gospo, ki je padla v najin »performans«.. Tako moram vedno znova razlagati, da nisem profesionalna plesalka, ampak samo Plesalka, ki se prepusti glasbi, da jo pleše.
Ja..ta stavek se mi je porodil, ko sem se pogovarjala z njo. »Glasba mene pleše«, ko padem not in se ji prepustim.
Ko sva se začeli s hčerko odpravljati naprej, pa je Erik začel igrati še en tango..in ne, ne znam plesati tanga, ampak me je glasba povabila, da se znova poigram z njo in se prepustim pesmi.
Eric je pesem odpel in se mi je takoj zasvitalo, da je Argentinec. Tako, sva si podelila še en lep trenutek, ko se glasba in ples srečata in soustvarita nekaj novega.. (podelim en drug dan).
Igral je lepo, čutno in predano.
Hvaležna do neba in nazaj, za to malo srečanje, ki je meni in mnogim mimoidočim polepšalo dan!
Gracias Eric por tu música y dejarme bailar en tu escenario
Fue un momento hermoso y único de haber compartido unos momentos de musica y de baile muy bonitos..
Evo, če boste sle v Arles, na Jugu Francije, ga boste zelo verjetno kdaj srečale
P.S. Imam že datum za naš jesenski Ples: PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 18.10.2025. Vse informacije in prijavaTUKAJ
Ko vsa zadihana končam plesati, pride k meni ena gospa! (ste jo videli v prejšnjem videu prejsnje objave, kako je v ozadju začela. Plesati z menoj )
Vsa navdušena me sprašuje, če sem plesalka in da ona obožuje flamenko.
Razložim ji, da ne znam zares plesati flamenka, ampak da sem se ga en kratek čas učila in da uživam v plesu.
Tako sem jo povabila, da skupaj zapleševa!
Kako lep trenutek.
Ganjena do srca!
Čudovita Marie, ki je z menoj zaplesala!
Arles je namreč mestece, kjer je zelo živ flamenko.. Od tukaj so doma Gipsy Kings in dvakrat na leto je v mestecu feria, kjer se pleše flamenko in ves trg zaživi v andaluzijskem vzdušju!
Oh.. Tako polna in ganjena, sem se potem s hčerko začela vračati proti hotelu..
Razmišljala sem, kako lahko eno majhno dejanje spremeni vzdušje v okolici..
Na poti nazaj sva se namenili do mestnega rimskega odlično ohranjenega amfiteatra, kjer se je zgodil se en Magičen trenutek… (preberi še tretji del zapisa iz Arlesa)
P.S. Imam že datum za naš jesenski Ples: PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 18.10.2025. Vse informacije in prijava TUKAJ
V petek pozno Popoldan sva s hčerko prispeli v Provanso, na jug Francije v mestece Arles.
To mesto ima zelo zelo posebno mesto v mojem srcu (in življenju in poslu).
Tukaj se je zgodil tisti Magičen trenutek, pred 22 leti, ko sem kot 17 letna punca, zaljubljena v francoščino, prištopala s prijateljico na jug Francije.
Še zdaj se živo spomnim tistega večera, ko sva stopili na tale trg (sem ga prepoznala po spominu)…
Zbirala se je množica ljudi
In pripravljal se je koncert.
Glasbeniki so zaigrali prve akorde na kitare in moje telo je začelo plesati!
Jaz, ki nisem plesala, ki sem se vedno zdela sebi okorna kot hlod, sem kar naenkrat plesala neko obliko flamenko in okoli naju se je zbrala skupina žensk, ki so začele ploskatu v ritmu in vzklikati “OLÉ”
Kot bi se moje telo spomnilo plesa iz prejšnjih življenj. Res! Kajti, imela sem občutek, da nimam pojma, kaj se dogaja z menoj, ampak moje telo ve!
(če katera želi, lahko podelim daljši zapis o tistem magične dnevu)
In tako sem si na tem kratkem francoskem potovanju zaželela, da bi se vrnila, na ta kraj, ki me je tako zelo zaznamoval za celo življenje,
kajti od takrat naprej sem po malem začela plesati… In danes to magijo delim z drugimi ženskami in skupaj v sebi prebujamo užitek in ples!
No v soboto, ko sva prispeli v Arles, sem želela narediti en mali video na tem istem mestu.
Ja, mi je bilo kar nerodno sredi trga meni nič tebi nič Plesati,pa se še snemati povrh.
A me je vseeno gnala želja po tem, da se zahvalim Življenju in tako sva s Q’orianko nastavili po tihem pesem Volare in začnem plesati.. In padem not.
Ob strani so stričkoti začeli ploskati v ritmu.. In v ozadju se je ena gospa odzvala na moj ples, začela plesati in…
Preberi naslednji del na blogu.
P.S. Imam že datum za naš jesenski Ples: PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 18.10.2025. Vse informacije in prijava TUKAJ
Na enem lanskih plesov (Prižgi Divjo Žensko v sebi) sem prvič direktno prosila za podporo.
Ob koncu našega plesa, ko so se vse prešvicane in prižgane usedle v krog, sem jim rekla, da je to še zadnji Ples , ki sem ga pripravila, ker ne morem več. Utrujena sem od tega, da delam malo preveč stvari. Oziroma niti ni toliko stvari. Bolj to, da me utruja vsa ta promocija in čas, ki jo je treba vložiti vanjo za vsako stvar. In da rabim tudi prostor tišine in časa zase in zad družino in ne morem in ne želim toliko časa reživeti na FB-ju in stalih omrežjih.
V naši malo Sloveniji se dogaja toliko krasnih (no, tudi manj krasnih) dogodkov in delavnic, pa tudi vsi imamo toliko enih obveznosti in hkrati prihajamo v stik s tolikimi informacijami, da hočeš nočeš, moraš večkrat ponoviti in povedati, kaj počneš.
In vem, da me na koncu vsa ta procmocija lahko tako utrudi, da mi zmanjka moči in energije za vsebino-ki pa je tista, zaradi katere sploh delam promocijo – da izpeljem neko vsebino, ki mi je blizu in verjamem, da je tudi podporna za druge ženske.
Večina vas ne ve, da gre v male storye in objave kar precej časa. V emaile in vso ostalo komunikacijo.
Pa da vse povezave povežeš, prilepiš, še taggaš koga….
No in ko sem lani rekla, da se ne grem več (v bistvu je bilo predlani), so vztrajale, da vendar ne morem pustiti tega plesa, ker česa takega ni nikjer in da si še želijo plesati.
Tako sem jih prosila, da ko bodo videle, da dajem ven dogodek, naj PROSIM DELIJO. Napišejo besedico ali dve svoje izkušnje… Ker najbolje o tem povedo tiste ,ki so že izkusile. Saj vsaka doživlja ples (ali kaj drugega) skozi svoje občutke, skozi neko svojo perspektivo.
In tako zdaj vedno na koncu prosim in spomnim, naj delijo. Pa ne samo moje, ampak naj delijo dogodek, delavnico povabilo tistih žensk, ki jih poznajo, ker nam res veliko pomeni…
Poznam res veliko podjetnic, ki smo »one woman band« torej nimamo zaposlenih, ki se ukvarjajo s promocijo, PR (komunikacijo s strankami), s prodajo, spletno stranjo….
Torej poleg priprave vsebin in izvedbe delavnic opravljamo še ogromno drugih del, ki jih večina ne vidi, ali pa ne ve, koliko časa in energije vzamejo.
In ne, to ni jamranje.
Ampak eno povabilo, DA SE PODPREMO.
DA ŽENSKA PODPRE ŽENSKO. Da smo ženska ženski SESTRA, ne pa tekmica. (seveda podpirmo tudi moške! AMpak želela sem naglasiti žensko podjetništvo, ki je drugače od moškega, saj smo po večini mame in nasploh delujemo drugače kot moški).
In torej, naj nam na eni strani ne bo težko vprašati za podporo,
in naj nam na drugi strani ne bo težko podariti podporo – v tem primeru DELITI.
Jaz to rada naredim, ker vem, koliko mi pomeni, da nekdo deli moje storitve. Ali sam od sebe.
Ali pa včasih koga prosim.
Ja, navadila sem se, da tudi prosim kakšno prijateljico, da med svoje ljudi podeli moj dogodek, delavnico.
Ker itak ne pišemo in ne delimo kar enih praznih besed. Ampak jaz rada delim tiste, ki jih poznam in kar sem izkusila. In so moje besede iskrene in resnične.
Evo, drage moje.
Ko boste videle, da nekdo prireja nekaj, kar veste, da je fajn.
PROSIM DELITE.
Vam vzame čisto malo časa..eni podjetnici (»one woman band«) pa to pomeni ogromno.
Ne znam vam povedati, kako srečna sem in ponosna nase za to veliko opravljeno delo.
Kako hvaležna sem, da mi je življenje na pot prineslo Josipo Prebeg, Alenko Rebulo in Viljema Slavca, tri drage učitelje Šole Poslušanja BISER.
To je bil prostor, kjer sem si prvič upala, delček za delčkom, razkriti CELO sebe. Odložiti maske, za katere sploh nisem vedela, da jih nosim. Korak za korakom sploh spoznati sebe…spoznati drugega.
To je bilo prvo izobraževanje, ki sem ga zares namenila v prvi vrsti sebi.
Kajti prej sem vedno hodila po znanje, da ga bom delila naprej.
Tukaj pa…sem si prvič postala zares pomembna…ta sprememba in preobrazba v meni.. Sicer ne iz ljubezni do sebe, ampak zato, da se »popravim« da bom boljša mama za mojo hčerko. Pa vendar.
Na tej poti sem, kot je poleti rekla Josipa: »Končno (si) prišla dol z odra«.
In res imam občutek, da končno stojim na svoji zemlji, v tem telesu, pristna, resnična Katja – ki sicer še odkriva, kaj vse (lepega) je v njej. Ampak tudi kaj vse ni moje in sem za svoje sprejela, ker sem mislila, da moram iz tega ali drugega razloga.
Sploh ne znam povedati, kaj vse mi je Biser dal.
Na eni strani GLOBOKO IN RESNIČNO PREOBRAZBO SEBE (ki se seveda še nadaljuje),
DAL MI JE SKUPNOST, JATO. Kjer smo si bili zelo različni. Kamor na prvi pogled nisem spadala. A v resnici tako zelo. Ker tukaj sem spoznala ljudi, ki se niso samo nekaj šli, ampak je že od začetka bil prisoten ta občutek, da vsakega zanima samo nekaj ZARES. Predvsem je bilo preprosto in prizemljeno.
Biser mi je dal UČITELJE, KI JIH ZANIMAM ZARES. Ki jih zanima, kdo sem zdaj, v tem kjer sem in kdo sem onkraj svojih trenutnih zgodb. Kdo vse sem zares. Prvič sem doživela, da je bil VSAK resnično enako pomemben in dragocen. In da se tukaj ni šlo za denar in zaslužek, ampak za skupno potovanje, preobrazbo. Uf, kako globoko spremembo prinaša tale »ZANIMAŠ ME ZARES«
Dal mi je toliko ogledal.
ČISTO NOV ODNOS DO DRUŽINE, KORENIN, DO MOJE OSEBNE ZGODBE.
In dal mi je DRAGOCENA ORODJA, KI JIH LAHKO ZDAJ TUDI ZARES IN POŽEGNANO DELIM NAPREJ.
Dialoge – tehnike globokega poslušanja in vodenih pogovorov, ki prinašajo jasnost, olajšanje, moč, nežnost, smisel, resnico…. Ki tkejo odnose in pripeljejo iz osamljenosti v resnične odnose. In ali nas potegnejo iz nezdravih odnosov v nove ali tiste prenovljene.
DAL MI JE ČISTO NOVO ČUTENJE SEBE- SVOJEGA TELESA. ČUTEČE IN VITALNO TELO. Mehkobo in nežnost v njem. Čisto novo pretočnost. OMG. Preobrazba mojega giba in plesa in sploh obstajanja v telesu… To je za nekaj dolgih zapisov
Mogoče se me je najbolj dotaknilo prav to, da sem imela občutek, da je UČITELJEM RES RES MAR ZA VSAKEGA IZMED NAS. Da jih zares zanima naša zgodba in naša preobrazba. Da vidijo skozi, vidijo tisto naše bistvo. In Vidijo naš Biser, ko smo mi še sredi blatnega dna oceana, zaprti vase ali v 1001 zgodbo.
Vame se je v teh treh letih in pol naselilo veliko novega miru in občutka lastne vrednosti.
Morda sem prej delovala samozavestno…a pravega občutka lastne vrednosti nisem imela. Morda za hip takoj po kakšni delavnici , ki sem jo vodila. A potem me je spet dobil v kremplje moj notranji preganjalec in me gnal v nedogled kako vse nisem dovolj in kaj vse sem preveč, kar ne bi smela biti.
V Šoli poslušanja pa res..srečanje za srečanje brusimo svoj biser.
Gledamo svoje sranje..ga objemamo. Delamo in preobražamo ga skozi gib, ples – skozi telo. Ki onkraj besed dela globlje premike.
In je noro, ko gledam to mojo jato, te moje ljube sošolce, kako so, smo zasijali v teh dobrih treh letih. Skoraj že štirih. Kako smo vsi bolj pristni, polni, zadovoljni, utelešeni, povezani, odločni, nežni, tudi drzni. In vidim darove vseh nas, ki se svetijo kot biseri.
Še in še bi lahko pisala.
Je bilo pa to res ENO VELIKO DELO.
Ne samo obiskovanje seminarjev. Ampak tudi vsa raziskovalna domača naloga – kot sem že pisala. 200 dialogov – in potem zapis teh raziskav. Ter diplomska naloga. To nedeljo sem jo predstavila v razredu. A o tem napišem nekaj besed en drug dan.
Koliko ur sem namenila dialogom in ob tem služila dinarčke za dve.
Vsako veliko delo zahteva predanost, odločitev in tudi male žrtve.
A nagrada na koncu je nepredstavljiva.
AMPAK,
Tega nikakor ne bi mogla do konca izpeljati (sploh, ker je moj značaj tak, da težko zaključujem stvari),
Če ne bi imela PODPORE.
In o tem smo se veliko pogovarjali na Biseru. O pomenu podpore.
Vsaka velika stvar v sebi vključuje podporo – ljudi, ki nam tako ali drugače stojijo ob strani, da nekaj velikega izpeljemo.
Tako bi se rada zahvalila še enkrat mojim učiteljem, za njihovo vero vame, ko sem jaz tiskočkrat obupala nad samo in ne verjela, da sem vredna ljubezni, da je zame možna preobrazba…
Hvaležna moji mami, ki je več kot tri leta vzela k sebi mojo hčerko en vikend na mesec, da sem lahko bila na seminarju.
Hvaležna Q’orianki, da sem kar nekaj časa, ki bi ga lahko drugače skupaj preživeli – namenila bisernim dialogom.
Hvaležna moji dragi prijateljic Tjaši, ki mi je sploh povedala za Biser. Brez nje, kdo ve, kje bi jaz bila zdaj. Vedno ji bom hvaležna, da mi je Biser pripeljala na pot in me tudi spremljala in spodbujala na tej poti in z menoj opravila tudi kar nekaj dialogov.
Hvaležna vsem mojim ljubim sošolcem, da sem se ob njih lahko do konca razgalila. Ker je bilo toliko sramu v meni , pokazala ranljivost in kaj vse mi ne gre, medtem, ko so si ljudje ustvarili vse mogoče idealizirane slike o meni preko facebooka.
Hvaležna vsem vam, ki kupujete moj nakit, pridete na delavnice…ker sem del teh dinarčkov vložila v izobraževanje, ki ga lahko uporabim tudi zdaj naprej. Namesto oblek, stvari, prenove doma…sem vlagala vase. v “popravilo” sebe, kot je govoril moja podzavest. A zdaj vem, da sem “samo” brusila svoj Biser.
Za danes bo dovolj. Še bom kaj napisala.
Pa še to – Biser – šola in vsi dragoceni odnosi, ki so se spletli na našem šolanju, so me privedli ven iz moje črne luknje, kjer sem bila izjemno osamljena in sama. Kjer sem se sama osamila od zunanjega sveta in si ustvarila tudi delo, kjer sem večinoma sama. No…zdaj se čutim vredno in tudi dovolj močno, da grem počasi bolj v svet..ker bolj vem, kdo sem in kaj v svet prinašam… In lahko svoje Bisere delim naprej…
No, zdaj sem diplomirana hispanistka (španski jezik in književnost) in francistka (francoski jezik in književnost) ter diplomirana BISERKA
Oziroma
FACILITATRKA PREOBRZBE OSEBNE ZGODBE TER ČUTEČEGA IN VITALNEGA TELESA.
OLE.
Na fotki pa (končno) z mojo drago učiteljico JOSIPO!
P. S. (več kot 3 leta izobraževanja V ŽIVO in več kot 800 vloženih ur )
PRIŽGI DIVJO ŽENSKO V SEBI 
